Ko bi odločevalci odprli vrata in čistilko, smetarja, woltovca ali katerega koli fizičnega delavca kdaj vprašali, kako je, bi imeli bolje urejene razmere, je prepričan predsednik Delavske svetovalnice Goran Lukić. Za oddajo Ob osmih je pred praznikom dela spregovoril o novi pokojninski zakonodaji, o tem, kako so delodajalci izkoristili zakonske luknje na področju zaposlovanja tujcev, in o slabih delovnih razmerah, zaradi katerih se pri nas povečuje absentizem.

Pred enim letom ste v intervjuju za Prvi program našega radia 1. maj označili za opomnik, da nam pravice, o katerih govorimo danes, jutri ne spolzijo iz rok. Kakšna je ta ocena leto pozneje, ko gre za stanje na področju delavskih pravic pri nas?
Ta opomnik mora biti kar naprej napisan zraven, ker – kot vidimo v primerjavi z recimo enim letom nazaj – se ni zgodilo nič takega, da bi se kršenje delavskih pravic korenito zmanjšalo. Zdi se, da moramo vsako leto ta opomnik samo še stopnjevati in ga imeti na vidnem mestu, da je očiten ne le na prvi in drugi maj, ampak vsak dan.

Dotakniva se pokojninske reforme. Socialni partnerji so dosegli soglasje v smeri sprememb, kmalu pa so sledile kritike, tudi sindikalne, da bomo delali dlje in dobili manj. Moramo res delati dlje, ker dlje živimo in – ker govorite o pravicah – ali je to reforma, ki se bo spet lomila zgolj na ramenih delavcev?

Pri pokojninski reformi je zagotovo veliko vprašanj, med njimi to o formuli odmerjanja dobe. Kot smo videli v novem predlogu pokojninske reforme, je obdobje, iz katerega se vleče odmerni odstotek, kar naenkrat celotno delovno obdobje minus pet let. Upoštevati pa moramo tudi to, da so delavci in delavke izpostavljeni vse bolj intenzivnim delovnim razmeram, še posebej na fizično zahtevnih delovnih mestih, kjer se leta ponavljajo isti gibi. Tako da 'emšo' ne pomeni za vse iste stvari. Mislim, da bi bilo treba zagotovo tudi to upoštevati pri pokojninskih reformah. Tisto, kar o pokojninski reformi ves čas poudarjamo v Delavski svetovalnici, pa je vprašanje, kaj z invalidi, delovnimi invalidi, kaj je z njihovimi nadomestili. Ker k nam vsak dan prihajajo delovni invalidi z nadomestili pod kakršnim koli zneskom tveganja revščine. 400 evrov, 450 evrov – to so ljudje, ki imajo po dvajset let delovne dobe.
Zakaj vse to po vašem ostaja spregledano kljub opozorilom?

Zato, ker je pokojninska reforma del družbenega sistema in sistem je, po pravici povedano, hermetično zaprta enota neke socialne mreže. Gre za to, da politiki, odločevalci, realnost pač vidijo po svoje. Spomnim se pogovora z enim od strokovnjakov na ministrstvu za delo. Poslušal sem o tem, da če bi delovnim invalidom preveč zvišali nadomestilo, bi izgubili motivacijo za zaposlitev. Iz teh mini ideologij se prevede, da je pač treba delati in poskrbeti za finančno vzdržnost sistema. Tu pa se vidi, kakšno slepo pego imajo odločevalci za učinke teh svojih členov, in to je huda, huda težava, ne samo pri pokojninski reformi, tudi drugje. Mislim, da odločevalci ne vedo, kakšni so realni učinki njihovih členov. Zato, ker imajo slepo pego, ker se ne soočajo z ljudmi, na katere učinkuje ta člen. Oni se ne pogovarjajo s čistilkami, temveč se pogovarjajo s socialnimi partnerji za pogajalsko mizo. Seveda imajo socialni partnerji svoje člane, so združenja. Ampak da bi vsaj odprli vrata in se neposredno pogovorili s čistilko, ki jim čisti mizo, s smetarjem, ki jim odnaša smeti, z woltovcem, s komer koli že, ki opravlja fizično delo, in jih vprašali: Kaj pa ti delaš, kako delaš, kako je?

Ta razhajanja so se pokazala tudi pri reformi plačnega sistema v javnem sektorju, ko je minister opomnike, da ljudje dobijo prenizke plače, označil za politizacijo. Ampak za hip še ostaniva pri pokojninski reformi. Eden od očitkov sindikatom je, da niso vztrajali pri zvišanju prispevne stopnje delodajalcev. Zdaj sicer slišimo, da naj bi se o tem pogovarjali nekoč v prihodnosti.
Ta prihodnost je že od leta 1996, ko so se delodajalski prispevki prepolovili s 15,5 na 8,85 odstotka. Če govorimo o finančni vzdržnosti pokojninske blagajne, naj navedem zgolj podatek, ki je sicer nekoliko star. Ampak od leta 1992 do leta 2012 so delodajalci v pokojninsko blagajno dali za več kot osem milijard evrov manj sredstev kot delavci. Zaradi tega, ker se je pač leta 1996 zanje prepolovil ta znesek prispevkov, delavci pa še naprej plačujejo 15,5 %. Seveda bodo delodajalci rekli, da gre vse to z njihove plačne liste. Ampak dejstvo je, da je treba finančnega ministra vprašati, kaj se je zgodilo s tem, ali je sploh bil prostor za pogajanja, ali se je zgodil obrat v zadnji sekundi. Tudi mene zelo zanima, kaj za vraga se je zgodilo.

Delodajalci so pri tem nekakšni zmagovalci tega pogajalskega ciklusa za pokojninsko reformo. Njihovi stroški dela se niso povečali. Kaj pa so dobili sindikati?
Mislim, da v oddaji Tarča o pokojninski reformi ni bilo nobenega predstavnika delodajalcev. Že to pove marsikaj. Če je vtis, da je bilo nekaj doseženo, se ni treba izpostavljati, ne? Za sindikate je zagotovo pomemben dosežek odmerni odstotek, ki se bo s 63,5 povišal na 70 odstotkov – sicer z zamikom. Tudi invalidom se bo znesek nadomestil zvišal, a bo po naših preračunih pod zneskom minimalnih življenjskih stroškov. V Delavski svetovalnici bomo zagotovo vztrajali, da mora biti ta normativ za invalide najmanj na ravni minimalnih življenjskih stroškov, kar je po najnovejših izračunih nekaj manj kot 700 evrov. V javnosti se nekako že vidi, da je na sindikalni strani odprt konflikt glede določenih zadev, ki so jih "vrgli" v pokojninsko reformo.

Preidiva zdaj na drugo težavo Slovenije, to je pomanjkanje delovne sile. Dvoma, da Slovenija potrebuje tuje delavce, ni. Lani se je tako pri nas, če govorimo o prvih zaposlitvah, prvič zaposlilo več tujcev kot slovenskih državljanov. Ob tem pa postaja težava novodobno suženjstvo. Vidimo zgodbe, ko ljudje, pripeljani tudi s Filipinov, živijo v nemogočih razmerah s sramotnimi plačami. Kdo v tem prepletu zataji?
Cela veriga. Tudi tu je očitno, kar sva se pogovarjala prej: imamo politiko, ki ne vidi celotne slike navzdol, torej do učinkov ukrepov na konkretnega delavca oziroma delavko. Že leto, dve, tri opozarjamo, kaj se dogaja s tujimi delavci, ki ne prihajajo več zgolj iz Bosne, Srbije, Severne Makedonije, s Kosova, temveč vse več tudi iz držav, ki so, grdo rečeno, eksotične. In mislim, da se Slovenija kot neka politična oziroma zakonodajalska entiteta ni pripravila na to. So se pa pripravili delodajalci. Ko so rekli, da jim je zmanjkalo kadrov v panožnih bazenih, kar koli že to pomeni, so pač začeli skakati vse bolj proti vzhodu, vse bolj proti oddaljenim državam. In kaj imamo zdaj? Imamo sistem posrednikov, ki niso vpisani v register agencij, ki prehitevajo zakonodajo. Imamo delavce, ki plačujejo po deset tisoč evrov, da sploh pridejo v Slovenijo. In seveda tukaj potem ne bodo šli na tožilstvo, na policijo, na sodstvo, da bi uveljavljali svoje pravice. Ker jih ima delodajalec ne samo zaposlene, ampak pri sebi tudi prijavljene, pri njem živijo. Pravzaprav imajo te delavce ob sebi 24 ur. In kaj se zgodi, če delavec povzdigne glas? Na žalost imamo take primere, da mu delodajalec zagrozi z razveljavitvijo dovoljenja za prebivanje, da ga bo vrgel iz stanovanja. Ti delavci ostanejo brez vsega, in tudi če ne, živijo s strahom, da se bo to zgodilo. In tukaj Slovenija kot zakonodajalec, kot regulativni mehanizem, med delodajalce ni zasejala strahu, da tega ne bi počeli, delodajalci pa so to naredili že v začetku. In zdaj imamo generacijo prestrašenih delavcev, ne pa tudi prestrašenih delodajalcev.

Pa smo morda kot družba bolj strpni do kršitev pravic tujih delavcev? Ker so nekako daleč od oči, daleč od srca?
Ne, ne govorimo o toleranci, govorimo o ignoranci. Govorimo o sistemski ignoranci, ki se mogoče prekriva z nekimi pamfleti, da bomo zagotovo poskrbeli, da se ne bodo dogajali taki ekstremni primeri. To niso ekstremni primeri, to je sistematično izkoriščanje. In včasih potem mogoče kakšna zadeva pride v javnost. Mislim, da toleranca kršitev ni večja, ko gre za tuje delavce, slepa pega je večja. Konformizem dnevnega življenja je večji in velikokrat pretehta nad tem, da je ljudi po tihem sram poslušati, gledati te zgodbe. Ker čez dve sekundi te zgodbe ni več. In ti delavci potem živijo v tišini, v nevidnosti.

Zakaj po vašem mnenju politika vendarle ne izkoristi manevrskega prostora, ki ga imamo pri iskanju delovne sile, recimo pri vedno aktualnem dvojnem statusu upokojencev?
Bodimo si na jasnem o dobi zdravih življenjskih let delavca v Sloveniji. Po uradnih podatkih, ki jih lahko dobimo recimo na NIJZ-ju, imamo delavce, ki se jim okoli 50. leta eksponentno povečuje nevarnost mišično-kostnih obolenj. To pomeni, da je slabo poskrbljeno za delovno okolje. Mi zdaj govorimo o tem, da mora država poskrbeti za okolje, v katerem bi bilo več zaposlitev, hkrati pa delodajalci ne poskrbijo za tako delovno okolje, ki recimo ne bi povzročalo dolgotrajnih bolniških dopustov. Te razprave ni, je pa debata o tem, da je treba bolniške dopuste skrajšati in napadati izkoriščevalce. Ampak če še enkrat pogledamo podatke: mislim, da imamo celo epidemijo slabih delovnih razmer, ki se nalagajo na generacije delavcev. In to se izrazi pri delavcih, ki so recimo starejši od 45 let. Kako bodo izpolnili pogoje za upokojitev, če jih bo pa dohitel bolniški dopust ali pa, bog ne daj, invalidnost?

Jutri je prvi maj. Je to za večino pri nas zgolj dela prost dan ali še vedno praznik upora in solidarnosti, boja za pravice? Je ta boj za pravice tudi zaradi vsega, kar ste omenili, in zaradi vse bolj nepredvidljivega okolja, dolgoročno izgubljen?
Ta boj nikoli ne bo dolgoročno izgubljen, če nanj gledamo kot na proces. Če pa je to zgolj parola, ki se dvigne prvega in drugega maja, je pa bil izgubljen že zdavnaj. Uokvirjenje prvega maja v dva dni na leto je zelo nevarno tlačenje teh bojev v neko nostalgijo po starih časih. Prvi maj bi moral biti za branjenje in negovanje pravic iz dela vsak dan. Mislim, da mora biti zelo jasno povedano, da morajo tako država kot delodajalci poskrbeti za svoj del odgovornosti pri zagotavljanju delavskih pravic.

Pogovoru lahko prisluhnete v podkastu Ob osmih.