Voditeljici podkasta Šala za starše Uršula Zaletelj in Maja Stepančič s sogovornico psihologinjo Lejo Mauko (v sredini). Foto: Val 202
Voditeljici podkasta Šala za starše Uršula Zaletelj in Maja Stepančič s sogovornico psihologinjo Lejo Mauko (v sredini). Foto: Val 202

Sočutna vzgoja je tek na daljše proge, so pa takšni otroci bolj empatični, vzpostavljajo zdrave odnose in znajo postavljati meje,” v prvi epizodi nove sezone podkasta Šala za starše pravi psihologinja in svetovalka za spanje dojenčkov Leja Mauko. Poudarja, da se pri postavljanju mej pojavlja veliko vprašanj, saj je včasih težko ostati sočuten, a hkrati odločen oče ali mama oziroma skrbnik. Meje so neizogiben del vsakdana, z njimi se srečujemo že pri jutranjem oblačenju in odpravljanju od doma, pa tudi pri večernem uspavanju otroka.

Mejnik, kdaj naj bi začeli dojenčku postavljati meje, je težko postaviti, a vendar se to dogaja že, ko denimo trimesečniku pri vlečenju za lase razpremo roke in mu povemo oziroma nakažemo, da tega ne dovolimo. Z razvojem in vse večjim zavedanjem sveta okoli sebe pa postajajo meje pri malčku vse bolj ključne za varno odraščanje. Pomislite samo na vse vtičnice, ostre robove in druge nevarnosti v stanovanju, na katere moramo biti pozorni. Če ne prej, se takrat vsi starši srečajo z vprašanjem, kako zamejiti določeno vedenje. Teh vprašanj je v nadaljnji vzgoji veliko, pridružujejo se tudi dileme, kdaj otroku dovoliti svobodo, da prosto raziskuje in kdaj izkusi tudi kakšno neprijetnost.

Nova sezona podkasta Šala za starše: Leja Mauko, psihologinja: Postavljanje mej pri otrocih – kdaj, kako in zakaj?

Del intervjuja

Šala za starše: Številni starši se sprašujemo, ali je moj otrok razvajen. Kakšen je razvajen otrok?

Pogled na to, kaj je razvajenost, se z generacijami spreminja. Zdaj se več govori o tem, da je treba otroku dopustiti, da izraža svoja čustva, da je v redu, če je žalosten ali jezen, da so ta njegova čustva tudi denimo glasno izražena. V tem kontekstu kdaj slišimo, da so to razvajeni otroci, čeprav so v resnici samo otroci, ki imajo prostor, da izrazijo svoje potrebe, da tudi sami postavijo neke meje. Na primer, da rečejo: “Ne, danes pa ne želim objema.” Tudi to so meje, ki jih postavljajo otroci, pa so v očeh koga morda razvajeni, saj se ne uklonijo pričakovanjem drugih. A predvidevam, da vas predvsem zanima, kaj pa je tista razvajenost, ki jo po navadi povezujemo s pomanjkanjem mej. Razvajeni so tisti otroci, ki dobijo vse, česar si želijo v danem trenutku. To so običajno otroci, ki nimajo nobenih mej, tudi starši morda postavijo ustno mejo, pa potem pri njej ne vztrajajo. Tako nekako otrok postane vodja družine. S tega vidika se mi zdi nepravično, da otroke ocenjujemo oziroma opisujemo kot razvajene, saj v bistvu niso ničesar krivi, oni samo odraščajo v okolju, v katerem ni mej. In čeprav se mogoče včasih zdi, da so to zahtevni otroci, da so razvajeni, da oni bi pa kar vse imeli, je v resnici to za otroka tudi res veliko breme, saj se mora sam odločati, česa si želi in ali je neka želja tudi primerna. Na tak način otrok v družini drži vse niti v svojih rokah.

Gre za strah odraslih, da nas bo otrok zavrnil, da nas bo zaradi postavljenih mej imel manj rad? Ali gre samo za to, da se nam ne da ukvarjati z otrokom ali prevzeti odgovornosti odraslega človeka, ki mora postaviti meje in pri njih vztrajati?

Zelo odvisno od družine, včasih je pritisk prevelik, starši imajo veliko obveznosti in morda niso sposobni, da bi se zares ukvarjali z neko mejo, nato pa še s podporo čustvenega izbruha, ki lahko sledi. Lažje je samo ugoditi otroku in izpolniti njegovo željo, ne pa vztrajati pri meji. Velikokrat je v ozadju tudi stiska staršev, mogoče so bili sami vzgajani izjemno strogo, so bile tudi telesne kazni in jih je strah, da bi jih otrok doživljal, kot so sami svoje starše. Drug vidik pa je lahko tudi izjemno nelagodje pri otrokovih čustvih, saj mej pogosto ne sprejmejo z odprtimi rokami, sledi lahko čustveni izbruh, jok. Tudi taki občutki pripeljejo do tega, da nekateri starši mej raje ne postavijo.

Pa smo mladi starši, ki se skušamo vživeti v otroka, razumeti njegova čustva in doživljanje sveta, kdaj preveč odzivni? Otroku premalokrat pustimo, da bi tudi sam prebolel kakšno krivico, težko izkušnjo?

Ko govorimo o potrebah otrok, si seveda želimo biti odzivni, zadovoljevati njihove potrebe, želimo se odzvati takrat, ko nas otrok pokliče. Je pa pomemben del teh potreb tudi raziskovanje, da otroka le opazujemo iz daljave in mu pomagamo. Tako sam pridobi izkušnje. Lahko pa govorimo o vsiljivosti, ko ves čas posegamo v otroka in njegovo raziskovanje. Če je srečen, ko se sam igra ali mu je v izziv plezanje po bolj zahtevnem igralu, takrat ni naša naloga, da ga držimo ali nenehno usmerjamo, ampak mu moramo omogočiti varno zatočišče. Z opazovanjem otroka moramo presoditi, ali nas dejansko potrebuje ali pa je mogoče čisto v redu, da doživi kak neuspeh. Pretirano poseganje v otrokove dejavnosti ni zadovoljevanje njegovih potreb.

Foto: Shutterstock
Foto: Shutterstock

Preselimo se na otroško igrišče: otrok pleza, opazujemo ga z razdalje, nato pa se odloči, da bo sezul čevlje. Zunaj je hladno, poveš mu, da čevlji ostanejo na nogah. Kot sočuten oče ali mama to ponoviš večkrat in poudariš, da lahko pleza, le obuti se mora. Potem pa kljub vsemu zabriše čevlje čez igrišče. Tebe in otroka opazujejo drugi starši, neka mimoidoča celo pripomni, da so bili v otroštvu ves čas bosi. Polno je impulzov, ti pa skušaš vzpostaviti mejo … Kako?

Ja, okolica je res močan dejavnik. Če lahko starši doma otroka potolažijo brez težav, si vzamejo 15 minut in ostanejo mirni, je to na igrišču, ko jih opazujejo drugi, veliko težje. Morda se celo zavedajo, da kakšni starši ne poznajo tovrstnih pristopov in si mislijo, da je tvoj otrok razvajen. To so dodatni pritiski, ki vse skupaj otežijo. A če se vrnem k primeru, ko govorimo o mejah, starše vedno vprašam, ali je ta meja res pomembna in ali je to “bitka”, s katero se želijo ukvarjati. Je za otroka res škodljivo, če je brez čevljev? So na igrišču koščki stekla ali pa je resnično mrzlo? Da. Potem je to meja, pri kateri želimo vztrajati. Včasih namreč določene meje postavljamo le zato, ker se nam zdi, da bi tako moralo biti, ko pa o njih malo razmislimo, ugotovimo, da niso nujno smiselne. Na tak način se lahko izognemo kakšni bitki, ki ni potrebna. “Prav, potem pa bodi bos in mi povej, ali te bo zeblo, takrat bova obula čevlje.” Na ta način se otrok iz izkušnje nauči, da ga bosega zebe in se mora obuti. Če pa vztrajamo pri meji, ki se nam zdi tisti dan pomembna, jo moramo postaviti na način, da smo tudi sami dosledni. Če otrok meje ne bo udejanjil, moramo nekaj ukreniti. Na primer: “Lahko plezaš, a se moraš obuti. Če se ne boš obul, bova samo skupaj sedela.” Tako sedimo z otrokom v naročju, lahko gremo tudi drugam ali domov. Pomembno je, da najdemo dejavnosti in odzive, ki jih lahko nadziramo. Mi smo tisti, ki se odločimo, kaj dopuščamo: ali bomo otroka držali v naročju ali pustili, da raziskuje in tako naprej. Postavljanje mej je odgovornost odraslih.

Nova sezona podkasta Šala za starše

Podkast Vala 202 Šala za starše je vlažilni robček, ki obriše driske in druge stiske. Je podkast, ki ga ustvarjava Maja in Uršula, mami, ki druga pri drugi ves čas preverjava: a je to normalno?! Je normalno, da se v dojenčka ne zaljubiš v trenutku, ko ga prvič pestuješ? Je normalno, da bradavice krvavijo? Je normalno, da že šestič preboleva šesto bolezen? Je normalno, da ne joče le otrok …? Skupaj z vami brez moraliziranja govorimo o starševstvu.

Naročite se v aplikacijah za podkaste in na RTV365.

Maja in Uršula pa pričakujeta tudi vaša vprašanja, komentarje in sporočila. Pišete jima lahko tukaj.

Kaj pa, kadar teh “če-jev” ne upoštevamo in ne vztrajamo pri postavljeni meji, kdaj celo grožnji? Na primer, da rečemo otroku: “Če se boš še naprej močil z vodo, greva domov.” Otrok nadaljuje polivanje, mi pa smo še vedno v parku in ne doma …

To ni meja, to je samo prazna grožnja. Če se velikokrat ponavlja, se otrok nauči, razume, spozna, da tudi kadar je meja izgovorjena, se nič ne zgodi. Če ji ne sledim, če je ne upoštevam, ni posledic. Bolj ko smo sami dosledni pri mejah, enostavneje bo tudi otrok sčasoma sledil tem mejam, saj bo vedel, kaj lahko pričakuje. Če smo zelo nekonsistentni in enkrat pri meji vztrajamo, drugič ne, ustvarjamo negotovo razpoloženje, ob tem pa otrok nikoli ne ve, ali mora zares domov in se nehati polivati ali pa lahko to počne še naprej in ostane. Za otroka je to lahko stresno in nepredvidljivo okolje. Ob tem starši dolgoročno samim sebi kopljejo jamo, saj večkrat, ko popustijo in bolj ko so nedosledni, manj verjetno je, da bo otrok ob prvi postavljeni meji dejansko upošteval to, kar mu želijo povedati.

Kako pa ubesediti mejo? Smernice so različne, brali sva o tem, da otroku ne pojasnjuješ posledic, saj vodijo v pogajanje, pa tudi o tem, da mu ne grozimo oziroma ne ponujamo nagrade za upoštevanje meje. Primer dobro skomunicirane meje bi tako bil denimo: pozimi imamo obute čevlje. Ali pa: v knjižnici šepetamo.

Ja, najenostavneje je, če ostanemo pri manjšem številu besed. Na primer: hrana ostane na krožniku. Čisto v redu je tudi, če na neki točki nehamo razlagati mejo, pa rečemo samo: to je pomembno in mejo ponovimo. Seveda bomo pozneje, ko bodo otroci odraščali, večkrat razložili, zakaj je neka meja pomembna, saj jim bo to tudi pomagalo, osmislilo vedenje. Pri mlajših otrocih pa je smiselno ostati pri manjšem naboru besed, ki jih večkrat ponovimo, da nas resnično sliši. Še en vidik, ki nam je v zelo veliko pomoč tudi pri odmikanju od pogajanj, je ta, da v meje vključimo več empatije, razumevanja. Da ne govorimo le: tega ne dovolim, ali pa: to moraš storiti, temveč rečemo: vidim, da si nočeš obuti čevljev, ali pa: je kar težko, ko mora ostati hrana na krožniku, kajne? Na ta način se čustveno povežemo z otrokom in mu pomagamo, da izstopi iz logike in izpraševanja ali pogajanj nazaj v povezanost in sprejemanje. Tudi grožnjam se skušajte izogniti, saj ustvarjajo neprijetne občutke. Še odrasli ne bi na delovnem mestu želeli šefa upoštevati samo takrat, ko nam grozi, temveč imamo raje pozitivne spodbude. Meje lahko ubesedimo na prijazen način, tudi s posledicami: “Aha, vidim, da mečeš hrano. Tako mi sporočaš, da si končal kosilo.” Otroci žal ne delujejo vedno po naših pravilih. Tudi če smo deset stvari v dnevu odkljukali, ni nujno, da bo rezultat tak, kot smo si ga zamislili. Smiselno je imeti v ozadju zavedanje, misel, da se otroku dogaja veliko stvari in ni zlobni načrtovalec, ki bi si rekel: “Danes je pa mami prišla res utrujena iz službe, zato si jo bom privoščil.”

Kaj pa takrat, ko otroka zavrneš, ker si preobremenjen? Pospraviti moraš stanovanje in skuhati, zato mu rečeš: pojdi se igrat sam, ko vse uredim, se ti pridružim. Pogosto tako zavrnitev pri sočutnih starših spremlja slaba vest, celo krivda …

Otroke se trudimo razumeti, biti ob tem radovedni in sočutni … Velikokrat pa nam zmanjka te empatije in sočutja do sebe. Da bi vam, staršem, kdo povedal: dobro delate. Tudi če se kdaj ne odzovete, kot bi si sami želeli, je verjetno veliko primerov, ko ste poslušali otroka, si vzeli čas za igro, ko ste zadovoljili njegove potrebe. In v resnici so tudi razpoke normalen del življenja, če jih ne bi bilo, bi zelo verjetno otroka pripravljali na veliko razočaranje, ko bi pozneje sami vstopali v različne odnose. Sicer pa s tem, da tudi mama kdaj reče: “Želela bi se igrati s tabo, a zdaj ne morem, vem, da si jezen, ampak potrebujem nekaj trenutkov, da zadiham in se umaknem,” otroku pokažemo, kako delujejo odnosi. Tako razume, da se odnosi ne končajo po enem prepiru ali enem slabem dnevu. Znova se lahko povežemo in opravičimo, kar je bogata izkušnja za otroka.

Mogoče se zdi komu nenavadno ali celo kontradiktorno, da v isti sapi omenjamo sočutno vzgojo in postavljanje mej, čeprav gresta z roko v roki. Kakšen je sočuten, nerazvajen otrok?

To je velik izziv, saj je sočutna vzgoja po navadi tek na daljše proge, se pravi, da verjetno rezultat ne bo viden čez en teden ali pa čez en mesec, mogoče niti ne čez eno leto, ker bodo tudi takrat otrokovi možgani še zelo nezreli in ne bodo zmogli slediti našim pričakovanjem. Ampak dolgoročno je pa za otrokov razvoj to izredno pozitivno. Po eni strani so ti otroci bolj empatični, tudi navezujejo bolj zdrave odnose, znajo postavljati meje. Zelo pomemben del, ki marsikomu mogoče dandanes zmanjka, je tudi čustvena regulacija. Takrat, ko otroku dopustimo čustva, se uči, kaj naj z njimi počne. Ko bo odrasel, se bo lažje znašel s temi čustvi in bo vedel, kako se lahko umiri. Nekatere raziskave tudi kažejo, da ima ta avtoritativni slog vzgoje, kar je v bistvu sočutna vzgoja, pozneje pozitiven vpliv na dosežke v šoli, a tudi na zadovoljstvo v življenju. Sočutna vzgoja je namera, da postavljamo meje, a hkrati dopuščamo čustva in se odzivamo na otrokove čustvene potrebe.