Ivan Oman se je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja pridružil kmečkemu gibanju in sodeloval v vseh večjih pobudah tistega časa. V letu 1988 je postal predsednik na novo ustanovljene Slovenske kmečke zveze, ob nastanku Demosa, združene opozicije, pa je postal njegov podpredsednik. Leta 1990 je bi izvoljen za člana predsedstva Republike Slovenije. Poslansko klop je zasedal med letoma 1992 in 1996, izvoljen je bil na listi Slovenskih krščanskih demokratov. Po tem se je umaknil iz aktivnega političnega življenja.

Po končani osnovni šoli je Ivan Oman začel delati na očetovi kmetiji, se poročil in postal oče sedmih otrok. Danes šteje 82 let in pravi, da političnega dogajanja ne spremlja podrobno.

Na MMC-ju smo se z njim pogovarjali o času osamosvojitve, o prehojeni 20-letni poti slovenske države in aktualnem političnem dogajanju.

Te dni praznujemo 20. obletnico domovine. Kateri so bili za vas ključni trenutki v obdobju osamosvajanja?
Najprej ustanovitev kmečke zveze. Takrat smo naredili prvi korak, korak čez rubikon. Seveda se je pozneje to stopnjevalo s plebiscitom. Pa gotovo je bila za osamosvojitev sila pomembna priprava v zvezi z grožnjo armade, torej priprava za obrambo.

Kako ste osamosvajanje doživljali vi? Kakšna je bila vaša vloga v tistem času?
Težko je govoriti o lastni vlogi. Jaz sem bil eden izmed vodilnih v Demosu, član predsedstva, ki je bilo na čelu države, ki se je osamosvajala. Kako sem to doživljal, je seveda težko reči. Bil sem popolnoma prepričan o uspehu, to je to.

Bili ste tudi edini član predsedstva, ki je podprl ustanovitev slovenske vojske.
Tako je.

Zakaj ste se odločili tako?
Jaz sem bil pravzaprav edini, ki nisem podpisal tiste deklaracije, ki so ji rekli deklaracija za mir. To se mi je zdelo nesmiselno, ker se moramo vedno zavedati, da lahko računamo na potrebo po oboroženi obrambi, zato sem tudi sodeloval na tisti vaji 20. marca 1991 in nagovoril vojake teritorialne obrambe kot vojake slovenske vojske.

Bili ste med ustanovitelji Slovenske kmečke zveze, iz katere je nastal SLS, nato ste prišli med Krščanske demokrate, po združitvi obeh strank pa spet nazaj. Ali danes kaj pogrešate aktivnejšo vlogo pomladnih strank?
Seveda pogrešam to politično opcijo. Prepričan sem, da bi, če bi se normalno obnašali oz. tako, kot bi se bilo treba, še zmeraj dosegali tam nekje blizu 30 odstotkov volivcev.

Zakaj torej menite, da pomladna stran ni več tako uspešna kot ob osamosvojitvi?
Takole bom rekel: ko smo šli v politiko v letih 1988 in 1989 in potem tudi še leta 1990, je bilo med nami veliko idealizma in nihče takrat še ni razmišljal o kakšni karieri. Potem se je pa začelo to, vsak je seveda najprej preračunal, kaj pomeni kakšna poteza zanj in za njegovo kariero. In seveda se je marsikdo pri tem močno uštel. Zato pa imamo tako, kot imamo.

Vi ste se iz politike umaknili šest let po osamosvojitvi.
Tako je. Jaz sem bil najprej dve leti in pol v predsedstvu, potem sem bil štiri leta poslanec v državnem zboru. Mislil sem, da je prav, da se v letih, v kakršnih sem takrat že bil, umaknem in prepustim to delo mlajšim.

Zdaj ste predsednik Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve. Kako dojemate to funkcijo?
To funkcijo zdaj dojemam kot veliko breme in se bom poskušal tega čim prej znebiti. Mene to utruja.

Kaj pa združenje? Dosega svoj namen?
Ja, težko je reči, kako je združenje nastalo, ampak vsekakor je potrebno. Nekdo mora opozarja na te stvari, ker se marsikaj tudi izkrivlja ali pa prikazuje drugače.

Kaj na primer?
To bi bila dolga zgodba, če bi razpravljali o tem. Mogoče bi na kratko omenil tisto pred plebiscitom. Dostikrat govorimo, kako smo bili takrat enotni. Jaz seveda trdim, da se je bilo treba močno potruditi za tisto enotnost. Najprej pri plebiscitu in nato še pred samo osamosvojitvijo. Dolgi, dolgi mučni pogovori so bili potrebni, da se je politika nekako poenotila, in ker je bila enotna politika, je bil ves narod enoten, kot še nikoli ni bil, in dvomim, da še kdaj tako bo.

Vse pogosteje se opozarja oz. opozarjate tudi vi, da je zavedanje o dogodkih na začetku 90. let pomanjkljivo. Kaj bi bilo treba storiti, da bi se mladi poučili o teh pomembnih dogodkih za našo državo?
Šola ne dela tistega, kar bi morala oz. za kar sem sam prepričan, da bi morala. Namreč vzgajati ljudi v slovenske patriote. To je tisto, kar sem že omenil: ne vem, ali bomo še kdaj tako enotni. Ampak lahko se zgodi. Dostikrat rečem: bog ne daj, da bi bilo še kdaj tako, da bi bilo potrebno, da bi bili tako enotni. Ampak lahko se tudi to še kdaj zgodi, in če ne bomo, če se ne bodo mladi ljudje zavedali in ne bodo imeli neke domovinske zavesti, potem tiste enotnosti ne bo.

Znani ste po strpnosti. Ali človek lahko danes v politiki še ostane strpen? In predvsem pošten?
Morali bi biti vsi. Ko sem bil še dokaj mlad, sem imel dobrega starega prijatelja profesorja in od njega sem se naučil predvsem to, da žaliti ne smeš nikoli, tudi političnih nasprotnikov ne. Ne vem, kako je zdaj s tem pri nas, bolj slabo.

Slovenija zdaj piše 20-letno zgodovino samostojne države. So poteze, dejanja ali dogodki, ki bi jih lahko posebej izpostavili kot pozitivne v tem obdobju?
Nekoliko spremljam, ampak ne tako podrobno, da bi vse poznal. Rekel bi pa tole: ministrica gospa Katarina Kresal je rekla, da gre ta vlada ljudem na živce. Ampak s takega stališča mora neki minister potegniti neke konsekvence. Iz take vlade se gre, če gre ljudem na živce. In zdaj se dogaja tisto, kar se je takrat, ko smo imeli Demosovo vlado, ko sta tudi vsaj dva takratna ministra govorila, da vlade ne podpirata, ampak iz vlade hkrati nista šla. Pri nas se je držijo kot klop kože.

Kaj pa prelomni dogodki?
Slovenija je vstopila v Evropsko unijo. To je nekaj takega, kar je za Slovenijo vsekakor koristno. Slovenija je vstopila tudi v Nato, tam pa res ne vem, kaj imamo iskati. Mislim, da sem bil takrat v državnem zboru edini, ki je govoril proti temu, in še zdaj sem enako prepričan, da smo Slovenci nekoč govorili, da bi bili lahko nova Švica. Ampak potem se je treba vesti tako, kot se vede stara Švica.

Kaj pa negativna plat? Kar koli, kar morda ni bilo dobro za državo v tem obdobju?
Huda je gospodarska kriza. Ogromno brezposelnih. Mislim, da je hujše še nekaj drugega – zdi se mi, da pri nas državo obvladujejo neki lobiji, in to je tisto, kar je slabo.

Morda komentar na trenutne razmere v državi?
Jaz bi rad državo brez afer in tako z neko poštenostjo, strpnostjo in spoštovanjem delavcev.

Kakšna bo po vašem mnenju prihodnost Slovenije?
Tega pa ne bi upal napovedovati. Nisem prerok.