Odkar v mariborskem klubu Železničar obstaja skupina inkluzivnega juda, prihajata na treninge tudi Lara in Luka z Downovim sindromom. "Tekam in hodim," pove Lara in dodaja, da rada obiskuje treninge. "Zelo lepo se imamo tukaj. Eno leto in pol treniram judo. Dvakrat sem zmagal," pa pove Luka.

Organizirane oblike športne vadbe za osebe s posebnimi potrebami skoraj ni. Športni klubi, usmerjeni pretežno v doseganje dobrih rezultatov, jih medse ne sprejmejo, tako da so iz športa praktično izključeni. Kot je pojasnil Darij Šömen iz Judo zveze Slovenije, so prva slovenska panožna organizacija, ki je ranljive sprejela kot enakopravne člane. "Vadijo v ločenih sekcijah ali so pomešani z drugimi vadečimi," je dodal.

Med prednostmi tovrstnega vključevanja pa je Ana Bradač, mama otroka s posebnimi potrebami, povedala, da je dosti poudarka na disciplini in spoštovanju sotekmovalcev ter da "ne gre samo za zmago in izključno biti najboljši".

Treningi so izziv tudi za trenerje. Svojih prvih v začetni skupini se trenerka Mojca Antolinc dobro spomni, nekateri se takrat niso mogli ali želeli gibati, drugi ne komunicirati. Ob vprašanju, kako je po letu in pol, pa jo premagajo solze. "Mislim, da so predvsem spoznali, kako je, če imaš veliko prijateljev," je povedala trenerka v Judo klubu Železničar.

Slovenski judo je tako vrhunski v dveh pogledih: po najvišjih svetovnih dosežkih tekmovalcev Marjana Fabjana in po učinkih inkluzivnega juda, ki v sedmih klubih vključuje že 150 oseb s posebnimi potrebami.