Velika večina primerov, v katerih posredujejo zagovorniki otrok, se nanaša na ločitve. Ko se morata starša dogovoriti, pri kom bo otrok živel, otrokovo mnenje pa je pogosto preslišano. "Starši, ki so vpeti v svoje konflikte, ne slišijo več otrok, ukvarjajo se sami s sabo, otroci so preslišani. Ti procesi trajajo leta in leta, otroci pa izgubijo otroštvo," pravi Staša Sitar, ki je zagovornica otrok že 10 let, sicer pa ravnateljica Vzgojnega zavoda Kranj. Pomagala je že več kot 100 otrokom.

Pobudo za zagovornika največkrat podajo sodišča ali centri za socialno delo, včasih tudi starši. Otroci se tako srečajo s strokovnjakom zunaj uradnih služb, v prijetnem in sproščenem okolju. Kar je zanje največkrat nekaj novega, saj so do tega trenutka srečali že več uradnih oseb in izgubili zaupanje v odrasle, pravi Staša Sitar. S pomočjo zagovornika ga znova pridobijo, napredek pa je viden tudi pri starših, ki se sčasoma, po več srečanjih, zavedo, da morajo biti koristi otroka pred njihovimi.

Starši ne prepoznajo potreb otroka

"Da se sliši otrokov glas, tisti avtentičen glas, ki si ga mogoče pred institucijami in tudi v okviru družine otrok ne bi upal povedati," pravi Jože Ruparčič, namestnik varuha človekovih pravic. Imajo tudi primere, ko otrok pove, da ne želi, da starši oziroma kdor koli ve, kaj je povedal. V tem primeru se otrokova izjava zapečati in je vidna le sodišču.

"Večinoma dobimo precej sprte starše, ki jim samim ni uspelo prepoznati potreb svojega otroka," pravi Maša Gril, koordinatorica zagovornikov za področje Gorenjske, ki je bila tudi sama v preteklosti zagovornica. Sama razveza ni tako velik stres za otroka kot spor med staršema: "Strah vsakič, ko bo oče prišel ponj, kaj bo naredila mama. Strah, ali bosta prišla do prave ure nazaj ali bo spet prišla policija …"

Največ pobud na ljubljanskem in gorenjskem območju

Največ pobud za zagovorništvo je na ljubljanskem in gorenjskem območju. Okrožno sodišče v Kranju prepoznava zagovornike kot pomembne v iskanju največje koristi za otroka. Včasih imajo takšen naval, pravi Gril, da vodi vsak zagovornik po več primerov hkrati. Po drugi strani pa na nekaterih območjih, zunaj večjih mest, pobud skorajda ni. Čeprav je razvez povsod enako. Koordinatorica zagovornikov za Gorenjsko meni, da zato, ker dajejo sodišča zagovornikom premajhen pomen in ker se socialni delavci morda počutijo, kot da svojega dela niso dobro opravili. Pri varuhu človekovih pravic pravijo, da bi si želeli več pobud iz severne Primorske in Dolenjske, ter pozivajo k pobudam starše, šole in center za socialno delo.

Zagovornika je treba postaviti čim prej, zato da se ga v postopku na sodišču ali centru za socialno delo obravnava enakovredno, da se sliši njegovo mnenje enako kot mnenje staršev, ne pa da nastopa otrok zgolj kot objekt: "V praksi se je izkazalo, da institucije ne slišijo, ne upoštevajo dovolj otrokovega mnenja, otrokovih stališč ne sprejemajo in delujejo po nekih ustaljenih vzorcih," pravi Ruparčič.

Ko zagovornik otroku ponudi zaupen odnos v varnem prostoru, ga čustveno razbremeni. Zagovornika namreč zanima le mnenje otroka, in ne mnenje staršev. S tako pozitivno izkušnjo bo otrok kot odrasel bolj zaupal institucijam in se v primeru življenjskih stisk hitreje obrnil po pomoč.

V času koronakrize se je število pobud povečalo, saj so bili socialni stiki omejeni, kar je bilo za številne otroke travmatično. Nekateri pa so bili prepuščeni družinam, ki niso delovale na zdrav način.

Pobudo za zagovornika lahko da vsak, ki meni, da otrok iz njegove okolice ni slišan. Tudi otrok sam zase.