Dober večer, gospod predsednik. Izteka se leto, verjetno eno najtežjih v zgodovini samostojne Slovenije. Govorimo seveda o epidemiji covida-19, ki smo jo spomladi prenesli dobro, jeseni pa z velikimi težavami, visokim številom mrtvih. Kako ste ga vi doživljali?

Kot težko leto, ki nas je preizkušalo, vendar sta na koncu zmagali znanost in človečnost. Rad bi se zahvalil vsem tistim ljudem v prvih vrstah, ki so kljub lastnim in drugim težavam branili naše zdravje. Sočustvujem z ljudmi, ki so izgubili svojce, ne znam si predstavljati žalosti starejših ljudi, ki so umrli osamljeni. Bilo je veliko bolečin, vendar tudi plemenitih ravnanj ljudi, ki nas navdihujejo. Drugo leto bomo pa zmagali, premagali bomo virus in začeli okrevanje.

Ljudje so v hudih stiskah, te so zdravstvene, ekonomske, socialne, spremenilo se je tudi splošno družbeno ozračje. Ljudje ne zaupajo več politiki ali pa ji zaupajo bistveno manj, kot so ji prej, pa ne govorimo tukaj ne o vladni ne o opozicijski. Tudi od vas so morda kdaj pričakovali, da boste dvignili svoj glas, jih morda potolažili. Ali menite, da so bile to izgubljene priložnosti?

Najprej o mojem ravnanju. Poskušal sem ravnati tako, kot sem sam čutil ljudi, in tako, kot sem zavezan svojim načelom. Tudi ko sem šel pred domove starejših, da bi nagovoril starejše ljudi, vedoč, da jih osamljenost neznansko boli, nisem bil vselej dobro razumljen ali pri vseh. Poskušal sem ravnati po svoji vesti, zlasti pa sem tako kot pri vseh drugih vladah, s katerimi sem sodeloval do zdaj, tudi s to vlado sodeloval enako iskreno in zavzeto, kar pa ni bilo spet sprejeto pri vseh ljudeh. Vendar naj rečem nekaj: morda sem koga letos razočaral, vendar nisem smel razočarati sebe in vere v načela, ki me vodijo že ves čas predsedovanja državi, in to je, da moramo sodelovati. Ne vem, ali bo ta vlada vodila Slovenijo v novem letu ali bo izvoljena nova, to je stvar državnega zbora. Rad bi, da to odločitev DZ sprejme čim prej, čeprav v ta demokratičen postopek ne smem in ne morem posegati.

Slovenija si zasluži stabilnost in na nekaj lahko računa – katera koli vlada bo, bom sam kot predsednik z njo sodeloval. To je eden od tistih elementov stabilnosti v državi, za katerega lahko poskrbim jaz. Sicer pa mislim, da je odgovornost politike, moje, vladne, državnozborske in vse, strankarske, da se trudi ne morda za enotnost, o kateri se toliko govori, ampak za sodelovanje. To, da tega sodelovanja ni, da ga pri osredotočanju na epidemijo vsi pogrešamo, to ustvarja neko splošno razpoloženje med ljudmi, ki, kot pravilno ugotavljate tudi sami, ni spodbudno. Upajmo, da bo v prihodnjem letu narejen neki novi premislek glede te odgovornosti politike zato, da imamo in stabilnost in sodelovanje.

Ampak tudi švedski kralj se je prvič oglasil, čeprav načeloma tega ne počne, in dejal: "Da, zmotili smo se." O tem govorim. Morda bi v nekem trenutku ljudje vendarle pričakovali, da se boste tudi vi oglasili.

Sam sem se oglasil na začetku prve epidemije, druge, pogosto vmes. Oglasil sem se tolikokrat in na takšen način, kolikor sem čutil, da je to potrebno, da ne ustvarjam nepotrebnega vtisa, da želim nekaj reči samo zato, da bo rečeno. Ni bilo lahko sprejemati odločitev, kdaj in kako naj se človek oglasi, kaj in kako naj stori. Zlasti ne meni v času, ko imam pristojnosti zelo omejene.

Če je bil kdo znan v politiki po tem, da je vedno med ljudmi, sem bil to sam ne glede na to, na katerem položaju sem bil, zlasti na tem. In tega je letos umanjkalo, tega pogrešanje stika, ki je običajen, nisem znal nadomestiti. In ga tudi z virtualnimi tehnologijami ne glede na vse sledilce na različnih družbenih omrežjih ni mogoče nadomestiti. Upam, da bo glede tega prihodnje leto prineslo olajšanje in tudi meni vnovič lažji, boljši, kakovostnejši stik z ljudmi. Potrudil se bom po svojih najboljših močeh.

Vemo, da ne komentirate vladnih ukrepov, pa vendarle me zanima, ali ste pripravljeni dati svoj glas za to, da se otroci vrnejo v šole. Vemo, da je Slovenija med tistimi državami v Evropi, kjer so otroci najdlje doma. Strokovnjaki zelo opozarjajo na to, da bo to imelo dolgotrajne in zelo hude posledice. Ali je to eden izmed ukrepov, kjer bi se lahko oglasili?

Tudi glede tega sem se že oglasil in samo in skoraj glede tega, saj, kot ste rekli, ne komentiram vladnih odločitev, jih spoštujem. Tudi sicer menim, da bi moralo prevladovati to razumevanje, da nekdo odločitve mora sprejeti, niso vedno najboljše, nimamo priročnika, da bi se zgledovali po nekaterih vzorcih. Gledamo druge, vlada pač po svojih najboljših močeh skuša sprejemati odločitve, tudi državni zbor glede okrevanja gospodarstva in socialnih stisk. Kljub temu pa si dovolim reči, da je šolanje eno od najkočljivejših vprašanj in da, osebno se mi zdi, da je treba narediti vse za to, da gredo otroci čim prej varno v šolo, zlasti tisti, ki imajo posebne potrebe. Z varuhom in tudi z ministrico za izobraževanje sem večkrat govoril, razumem okoliščine, vendar na vaše vprašanje odgovarjam pritrdilno. Mislim, da je treba narediti čisto vse, kar je mogoče, da gre vsaj prva triada otrok čim prej v šolo, sicer bomo res tvegali, da bomo izgubili generacijo. To je odgovornost, ki je ne moremo prevzeti.

Pravzaprav smo sredi politične krize, imamo vlado, vendar je manjšinska. Imamo opozicijo, ki s težavami ali sploh ne poskuša zbrati 46 glasov. Vi pozivate k nekemu sporazumu o premagovanju epidemije, vendar se to ta hip zdi absolutno nerealno. Ali pričakujete, da bodo prihodnje leto predčasne volitve?

Najprej bi to situacijo definiral kot situacijo politične negotovosti, povečane politične negotovosti, in si želim, ker se mi zdi, da je stabilnost za reševanje epidemije in potem okrevanje bistvenega pomena, da bi se januarja čim prej razčistilo, ali državni zbor podaljšuje mandat tej vladi do izteka ali se bo odločil, da podeli mandat novi vladi. V vsakem primeru bo za vse, tako za stranke, državni zbor, vso politiko kot tudi za ljudi, to dobro, kakor koli se bodo že odločili. Samo da vemo, pri čem smo. Bi pa rad povedal, da ne glede na to, kako se bo DZ odločil, ostajam pri svojem mnenju. Za zdaj je še vedno osamljeno, ne toliko, kot je bilo na začetku, da bi bilo dobro doseči neki dogovor, sporazum. In to pravim zdaj, ko ne vemo, kako se bo DZ glede vlade odločil prihodnji mesec, da pride do sporazuma vseh parlamentarnih strank o osredotočanju na vprašanja finala epidemije in začetka okrevanja gospodarstva, socialnih stisk ljudi ter predsedovanja Svetu EU-ja. Mislim, da je toliko stičnih točk, da z nekaj politične volje, z mnogo politične volje ob teh razhajanjih, in z nekim političnim znanjem do tega lahko pride.

Ali boste vi dali takšno pobudo?

To me sprašuje vse več pomembnih ljudi v strankarski politiki. Morda, če bo tako spoznanje, če bo prevladalo takšno stališče, ne bom okleval in bom poskušal po svojih močeh pomagati, vedoč, da so moje pristojnosti omejene.

Ko govoriva o političnem dogajanju in tudi o predčasnih volitvah, o čemer sicer zdaj niste govorili – verjetno pričakujete drugačne rešitve v prihodnjem letu –, ste si zelo prizadevali za sporazum političnih strank o spremembah volilne zakonodaje. To se ni zgodilo, na mizi je zdaj neki drug predlog. Ali je mogoče, da bi imeli volitve, redne ali predčasne, ki bi bile vprašljivo legitimne?

To je najpomembnejše ustavnopravno vprašanje ta hip. Slovenska politika je dolžna najti toliko moči in modrosti, da čim prej v razumnem času – upam, da v januarju – sprejme, kot se zdi zdaj, drugo možnost, in to je spremembo volilnih okrajev, kot je naložilo ustavno sodišče. Ne znam si predstavljati, da bi se znašli v položaju, ko ne bi imeli spremenjene volilne zakonodaje v skladu z odločbo ustavnega sodišča, sam pa bi bil prisiljen podpisati odlok o razpisu volitev. Temu se moramo za vsako ceno izogniti. To bi pomenilo res veliko ustavnopravno in politično krizo, ki si je Slovenija in njeni ljudje ne zaslužimo. To je prva stvar, ki jo moramo narediti.

Potem sem dejal, da pričakujemo vsi v januarju neko odločitev državnega zbora glede mandata vlade. Sam sem v januarju dolžan predlagati ustavnega sodnika, člana sveta Banke Slovenije, kandidata za sodnika na Sodišču EU-ja. Vse to bom storil, ko se bo po pričakovanjih sredi januarja dokončno vedelo, kako je z mandatom vlade – ali bo ostala v sedanji sestavi ali lahko pričakujemo novo. Vse to terja od nas neko odgovornost do države, ki jo vsak na neki način vodi, in neko politično modrost, znanje, izkušnje, da pridemo do tistih dogovorov, zaradi česar se bo na koncu v prihodnjem letu, ki veliko obeta tako glede konca zdravstvene krize kot okrevanja, spremenilo splošno razpoloženje med ljudmi. Zdaj je še vedno polno skrbi, strahov, povezanih z epidemijo, polno dvomov, ali so ukrepi, ki jih sprejema vlada, v redu. Mislim, da če bi politika izkazala neko večje sodelovanje, bi tudi ljudje razumeli, da so sprejeti ukrepi najboljši mogoči, ki jih lahko na podlagi stroke politika sprejme v njihovo korist.

Predsednik vlade pravi, da pravzaprav v sedanji razporeditvi političnih sil v parlamentu drugačna vlada oz. vlada brez sedanje največje vladajoče stranke ni mogoča. Kaj vi menite o tem, da bi nastala neka široka koalicija, v kateri bi bila množica manjših strank? Bi vas to skrbelo? Bi se vam zdelo, da napoveduje nestabilne politične čase?

Še enkrat, sodeloval bom z vsako vlado, ki jo bo državni zbor izvolil. Sodeloval sem s številnimi in bom tudi z novo vlado, ne glede na to, kdo jo bo sestavljal in kako bodo analitiki in sama ocenjevali svojo sposobnost za vodenje države. To je najmanj in tudi hkrati največ, kar lahko storim kot predsednik Slovenije. Rekel sem, da to, da se trudim sodelovati z vlado predsednika Janeza Janše, pri enem delu javnosti ni dobro sprejeto in mi tudi odreka podporo. To razumem in vzamem na znanje, vendar ne bom spreminjal svojega stališča, če bo vlada Janeza Janše ostala. Če bo prišlo do oblikovanja nove vlade, se bom z novim predsednikom potrudil narediti vse, kar je v moji moči, da zagotovimo pričakovano stabilnost in da se usmerimo v tista vprašanja, morda so to tri ali štiri, ki so bistvena do izteka mandata – po pričakovanjih naj bi redne volitve razpisal sredi pomladi 2022. Ne pozabimo, v bistvu ima slovenska politika še dobro leto dni časa, da reši tako vprašanje tako zdravstvene krize kot tudi začetka okrevanja in da vmes še vodi Evropsko unijo. Ni veliko časa, tudi do izteka rednega dela mandata ne, kaj šele, če bi prišlo do predčasnega izteka. Ampak v tem primeru oz. vseh mora biti volilna zakonodaja pod streho, tako kot terja ustavno sodišče.

To je za vas ključno, s pomembnimi kadrovskimi odločitvami. Vemo, da so bile težave v parlamentu, verjetno tudi zaradi politične nestabilnosti. Gre za imenovanje ustavnih sodnikov, viceguvernerja. Boste pa počakali na to, da se razplete sedanje dogajanje, ki se plete zlasti v opoziciji?
Hvaležen sem vsem vodjem poslanskih skupin, ki so razumeli, da je vredno počakati na razjasnitev razmer v DZ-ju, da kandidati, ki jih predlagam za različne pomembne funkcije, niso žrtev političnih preštevanj, ki nimajo zveze z njihovimi avtoriteto, znanjem in sposobnostjo.

Kako komentirate namero Italije in Hrvaške po razglasitvi ekonomske cone, za katero nekateri strokovnjaki menijo, da pomeni tudi nepriznavanje arbitražne odločitve?

To njuno željo, interes poznamo vse od začetka 90. let. To je oživelo na začetku novega tisočletja, za zdaj se Slovenija odziva primerno. Pričakujem, da bo Slovenija verjetno v januarju – to sicer ni moja, ampak stvar zunanjega ministrstva – Organizacijo združenih narodov obvestila, da smo pomorska država, da se nismo izrekli za oklic ekonomske cone, ker to ni v skladu z arbitražo, vendar nam arbitraža omogoča stik z odprtim morjem in to morata upoštevati obe podpisnici tega dogovora. To se mi zdi bistveno. Kolikor razumem doslej, tudi na osnovi vseh pogovorov z domačimi in tujimi strokovnjaki, naši interesi niso ogroženi, je pa pomembno, da prej ali slej tudi Hrvaška razume ne samo to, da imamo stik z odprtim morjem, ampak da smo pomorska država, ki želi kljub njihovim razglasitvam ekonomskih con nemoteno pluti in opravljati vse druge dejavnosti, vključno z ribištvom na odprtem morju.

Gospod predsednik, koliko zunanjih politik ima ta država? Tukaj bom omenila samo en primer, to je izvolitev novega ameriškega predsednika. Vi ste večkrat poudarili, tudi ste pozdravili zmagovalca teh volitev, da se poznata, da sta že sodelovala. Na drugi strani imamo predsednika vlade, ki javno objavi, da bo to najšibkejši predsednik ZDA v zgodovini. Kaj to pomeni? Ali to kaže, da imamo več zunanjepolitičnih usmeritev v tej državi?

Gotovo sta to dva zelo različna odziva predsednika vlade in države, tega ni mogoče skriti. Sam lahko govorim zase, pravim, da sem ravnal po običajih, saj tega ne predpisuje mednarodno pravo, ampak običaj, da se nedvomnemu zmagovalcu volitev čestita in izrazi pripravljenost na dobro sodelovanje, kar smo tudi storili. Ne vem, ali ste opazili, da je izvoljeni predsednik Biden že pisal, oba kabineta med seboj sodelujeta. Mislim, da bi bilo v korist našega dobrega sodelovanja z novo ameriško administracijo, da bi tudi predsednik vlade čim prej čestital novoizvoljenemu predsedniku in s tem dodatno potrdil našo željo, da tudi v času predsedovanja, če prej tega ne bo storilo portugalsko predsedstvo, morda poleg vrha z Zahodnim Balkanom Slovenija gosti tudi vrh EU-ja z ZDA. Vendar je to mogoče samo, če se bomo zdaj zares zavzeli za to, da ne pride samo do formalnih, ampak zelo iskrenih oblik sodelovanja. Če se to tiče izvoljenega predsednika Bidna in mene, poznava se zelo dolgo, je to vsekakor zelo mogoče.

Gospod predsednik, ali smo izstopili z nemško-francoskega vlaka, ki se ga spomnimo iz mandata, ko ste bili vi predsednik vlade, in vstopili na vlak višegrajskih držav?

V tem letu sva s predsednikom vlade velikokrat delila enake poglede, velikokrat sva se tudi razšla, pri zunanji politiki nisva želela javno razpravljati o razlikah, čeprav so se seveda te pokazale, tudi na Blejskem strateškem forumu in sicer. Še vedno mislim, da ni nič narobe, če se Slovenija povezuje, morda tudi bolj intenzivno, z državami Višegrajske skupine, navsezadnje sem bil jaz tisti, ki je vedno poudarjal pomen štirih držav Višegrada, vendar pa mislim, da moramo glede naše identitete v evropskem in svetovnem prostoru ostati kot tista država, ki poleg sodelovanja z Višegradom želi ohraniti tudi sijajno sodelovanje s Sredozemljem, ki želi ohraniti vse druge dimenzije svojega geopolitičnega statusa, predvsem pa želi biti skupaj s Francijo in Nemčijo kot dvema poglavitnima silama združene Evrope pri najpomembnejših odločitvah, ne storiti ničesar, kar bi lahko delilo to Evropo. Pri čemer lahko danes vidimo pri nekaterih višegrajskih državah, ne vseh, morda pri Poljski in Madžarski, da sem in tja tvegata dejanja, ki bi jih bilo mogoče razumeti kot nevarnost za razdelitev Evrope.

V tej oceni ste zelo diplomatski. Morda zdaj končava zunanjo politko in se vrneva k epidemiji. Se boste cepili?

Seveda.

Boste to storili javno morda?

Če bo taka ocena, bom to storil tako, kot sem to storil letos za gripo, ko sem se tudi cepil, kot se tudi sicer. Upam, da bo to storilo čim več ljudi, da bomo prihodnje leto s precepljenostjo dokončno opravili z zdravstveno krizo, se posvetili okrevanju, to bo morda čudovit čas ustvarjalnosti, če bosta le politična stabilnost in volja strank, da se osredotočimo na to. Imamo priložnost ne samo, da se vrnemo k vsemu staremu, ampak da naredimo marsikaj na novo, tukaj mislim predvsem na zeleno politiko, okoljsko politiko, na podnebne spremembe, da poudarimo ta trend trajnostnega razvoja. Naša domovina je čudovita dežela, ustvarjena za tak razvoj, kot opozarjajo člani mojega podnebnega odbora, se bo v prihodnjih desetih letih odločilo, kakšen bo ogljični odtis Slovenije in seveda Evrope v prvi polovici stoletja. Imamo deset let časa in Slovenci nekako zamujamo za zdaj pri nekih temeljitih pripravah na ta zelo pomemben sveženj ukrepov.

In seveda še čisto za konec. Ste optimistični? Napovedujete, da bo leto 2021 boljše kot to tragično leto 2020, ki bi ga vsi čim prej radi pozabili?

Ne vem, kako naj vas prepričam, ampak iz srca gledam na prihodnje leto z neko vidrino in optimizmom. Mislim si, da bo to lepo leto, od njega veliko pričakujem, veliko več, kot sem v zadnjih letih na prelomnicah let sploh mislil, da si lahko kaj obetamo. Mislim, da si lahko prihodnje leto obetamo konec te krize, da lahko začnemo na novo ustvarjati novo življenje, da se ti in prihodnji rodovi zanesejo na to, da imajo prihodnost, da se je veselijo, da nihče med nami ne bo ostal zadaj. Zelo pomembno je, kako bomo ravnali z enakostjo. Vse to me navdaja, kot sem vam rekel, z optimizmom, z veseljem gledam v prihodnje. To bo težko leto, mi še nismo končali te zdravstvene krize. Morda bo prav pred ciljno črto treba dati največ in še zadnje kaplje moči od sebe, vendar bomo zmagali. In tega se veselim.