Ko sem v predprazničnem času stopila skozi "porton", sem najprej zagledala škatle daril in igrač, še več jih je bilo, ko sem stopila v hišo v istrskem zaledju z osupljivim razgledom na koprski zaliv. "Naša hiša ne pozna delovnega časa, darila za naše pomoči potrebne otroke in njihove sorojence prinašajo ob vsakih urah," pove v smehu, ko jo pobaram, ali sem se znašla pri Božičku.

Larisa Štoka je učiteljica razrednega pouka na OŠ Antona Ukmarja v Kopru, s katero se poznava že leta. Predana in nasmejana učiteljica je širši slovenski javnosti znana po akciji zbiranja sredstev za Krisa, ki je predlansko jesen združila Slovenijo. "Zgodilo se je nemogoče," se spominja jeseni 2019, ko smo Slovenci nesebično združili moči in le v nekaj dneh zbrali več kot štiri milijone evrov. Kris je odšel na večmesečno zdravljenje v ZDA, kjer je prejel zdravilo Zolgensma, kar mu je, in seveda tudi njegovi družini, spremenilo življenje.

Na glavo pa se je v veliki meri obrnilo tudi življenje Larise Štoka, ki se je z društvom Palčica Pomagalčica znašla v soju žarometov, predvsem pa pred zelo veliko odgovornostjo: transparentno upravljati zbrana sredstva, namenjena hudo bolnim otrokom. Naziv daje moč, moč za naprej, ki jo moramo zbrati, saj nam je v roke ponujeno življenje otrok, je dejala ob prejemu naziva Osebnost Primorske 2019, za svoja humanitarna prizadevanja je prejela tudi jabolko navdiha, kar ji daje potrditev, da je Palčica Pomagalčica na pravi poti. "Včasih ljudje rečejo "ti si znan obraz". Rada bi rekla, da so znani obrazi vsi, ki pomagajo, ki so palčice in škratki."

Prvo in glavno gonilo njenih prizadevanj so otroci, ko govori o njih, dobijo njene oči poseben lesk. Zgodbe otrok, bolezni, družin niso lahke, za večino od njih je vsakdan zelo drugačen, za večino skorajda nepredstavljiv. Vsakega napredka se zato neizmerno razveseli, z družinami, trenutno Palčica Pomagalčica pomaga 41, so se stkale in se še tkejo vezi za vse življenje.

Več v intervjuju. Vabljeni k branju.

Za veliko ljudi je bilo lansko leto zelo zahtevno. Nekateri že leta živijo v zelo zahtevnih okoliščinah, drugim so se tla zamajala s pandemijo, ki je pretresla vse pore našega življenja. Vam se je življenje obrnilo na glavo pred dvema letoma.

Že sam nastanek tega društva je bil povsem nepričakovan in nenačrtovan. To društvo so dejansko ustanovili moji otroci učenci, takrat so bili to moji drugošolci. Ko sem videla, da so donirali, sem se odločila, da bom donirala tudi sama in pozvala vse znance, prijatelje, sodelavce in smo začeli akcijo, ki je imela takrat neverjeten odziv. Za novo leto smo obdarili več kot 250 otrok. Po tem res izjemnem odzivu sem se odločila, da poiščem enako misleče ljudi, in smo se povezali v društvo. Tako je nastalo majhno, obalno, srčno društvo s prizvokom ekološke vzgoje. Zbirali naj bi ne samo teh plastičnih zamaškov, ampak tudi kovinske zamaške, kovinske odpadke, papir in s temi sredstvi tako na neki majhen način pomagali. Nameravali smo pomagati otrokom in starejšim ljudem in tako ti "veji" nekako preplesti medgeneracijsko.

Potem se je pa v zelo kratkem času po ustanovitvi društva, po slabih dveh mesecih, nenadno zgodila ta Krisova zgodba. V kratkem času smo zbrali tri tone zamaškov, s katerimi smo pomagali neki zelo hudo bolni deklici z Obale. Njena mamica je takrat rekla, da bi rada eno tono donirala naprej za srečo nekoga drugega, ker je njej ta palčica odprla temen predor in prižgala lučko, ki je prej ni imela, ker so ji vsi zapirali vrata. Sama sem že prej ujela nekaj informacij o Krisu in Ani, potem smo se srečali in zanj donirali simbolično tono zamaškov. Čez dva tedna je klicala Ana, da obstaja ta terapija v ZDA, in je močno jokala. Ni mi bilo jasno, zakaj se joče, saj je novica, da obstaja zdravilo, res dobra, potem pa je povedala, da stane skoraj dva milijona evrov. Ob omembi zneska sem se kar ustrašila, a nisem je mogla zavrniti, rekla sem, da ji bomo pomagali, čeprav mi ni bilo jasno, kako bi nam lahko uspelo. Znesek je bil res velik. Skušala sem jo ohrabriti in ji rekla: "Glej, če vsak Slovenec pošlje SMS, bomo v bistvu zbrali dovolj." In potem smo res v zgolj šestih dneh zbrali znesek.

To je bila res neverjetna zgodba.

Zgodilo se je nekaj, za kar dejansko še danes mislim, da razumsko človek ne more čisto dojeti. Kaj se je zgodilo, ne vem. Odzvalo se je res veliko ljudi, v Sloveniji, pa tudi zunaj meja, vsi športniki, takrat je bila velika odbojkarska evforija. To je dalo zbiranju velik zagon, ker so ljudje čutili pripadnost. Potem smo odprli tudi zbiranje v Italiji, ker je Krisov očka zamejski Slovenec. Tam se je ravno začelo zbirati, ko smo že ustavili zbiranje, saj smo videli, da smo prišli do zneska 2.300.000. Prenehali smo zbiranje sredstev prek SMS-ov, kar predtem ni bilo praksa, se pa ni dalo ustaviti nakazil, ki so bila še na poti. Donatorske pogodbe od podjetij so bile komaj dobro podpisane, več podjetij, ki so dali velike zneske, smo obvestili, da smo že zbrali potrebna sredstva, a so se vsa odločila, da bodo denar vseeno nakazala. Tako smo prišli do okoli štirih milijonov evrov. Smo rekli, to je priložnost, da pomagamo bolnim otrokom naprej. Življenje je prineslo nove barve. Že prej sem čutila ljudi, a sem jim pomagala v ožjih krogih, potem pa se je obrnilo novo poglavje.

Z lokalne ravni, kjer se vsi poznate in je lažje pomagati, se je zgodba razvila v širše razsežnosti, s tem pa so prišle verjetno tudi nove skrbi.

Izkazano je bilo res veliko zaupanje. Ker sem razumela, da nam nekateri na začetku naše akcije niso zaupali, so bili skeptični, kar je dejansko prav, ker žal velikokrat prihaja tudi do manj prijetnih zgodb pri dobrodelnosti. Nihče ni poznal ne društva ne mene, to pa je bil res gromozanski znesek. Vsi smo zelo veseli, da smo te dvome premagali, da je zdaj, po letu in pol, mogoče čutiti še večje zaupanje, kot je bilo na začetku.

Ta prva faza, če se lahko tako izrazim, je bila povezana z zbiranjem sredstev prav za Krisa. Takrat ni bilo v ozadju razmišljanja, da se rojeva dolgoročni projekt. Potem pa so zbrana sredstva presegla pričakovanja, ostal je denar, ki je bil v osnovi namenjen pomoči. Kako ste potem to uredili, da ste ta sredstva začeli namenjati tudi drugim otrokom, ne le Krisu?

Od začetka smo bili dogovorjeni s starši, da bodo vsa sredstva, ki bodo zbrana, vedno namenjena le za zelo bolne otroke. Seveda si pa ni nihče mislil, da bomo zbrali toliko sredstev.

Z vsemi temi sredstvi pride tudi zavedanje, da imaš moč, da lahko pomagaš. A treba je izbrati, točno komu. S tem se pojavi dilema, ki je v osnovi v nasprotju s tem, kar je glavni namen: pomagati. A vsem ni mogoče. Kako ste se v bistvu lotili tega področja?

Starši so se začeli obračati na nas po pomoč, oblikovali smo merila za dodelitev pomoči: da gre za hujše življenjsko ogrožene otroke, da starši s svojimi finančnimi sredstvi in s svojim imetjem teh samoplačniških terapij ne morejo kriti. Pomemben dejavnik, če lahko tako rečem, je dostopnost terapije ali zdravstvene obravnave doma. Če recimo neki starš želi operacijo v tujini – takih primerov smo obravnavali več – in je ta operacija mogoča v Sloveniji, potem je ta želja nadstandard, če se lahko tako izrazim. In tega mi ne krijemo. To je bil tudi poglavitni ključ.

Velikokrat tudi sama zasledim, da na družbenih omrežjih krožijo zgodbe teh otrok, da starši za bolnega otroka zbirajo zamaške. Jim pišem prek Facebooka, da sem Palčica Pomagalčica, da sem pomagala Krisu in da če bodo potrebovali pomoč, se bom z veseljem povezala z njimi. Starši so pogosto zelo začudeni in zelo hvaležni, saj niso navajeni, da jim kdo ponudi pomoč. Običajno se morajo sami pozanimati za vse pravice, ki jim pripadajo.

Lahko rečem, da smo z vsemi temi družinami, ki smo jim do zdaj pomagali, stkali obojestransko povezanost. Želeli smo se tudi videti in povezovati, kar nam je epidemija letos začasno preprečila, namesto s 40 družinami smo se tako videli z 10. Vedo pa, da smo tu, poleg finančne pomoči smo na voljo tudi za nasvete, pogovor, kar koli. In enako lahko čutimo tudi mi do njih. Veliko staršev na območju, kjer živijo, zbirajo zamaške za naše društvo, čutijo neko pripadnost društvu, tako da je res nekaj posebnega. Ko sem pred kratkim zbolela, so mamice to izvedele, pa so mi poslale domača zdravila, kar se mi je zdela res lepa gesta. Se mi zdi, da smo se zelo povezali. Ko v Palčici vzamemo pod okrilje novega otroka, jim vedno pošljemo paket, v katerega damo pižamico (žal morajo številni velikokrat v bolnišnico, pa da imajo svoje pižamice), dodamo pa tudi kakšno igračko za brate in sestrice. Presenečeni velikokrat pravijo, da niso navajeni, da bi jih nekdo znal čutiti kot ljudi.

V povezavi s humanitarnimi in drugimi dobrodelnimi dejavnostmi se velikokrat porajajo dvomi, da opravljajo naloge, ki bi jih morala država, pa je zatajila. Na eni strani sistemsko niso stvari urejene, po drugi pa včasih zamoči tudi tam, kjer bi lahko naredila razliko, govorim o prijaznem medčloveškem odnosu, ko bi lahko stvari pojasnili, starše usmerili, pa jih namesto prijaznega sočloveka pričakajo hladni sogovorniki.

V bistvu se mi zdi nemogoče, da na državni ravni v naši državi obstajajo terapije, s pomočjo katerih bi lahko otrok nekega dne hodil, in ker starši nimajo denarja za terapije, otrok nanje ne gre in bo ostal recimo invalid. Meni se to zdi nesprejemljivo kot človeku. In tudi grozljivo in nerazumljivo, ker potem dejansko država namesto da namenja za preventivo, daje za kurativo tega otroka. Kajti ta otrok bo prej ali slej zaradi teh zdravstvenih težav prišel v bolnico. Tega kot človek ne morem razumeti.

To je eden izmed vidikov, o katerih se veliko razpravlja. V smislu Slovenci smo zelo sočutni, radi pomagamo, a velikokrat se poraja občutek, da na tak način "odnašamo rit" državi, ker so sistemsko stvari neurejene.

Do neke mere je to res. Čeprav še vedno upam, imam zaupanje, da so v državi ljudje, ki tega ne delajo namensko. Ne vem, želim si to upati, tako bom rekla.

V teh mesecih in tednih je bilo veliko govora o otrocih s posebnimi potrebami. Pogosto so prek šole vključeni v različne terapije, ki so zanje zelo pomembne, ker jih potrebujejo zaradi dejanskega napredka in razvoja. Niso redke zgodbe staršev, ki tarnajo, da je velika težava nedostopnost informacij, da so stvari na voljo v sistemu, pa o njih niso obveščeni. Se kdaj tudi na vas obračajo s takšnimi težavami ali so to predvsem družine, ki so že poskusile tudi drugje priti do pomoči? Kakšne so zgodbe?

Mogoče je pri večjih humanitarnih organizacijah drugače. Mi jim pomagamo, kolikor lahko, imamo dve pravnici, ki sta tako kot vsi drugi v društvu prostovoljki. To ožjo ekipo sestavlja več članov, imamo zelo predano podpredsednico Katarino Podgajski, ki je tako kot jaz učiteljica, pravnici in še tri ustanovne člane, ki pomagajo fizično v naših akcijah. Zadnji, zelo pomemben člen je moj partner Mavro, ki pomaga pri pripravi pogodb. Delovanje društva močno kroji najino življenje.

Palčica Pomagalčica ima 24-urni delovnik.

Ljudje so pogosto začudeni, ker vprašajo, ali lahko pokličejo do 16. ure, pa jim rečem, da lahko pokličejo zvečer. Kdaj zaprete, je pogosto vprašanje. "Mi ne zapremo, mi nismo pisarna, mi smo odprti, dokler ne zaspimo," pa moj odgovor.

Imate kakšno slabo izkušnjo v smislu izgube zaupanja?

Da, žal imamo tudi slabe izkušnje. Najbolj boleče je, ko vidiš, da se recimo skuša neka družina okoristiti s telesnim stanjem bolnega otroka. So primeri, ko me čustveno izsiljujejo za pomoč, celo grozijo, kar je zelo stresno. Predvsem je zelo žalostno, ko gre za človeka, ki ima premoženje, a ga taji.

V društvu imate diskrecijsko pravico sprejeti odločitev, komu boste pomagali?

Da, imamo pa seveda izdelana merila. Formalno gledano nismo humanitarna organizacija, temveč smo dobrodelna, ker smo premladi. V javnem interesu moraš delovati dve leti, mi pa zdaj leto in pol. Smo zelo hvaležni vsem humanitarnim organizacijam, ki so pripravljene sodelovati z nami, da prek njih izpeljemo te donatorske pogodbe, da potem ni denar obdavčen. Tudi starši niso obdavčeni, ker denar ne gre nikoli na račun staršev, temveč gre neposredno za plačilo teh terapij.

Večino te pomoči gre za dolgotrajne rehabilitacije. Je pomoč časovno omejena?

Zastavili smo si, da ti otroci ostajajo naši: dokler bo v naši moči, jim bomo na vse načine pomagali. Ko se neka sredstva uporabijo, me pogosto tudi osebno obveščajo o napredku. Ko vidiš prve korake, prve besede teh otrok, je to nekaj neprecenljivega. V tistem hipu bi to rada delila s prav vsakim, ki je dal donacijo, pa to ne gre. Tudi objemi s temi starši, ko se spoznamo, ko se srečamo ali ko primeš v naročje te otroke, so ganljivi. Se mi zdi, da vsak objem pripoveduje neko svoje življenje, vsak objem nosi svoje barve, in tudi to bi rada delila z vsemi ljudmi, ki so nam želeli pomagati in so nam stali ob strani. Ni pravih besed, da bi vse te občutke, ki mi jih je dano živeti, delila.

Včasih se seveda zgodi, da vidiš, da je otrok res zelo bolan, in me je strah, da bi me premagala čustva. To ne bi bilo prav, ker ti starši so izjemno močni, pozitivni, dajejo ogromno lepega tudi meni osebno. Potem pa prek njih začutiš tudi v sebi moč in ga stisneš brez strahu. Izjema so recimo hujše oblike avtizma, ko ga srečaš tako, da je nekje blizu, a ne posegaš v njegov svet, ker veš, da tega ne zmore. Nekoč so mi dali v naročje fantka, ki je invalid, in je v tistem hipu dobil hud epileptični napad, sem se močno prestrašila, da sem kaj narobe naredila, pa so me starši potolažili, da je to zanje nekaj vsakodnevnega.

Vsakemu otroku in staršu, ki ga vzamemo pod okrilje, krijemo od pol- do enoletno obdobje terapij, ko pride do porabe tega zneska, se lahko znova obrnejo na nas. Če imamo otroke, ki še niso dobili naše pomoči, si potem določen čas pomagajo sami, smo pa pripravljeni še naprej vedno stati ob strani.

Smo pa pomagali tudi drugim družinam, ki so se znašle v stiski. Zdelo se nam je boleče, da smo imeli na računu sredstva, pa da jih ne bi del namenili tudi za tovrstno pomoč. Zato smo za sodelovanje povprašali dve večji organizaciji; Zvezo prijateljev Moste Polje in projekt Botrstvo, ker se je mnogo botrov znašlo v velikih težavah, saj niso zmogli več biti botri, na drugi strani pa so se potrebe družin, ki jim je botrstvo pomagalo, še povečale. Dogovorili smo se, da nam še naprej poročajo o porabi sredstev. ZPMS je takrat kupil tudi veliko računalnikov, otroke s posebnimi potrebami so tudi prvič peljali na morje in jih vključilI v njihove programe. Smo veseli, da smo lahko pomagali tudi v teh okoliščinah.

Naša naloga je, da jim damo neki majhen sončni žarek. To jemljem kot srečo, nikoli kot bolečino, ker sicer bi me čustveno sesulo glede na to, da sem zelo čustven človek.

Kako ste se pa spopadli z nenadno medijsko pozornostjo?

Je bil kar šok. V nekem trenutku so mi podajali mikrofon za mikrofonom, za Krisa smo res vsi stopili skupaj. Se je zgodilo, da so mi novinarji zelo pomagali, ko so bili že zadnji vklopi pozno ponoči in nisem več vedela zase, so me spodbujali, da gremo naprej, saj bo.

Ko smo zbrali skoraj milijon evrov, sem se prvič sesula, me je kar spreletela groza, kaj se dogaja, zelo sem ustrašila tega zneska. Takrat sem klicala po pomoč v urad predsednika Pahorja, ker nisem vedela, kaj narediti. So se mi smejali sodelavci, češ kako boš prišla do predsednika. Ko so se oglasili, sem povedala, da sem običajna učiteljica in da smo zbrali veliko denarja. So dejali, da me bodo poklicali nazaj, in so me res. V tistih prvih korakih so mi bili v veliko pomoč. Naše društvo nima statuta humanitarne organizacije, ko se je pojavila dilema glede plačila davka, so nam svetovali, kako naprej, in zagotovili, da bo vse v redu.

Tudi pri vrnitvi Krisa iz ZDA sem se obrnila nanje, ker so bile zaradi pandemije vrnitve otežene. Takrat nam je močno pomagal Andrej Šter z ministrstva za zunanje zadeve. V nekaj dneh smo se povezali z ameriškim veleposlaništvom in vse uredili.

Kako ste pa spremljali samo zdravljenje Krisa v ZDA? Vas je bilo strah, ali bo zdravilo pomagalo?

Zdi se mi, da se je med nami vzpostavila vez za vse življenje. Že tisti polet bi lahko bil za njega življenjsko ogrožajoč, zato smo se odločili, da gre zraven zdravnik. Ko je Kris pristal v ZDA, sem si oddahnila, ko je dobil zdravilo, sem bila presrečna. Dejansko smo bili zelo daleč, a zelo povezani. Tako je zdaj, ko vidim, da smo Krisu res podarili življenje in obstaja možnost za to, in to otroku, to nekaj najbolj dragocenega. Res je izjemno, ko vidiš, da je Kris začel govoriti, riše, sam sedi, se obrača …Dovolim si upati, da bo nekega dne naredil tudi prve korake. Terapije so se zaradi epidemije upočasnile, a napredek je iz dneva v dan večji. Z njimi bom povezana za vedno, enako je z drugimi otročki.

V okolici hiše je kup daril, za koga so? Za 41 otrok in njihove sorojence?

V bistvu gre za obdarovanje v praznično sočutnih dneh za teh 41 hudo bolnih otrok, njihove sestre in brate, ker gre v teh družinicah pogosto še zadnji kovanček za zdravljenje otrok in je prav, da jih vsaj malo "pocrkljamo". Vključili smo tudi otroke iz socialno šibkejših okolij, po vsej državi bomo tako s pomočjo dobrodelnih škratkov obdarili 233 otrok. Vsak paket je pripravljen individualno za posameznega otroka.

V socialno šibkejših okoljih so pomagali te sezname sestaviti vzgojiteljice, učiteljice in vodstva šol, ki so z nami v tej ekološki verigi zbiranja zamaškov. Najprej je bila narejena na Obali, zdaj pa sodeluje približno 40 javnih ustanov ter nekaj sto hotelov in lokalov. Zelo me veseli, da se je ta veriga razširila tudi na Štajersko, imamo palčka v Mariboru, Prlekiji, Murski Soboti, kjer je palčica mamica enega hudo bolnega otroka. Tako da ta seznam naših otrok, ki jih obdarujemo, oblikujejo ljudje sami. Po navadi nas družine iz socialno šibkejših okolij ne prosijo za pomoč, njihove stiske bi ostale prikrite, o njih je težko govoriti. Učiteljem/ vzgojiteljem pa je dana možnost, da to začutimo, da pristopimo k staršem, in če ti starši to zaupajo, jih damo na ta seznam. Nikoli ne izročimo paketa kot društvo, temveč ga vedno preda nekdo, ki ga starši oz. otrok poznajo. Skušamo biti kar se da uvidevni. Na drugi strani pa tudi odkriti do vseh škratkov in donatorjev, pošljemo jim risbico, pismo … Po taki akciji potem po navadi januarja ali februarja naredimo čajanko, srečanje s temi škratki, ki so se zbrali, zelo neformalno srečanje. Žal pa zaradi epidemije dvomim, da bo potekalo srečanje, mogoče naredimo piknik pozneje spomladi.

Slovenci smo zelo solidarni. Zaupanje v humanitarne organizacije se je pred leti z afero Rdeči križ močno zamajalo. Na eni strani je veliko breme, želiš pomagati otrokom, na drugi strani pa je velika odgovornost, saj ti ljudje zaupajo denar in pričakujejo transparentnost. Kdor dela, se lahko zmoti, in drugič, ne zmoreš sam, tako da je nujno potrebno zaupanje sodelavcem.

Osnovno je zaupanje. Namenoma smo izbrali organizaciji, ki delata z otroki. Ves čas, odkar se je začela ta zgodba s Krisom, si mislim, da če bi z društvom naredili nehote kakšno napako, bi zrušili zaupanje, ki je bilo vzpostavljeno ne samo za nas, ampak za ves slovenski prostor. Meni kot predsednici društva bi bilo nedopustno, da bi se kar koli zgodilo.

Edini strošek za društvo, ki smo ga morali plačati, je bilo računovodstvo. Nimamo torej nobenih stroškov in želimo, da tako tudi ostane. Ti ljudje niso dali denarja za plače nekaterih posameznikov, ampak so dali do zadnjega kovančka za uboge otroke. So pa številni pritiski na nas, različna društva se obračajo na nas tudi po pomoč, ki ni v skladu z našimi načeli in pravili.

Čutim strahospoštovanje in veliko odgovornost za razpolaganje z denarjem. Kot sem rekla tudi predsedniku Pahorju, mislim, da bi morali biti predsedniki vseh teh humanitarnih organizacij pravno odgovorni. Če pride do zlorabe, ti to veš, ker si ti odgovoren za račun, in bi moral s svojim imetjem in s stvarmi, ki jih boš pozneje naredil, te stvari povrniti. To je denar, za katerega ti namreč odgovarjaš, ljudje so ti ga zaupali. Žal pa ni tako. In potem tudi humanitarna organizacija ne bi smela biti humanitarna. Zelo težko namreč dobiš naziv humanitarna. Ko pa ga imaš in če ga zlorabiš, ti ga pa ne vzamejo. To se mi zdi protislovno. Če je tako pomembna in vredna, je prav, da se za ta naziv potrudimo in dobimo, a ga je v primeru zlorabe treba odvzeti.

Če pride do primera, ko se odločamo o tem, ali bomo pomagali nekomu, se ne odločam sama kot predsednik, ampak se odločamo ustanovni člani, ožji člani s pomočjo medicinskih strokovnjakov.

Ta denar, ki ga imamo, želimo razpršiti pravično tudi med terapevte. Namreč številni terapevti izvajajo različne terapije, ki bi bile primerne za bolne otroke, ki jih potrebujejo. Zato smo se odločili, da omejimo višino zneska, s katerim razpolagamo v našem društvu, ki lahko gre v enem ali dveh letih posameznemu terapevtu.

Od kod vam energija? Kot kažejo stvari, se je projekt iz enkratne akcije prelevil v dolgoročen projekt, kar zahteva drugačen pristop?

Moč najdem v vsem tem zaupanju. To govori, da smo na pravi poti. Vsi otroci in starši mi dajejo moč, za katero prej nisem vedela, da jo imam. In veliko pomeni, da imam v zasebnem življenju veliko oporo. Moj partner mi je v veliko oporo, pa ne samo, ko pomaga pri konkretnih projektih, temveč nasploh. Ker je to način življenja. Mi nimamo odpiralnega časa, vrata najinega doma so odprta ves čas. Zdaj v decembru nam ljudje ves dan prinašajo darila za naše otroke.

Vsem smo hvaležni iz srca. Brez vseh teh ljudi to ne bi nikoli uspelo. Ko smo zbirali za Krisa, so bili zneski zelo različni, so ljudje darovali 17 evrov, pa tri evre, to so bile res donacije iz srca. Vsaka donacija šteje. To je zmaga vseh ljudi. Ustvaril se je dobrodelni objem, ki ga ne more nič uničiti. Čeprav smo v zelo negotovih časih, je tu, se mi zdi, da je še močnejši kot prej. Da se čutiti povezanost, da lahko naredimo marsikaj, da lahko premaknemo meje mogočega, da skupaj zmoremo.

Ste učiteljica razrednega pouka. Kako doživljate pouk na daljavo, kako ohranjate stik z učenci?

Dejansko pravim, da to ni šola. Vsekakor se sicer trudimo, otroci se najbolj trudijo, izhajajo pa iz zelo različnih socialnih krogov. Ampak šola ni samo izobraževanje, je tudi vzgoja. Prek vklopov in videoposnetkov se otrok ne more razvijati kot oseba, onemogočena mu je socializacija. V razredu se uči komunicirati, spoštovati različna mnenja, razvijati strategije razmišljanja, iskati konstruktivne načine razreševanja težavic, ki so pomembne za življenje. Vse to mu je zdaj odvzeto, kar me boli. Prek teh vklopov, ko se srečamo, smo veseli, se pogovarjamo, veliko se igramo, zdaj se igramo skrivnega virtualnega prijatelja, pošiljamo si sporočilca, fotografije, da smo pozorni drug na drugega, ne da se samo učimo. Kot učiteljica moram reči, da pogrešam njihove noske, poglede, misli, ki tebi kot učitelju povedo, ali si na pravi poti. V bistvu tvoja razlaga izhaja samo iz priprave, ampak te do cilja peljejo otroci, njihovo razmišljanje, sprejemanje predznanj, ki jih imajo, in skupaj potem prideš do tja. Pri tem delu na daljavo pa se mi zdi, da nam je to onemogočeno. Zdi se mi prav, da bi šole bolj lokalno zapirali, tam, kjer se v šoli pojavijo okužbe, naj se zaprejo, da so pa vsi otroci zaprti, da so starši v takem zahtevnem položaju, se mi pa ne zdi prav.

Se vam zdi, da bo drugače, ko se boste vrnili v šolo?

Najprej bodo zadržani, tudi po prvem valu so bili zadržani. Niso bili prepričani, ali se lahko približajo ali ne. Sama kot učiteljica otroku, ko se mi približa in vidim, da potrebuje objem, tega ne bom nikoli odtegnila. Vedno se pošalim s starši, ker sem tako visoka, da imamo že zaradi tega distanco. Otroku ne moreš prepovedati igre. Ni težava, da otrok nima opreme (računalnika, spleta), veliko večje težave so po mojem mnenju drugje.

Maske so mi grozljive v šoli, razvijamo odtujenost. Vem, da morajo biti, ampak me pa skrbi, kakšne bodo posledice. Manjka mi šola, Imam sicer vklop vsak dan, ampak skušam predelati le tista področja, ki so temeljna za 3. razred.

Lansko leto je bilo zahtevno, pa vendar lahko iz njega izluščimo tudi pozitivne stvari. Kaj bi bilo tvoje pozitivno sporočilo leta?

Da v tej drugačnosti začnemo ceniti določene stvari, drobne stvari, nasmehe. In moramo paziti, da ne bomo na te lekcije prehitro pozabili. Mislim, da se bomo morali s temi stvarmi naučiti živeti. Življenja se ustaviti ne da, teče naprej in iz vsake situacije je treba povleči nekaj lepega. Tudi pri Palčici je bilo leto drugačno, a polno nasmehov otrok, novih iskric upanja v očeh otrok, staršev in škratov, ki so zadovoljni, da lahko pomagajo. Žal nimajo vsi te možnosti. Sama res pogrešam ljudi okoli sebe. Če ne bi bilo Palčice, bi mi bilo zelo hudo, tako sem veliko energije posvetila njej in odkrivala druge razsežnosti družbe. Tudi otroci zelo živijo za Palčico, ne samo moji zdajšnji učenci, ampak tudi moji nekdanji učenci, nekateri so že sami starši, nekateri živijo tudi v tujini. Z učenci lahko ohraniš vez za vedno.