Predsednik ljubljanskega okrožnega sodišča Panjan je najprej izpostavil, da razume pričakovanja ljudi in razočaranje ob nizkih obsodbah v npr. Čisti lopati. Ampak, kot je izpostavil, je šlo le za eno zgodbo, v ozadju pa se že procesirajo druge pravnomočne obtožbe in pri tem spomnil, da Hildo Tovšak že vozijo z enega zaslišanja na drugega.

"Z našega vidika je bilo opravljeno (pri Čisti lopati) ogromno delo, sodnica je orala ledino. To je bila izjemno obsežna zadeva in obravnavanje gospodarskega kriminala je izjemno zahtevo. Ampak za sodišče ne sme biti vodilo biti všečen in razsojati po pričakovanjih javnosti in medijev," je pojasnil. Sindikalist Srečko Čater pa je pri tem izpostavil, da so gradbena podjetja propadla, ko dodana vrednost ni dosegla cene podkupovanja in korupcije.
Kaj bodo še morali storiti?
Tožilec Stanislav Pintar meni, da so bile sodbe v primeru Čiste lopate prenizke. Ob tem je poudaril, da bi se morali sodniki vprašati, ko izrekajo sodbe - kaj bi obsojenci še lahko naredili hujšega. Kazni za klasični kriminal in gospodarski kriminal so po njegovem mnenju tudi popolnoma disproporcionalne, saj se za mnogo hujši prekršek pri gospodarskem kriminalu dobi povsem ista kazen kot pri nekem bolj obrobnem kaznivem dejanju.
Tudi Rok Praprotnik iz Komisije za preprečevanje korupcije se je strinjal s stališčem Pintarja. Izpostavil je primer tožilca Roberta Stojka, ki so ga dobili s podkupnino v roki, a je dobil le pogojno kazen. "To je opozorilni ukrep. Kar se mene tiče, bi lahko dobil le opomin sodišča. Tu bi se moral sodnik vprašati, kaj tožilec še lahko stori hujšega," je dejal Praprotnik.
Za nekatere sistem učinkovitejši kot za druge
V primeru Čista lopata so sodbe pravnomočne. Leto in dva meseca za Ivana Zidarja in Dušana Črnigoja, ravno toliko za Hildo Tovšak. Medtem pa je bil ribič, ki ne zmore plačila 840 evrov kazni, obsojen na dva meseca zapora.

Če je bila Tovšakova zaradi nezakonitega dajanja daril pri pridobivanju 22-milijonskega posla obsojena na plačilo denarne kazni 10.000 evrov, je kranjskogorskega hotelirja, ki je napačno vnesel 5 strešic v računalniški sistem svojih gostov, doletelo kar 4.000 evrov kazni. Kakšno sporočilo s tem pošiljamo slovenski družbi? Se pristojni zavedajo, da s tem postavljamo tudi lestvico vrednot, ki bodo veljale v družbi?

Vprašanje višine izrečenih kazni je namreč predvsem vprašanje morale posamezne skupnosti. Zato ni čudno, da se nekaterim poslovnežem ni zdelo nedopustno sodelovati s Hildo Tovšak, ki je svoje posle nadaljevala s posredovanjem srbskih delavcev pri gradnji Teša 6. Je za doseganje posla in bogastva res dovoljeno vse? Smo se iz tajkunskih zgodb kaj naučili, ali se bo tudi tretja faza privatizacije slovenskih podjetij končala tako kot prva? Da bo vladajoča politična elita posameznikom dovolila, da v imenu nacionalnega interesa postanejo lastniki slovenskih podjetij, za njimi pa bo spet ostalo pogorišče z milijonskimi dolgovi, odpuščenimi delavci, uničenimi družinami, sodnimi procesi in spraševanjem, zakaj pri nas nismo vsi enaki pred zakonom.

Bojan Traven, Pogledi Slovenije, A. Č.