Danes se je pobuda za varno in dostopno umetno prekinitev nosečnosti v Evropi Moj Glas, moja izbira predstavila v Bruslju. V njej poleg slovenskega Inštituta 8. marec sodelujejo aktivistke iz sedmih držav, pridružilo pa se ji je tudi več kot 100 organizacij.

Več kot 20 milijonov žensk v Evropski uniji nima dostopa do varne prekinitve nosečnosti. Pobuda zato predlaga, naj Evropska unija sprejme zakonodajo, s katero bo finančno podprla države članice, ki bodo zagotavljale varen in dostopen splav. "Evropska unija ne bi posegla v nacionalno zakonodajo na področju reproduktivnega zdravja, vendar bi finančno podprla prizadevanja tistih držav, ki bi zagotovile oskrbo pri splavu," je pojasnila Kristina Krajnc iz Inštituta 8. marec.

V Evropski uniji se nacionalne zakonodaje razlikujejo: od pravice do splava, zapisane v ustavo, do skorajšnje prepovedi splava. Ponekod je zakonit, kar pa ne pomeni, da je dostopen. Prav tako ni povsod brezplačen. "Najcenejša storitev splava stane malo manj kot 300 evrov. Nato pa je, odvisno od tega, ali je zasebna klinika ali javna bolnišnica, cena lahko vse do 700, 800 evrov," je razložila predstavnica hrvaške organizacije Pariter, Marija Trcol.

"To ni del usposabljanja zdravnikov. Avstrijska ginekologinja, ki podpira projekt Moj glas, moja izbira, nam je povedala, da organizira delavnice, na katerih prostovoljno uči zdravnike, kako opraviti splav, kar mora početi na papaji," pojasnjuje Flora Bachmann iz avstrijskega Aufstehna.

Na Poljskem velja ena izmed najbolj restriktivnih zakonodaj. "V bolnišnicah nimamo nobene pristojnosti več. V bolnišnici ne smeš verjeti niti besedi, tam te bodo ubili," pa je zatrdila Marta Lempart (Strajk Kobiet).

Če bo pobuda v enem letu prejela vsaj milijon podpisov iz najmanj sedmih članic Unije, se bo Evropska komisija morala odzvati. Odločali bodo tako evropski poslanci kot komisarji, zato pobudnice poudarjajo pomen letošnjih evropskih volitev.