Do plebiscita, dne, ko smo se Slovenci 23. decembra odločili za lastno državo, je vodil tudi razpad Zveze komunistov Jugoslavije (ZKJ), ki ga je povzročila slovenska delegacija, ko je 22. januarja 1990 protestno zapustila 14. izredni kongres. Zadnji obupan poskus reforme okorele organizacije je tako padel v vodo, kar takrat v slovenskem časopisju ni presenetilo nikogar, dogodek pa mnogi ocenjujejo tudi kot simboličen uvod v razpad Jugoslavije.

Dan pred začetkom kongresa je na seji član predsedstva SR Slovenije Janko Pleterski po poročanju časopisa Dnevnik dejal: "Narava sporov v jugoslovanski republiki ne izvira predvsem iz nacionalnih razlik. Bolj ko bodo republike demokratične tvorbe svojih državljanov, manj bo trenj in prostora za konflikte med državljani, ki pripadajo različnim narodom. Osnovni smisel jugoslovanske federacije je krepitev varnosti državljanov in njihovih svoboščin, ne pa krepitev strankarskih ali nacionalnih monopolov." Tu je tekla srž slovensko-srbskega konflikta, ki se je razvnel po zmagi velikosrbske "mitingaške" Miloševićeve opcije znotraj Zveze komunistov Srbije. Slovenske težnje po večji demokratizaciji in decentralizaciji so se znašle navzkriž s srbskim konceptom t. i. demokratičnega centralizma, ki bi jim omogočil prevlado.
Zgodovinar Božo Repe (Jutri je nov dan, 2002) ugotavlja, da je bil spopad med Slovenijo in Srbijo hkrati spopad za naravo jugoslovanske federacije, ki bo ali enakopravna skupnost narodov ali pa Srboslavija, in za soočenje dveh razvojnih modelov: moderne, pluralistične odprte družbe, ki naj se čim prej vključi v evropske integracije ali pa patriarhalne in egalitaristične, na "modernem socializmu" temelječe skupnosti, ki se ne bo priklanjala "diktatu" zahoda in "hlapčevsko" prosila, naj jo sprejme medse. V letih 1987-1990 je bil prvič v zgodovini jugoslovanske države ključen slovensko-srbski konflikt in ne srbsko-hrvaški, v katerem je običajno Slovenija igrala "jeziček na tehtnici", še zapiše Repe.

Zadnji kongres jugopartije?
Ali bo prihajajoči kongres tudi zadnji, so se odkrito spraševali v časopisu Delo. Morda ne bo čisto zadnji, gotovo pa bo to zadnji kongres komunistične partije v takšni obliki, je zapisala novinarka Janja Klasinc in dodala: "Demokracijo smo v Jugoslaviji od leta 1948 naprej dobivali po žličkah, vendar smo je – čeprav premalo – imeli več kot naši vzhodni sosedje. Zato je njim tudi prej prekipelo in partijo so nasilno odstranili iz monopolne oblasti. Naša obljublja, da bo to storila sama. To pa je verjetno tudi edina možna pot, po kateri se bo še lahko obdržala v političnem življenju države."

Tudi Mirko Munda v Večeru cinično ugotavlja, da za preživetje ZKJ-ja praktično ni upanja: "Zdajšnji kongres, zopet brez pravega programa, nekateri že vnaprej označujejo za zadnjega, pa četudi bi na njem namesto pameti zopet prevladala politična agresivnost, tako značilna za del ZKJ v tem zadnjem, umirajočem mandatu."
V časopisu Demokracija, ki je bil najbližje Demokratični opoziciji Slovenije (Demos), je Niko Grafenauer kongres označil za Foucaultovo "ladjo norcev" in pospremil z besedami, da "so se ob pomoči armade in z njo povezanega Markovićevega ekonomskega in političnega programa zbrali jugoslovanski sinkretiki na izrednem partijskem kongresu, kjer so spet reševali kvadraturo kroga: kako sredi nacionalnega vrenja na vseh koncih države obdržati svojo nelegitimno, na proletarskem internacionalizmu, ne pa na narodnih interesih vzpostavljeno oblast."

Napadi na slovenske delegate
V časopisu Dnevnik se je pojavil naslov Kongres kot "ladja norcev", v članku pa izvemo, da so na seji prejšnji dan olje na ogenj dodobra prilili slovenski delegati, razpravi Cirila Ribičiča in Milana Kučana pa je ugovarjalo več kot sto delegatov. Diskvalifikacije srbskih govorcev so mejile na žalitve, saj so radi začenjali z "nisem razumel, kaj je govoril (govoril je slovensko), toda to niti ni pomembno, itak vemo, kaj on misli, kaj misli slovenska partija in republika". Takšni diskvalifikaciji pa je sledil val napadov in obtožb, da razbijajo Jugoslavijo, krivi pa so tudi za nemire na Kosovu, saj podžigajo separatizem. "Naveličani praznega besedičenja, nenehnih obtožb in očitne taktike: na enega Slovenca gre cela falanga Srbov," so slovenski delegati kmalu začeli razmišljati o odhodu s kongresa.

O pravih juriših "na nož" poročajo tudi pri Večeru, saj vsako razpravo slovenskih delegatov srbski kolegi takoj napadejo z replikami in diskvalifikacijami, kar popolnoma onemogoča kakršno koli vsebinsko delo in razpravo na osnovi argumentov. V Primorskih novicah pa so zapisali, da so "predlogi padali kot domine, v sramotnem ozračju nestrpnosti in ob popolni odsotnosti politične kulture". Časopis Demokracija tu doda, da so slovenski delegati pogosto slišali žaljivi oznaki "dunajski kočijaži" in "separatisti".

"Separatizem in srbofobija"
Tretji dan kongresa so nato slovenski delegati, potem ko je bila zavrnjena velika večina slovenskih amandmajev, obupali in nekaj po pol enajsti zvečer protestno zapustili kongresno dvorano. Odhod je za govornico napovedal tedanji predsednik ZK-ja Slovenije Ciril Ribičič. "Raztrgan, poln kuloarskih zgodb, konservativen v pogledih na moderna gibanja v Evropi in svetu ter obremenjen z netoleranco in preglasovanjem, v katerem ima preteklost veliko prednost pred prihodnostjo, je bil kongres ves čas na robu razcepa in prekinitve," je Tatjana Mandić v časopisu Dnevnik opisala zadnji poskus reformiranja ZKJ.
Po poročanju Dela je delegat ZK-ja Srbije Slobodan Vučetić v odhodu slovenskih delegatov prepoznal separatizem in "srbofobijo", saj je dejal: "To kar se je zgodilo na kongresu, je del scenarija in ravnanja slovenskega državnega in partijskega vodstva v zadnjih letih, ki sta indoktrinirala svojo javnost s konfederalizmom, separatizmom in srbofobijo." Konflikte in nasprotna stališča med slovenskimi in srbskimi komunisti časopis Delo ponazori z zgovornim naslovom članka, ki nakazuje dve možni poti v prihodnost - Evroslavija ali Srboslavija?

Obdukcija namesto operacije
V slovenski delegaciji je bil kot eden mlajših članov kongresa tudi sedanji predsednik republike Borut Pahor, ki je davnega leta 1990 po odhodu s kongresa izrekel slikovito misel: "Na kongres smo odšli z občutkom, da gremo operirat bolnika, na koncu pa smo bili priče obdukciji. Dejstvo je, da mrlič nikakor ne more biti akter na pluralni politični sceni."

"Zveza komunistov Jugoslavije je bila, kot se je pokazalo na kongresu v Beogradu, s svojimi realsocialističnimi ostanki bolnik. V tisti po svoje zgodovinski noči s ponedeljka na torek, je bržkone marsikdo spoznal, da so reforme ta hip resnično nujne, in priznal, da se bo pač treba sprijazniti z dejstvom, da bo skupno življenje možno le s priznavanjem različnosti. Podrla se nista ne svet ne Jugoslavija, kajti ljudje jugoslovanskih partijskih zdrah že dolgo niso več jemali resno. Zrušil se je le sen nekaterih partijskih veljakov, ki so računali na navidezno enotnost, izsiljeno z močjo demokratičnega centralizma," je v Delu na nujnost streznitve opozoril Branko Soban.
Komuniste je povozil čas
Večerov novinar Mirko Munda je odhod slovenske delegacije pospremil z besedami, da potop ZKJ-ja ne pomeni nujno razpada Jugoslavije: "Res bo razpad ZKJ, napovedan že davno pred 14. izrednim kongresom, travmatično vplival na del Jugoslovanov, ker je 45 let veljalo, da je zveza komunistov alfa in omega vsega. Toda Jugoslavijo, če naj obstane, mora povezovati vse kaj drugega, le stranpoti ene od strank ne. V Beogradu naj se kar kregajo, naj se tudi razidejo, razpadejo, naj se razcepijo na boljševiško partijo in socialistično stranko , naj kar kradejo bogu čas in denar, sebi pa ugled, kolikor jim ga je še ostalo."

Slovenski delegaciji bi morali biti vsi komunisti v državi, ki razumejo, da je njihovo zastarelo organiziranost in ideološko nastrojenost čas povozil, hvaležni, ker jih bo to prisililo k reformiranju, je zapisal Večerov novinar Vlado Paveo in dodal: "Kdaj bo ZKJ končal na smetišču zgodovine, je le še vprašanje bližnje prihodnosti. Na dlani je, da je padec jugoslovanske realsocialistične domine neizbežen."
"Razpadla ZKJ je olajšala parlamentarno pot že rojenim in novim pričakovanim strankam. Prva v porodnih krčih in druge brez političnih izkušenj začenjajo iz nič, seveda pa ta pot vodi le skozi resnično svobodne volitve. Na uspeh lahko upa le resnična stranka prenove in v jugoslovanskem prostoru zveza zvez. Navsezadnje se bo agonija Jugoslavije po sramotnih krčih, a mirno, res iztekla v legitimnem parlamentu," je po kongresu optimistično napovedala Saša Dragoš v Primorskih novicah, a "ladja norcev" ni imela posluha za takšne ideje in je državo raje odpeljala v krvavo državljansko vojno.