O smrti in minljivosti se v Sloveniji premalo pogovarjamo, v naši družbi prevladuje kultura molka, pravi podjetnica in ustanoviteljica neprofitnega zavoda Pogreb ni tabu Elvina Babajić.

Elvina Babajić je študirala ekonomijo, zdaj pa je v tretjem letniku telesno orientirane psihoterapije v Zagrebu. Dela v družinskem podjetju Babajić, ki se ukvarja s pogrebnimi storitvami in ga je v Velenju pred več kot 20 leti ustanovil njen oče, že nekaj časa pa je vodilno v svetu, ko gre za prevoze in pokope umrlih v tujini. Prizadeva si, da pogrebniki ne bi bili samo servis, ampak da bi nudili tudi varen prostor za žalujoče. Prav to je zapisano tudi v novih priporočilih Evropskega komiteja za standardizacijo.

Jutri je dan spomina na mrtve, priložnost, da spregovorimo o najbližjih sorodnikih in prijateljih, ki so nas za vedno zapustili. Zakaj se je o tem treba pogovarjati?
V bistvu je treba slaviti življenje, treba se je pogovarjati o smrti, minljivosti, ker je to del našega življenja in se o tem premalo pogovarjamo. Osredotočeni smo na 1. november, medtem ko je preostali del leta o tem bolj malo govora.

Ali obstaja v naši družbi kultura molka?
O smrti se ne pogovarjamo veliko. Iz svojih dolgoletnih izkušenj pogrebnice lahko povem, ko sprejemam stranko in se pogovarjava o tem, kakšen pogreb si je pokojna oseba želela, ali je izrazila kakšno željo v času življenja, je vedno več takšnih, ki v bistvu ne vedo, kakšna je bila poslednja želja pokojnega svojca.

Ljudje pri nas pogrebov ne načrtujejo, toda v tujini je drugače, kajne?
V tujini je res drugače, tam že leta in leta obstajajo podjetja, ki omogočajo načrtovanje pogreba, tudi mlajši ljudje, pri svojih 20 se odločajo za nekaj takega.

Torej imajo v tujini drugačen odnos do smrti?
Tako je. Imajo drugačen odnos do smrti in ljudje si želijo, da se njihova želja po smrti tudi izpolni.

Ukvarjate se tudi s prevozi pokojnikov drugih veroizpovedi – denimo muslimani iz Bosne in Hercegovine, s Kosova ali iz Makedonije pogosto želijo biti pokopani v kraju, kjer so bili rojeni. Kaj nam lahko o tem poveste?
Drži, le da ne opravljamo samo prevozov v države nekdanje Jugoslavije, ampak po vsem svetu. Ko pa gre za prevoze muslimanov, je vedno prisotna želja, da bi se prevoz čim prej opravil. Bošnjaki zdaj, sploh te mlajše generacije, se vse bolj odločajo za pokope tukaj, medtem ko Makedonci, Kosovci, Albanci želijo, da se njihov pokop opravi v njihovi rojstni državi.

Kako si to razlagate? Imajo Bošnjaki svoje otroke v Sloveniji?
Tako je. Ko zase razmišljam, si želim biti pokopana tam, kjer bom preživela večino svojega življenja, medtem ko si moji starši še vedno želijo biti pokopani v Bosni in Hercegovini, čeprav včasih, ko se o tem pogovarjamo, rečejo: 'Ja, morda bi bili pokopani tudi v Velenju,' ker so večino svojega časa pač preživeli v Velenju.

Kje v Sloveniji obstajajo pokopališča samo za muslimane, kakšne so še posebnosti, ko gre za njihove pokope?
To je odvisno, obstajajo nekatera pokopališča, kjer so pokopani muslimani. Takšna pokopališča so na Jesenicah, v Kranju, Celju, Mariboru, Krškem … Tudi v Trbovljah so se pripravljali, vendar ne vem, kako je zdaj s tem.

Kako pa je s pokopi ljudi drugih veroizpovedi, denimo pravoslavcev ali Hrvatov, ki so sicer tudi katoličani in najbrž večjih razlik v primerjavi s pokopi Slovencev ni?
Ni velikih razlik, seveda so običaji drugačni. Ko denimo peljemo pokojnika pravoslavne veroizpovedi v Srbijo ali Republiko Srbsko, se ločijo običaji, čeprav gre za isto veroizpoved. Včasih se običaji razlikujejo od vasi do vasi.

S kakšnimi izzivi se spopadate pri prevozih umrlih v obdobju koronakrize?
Imeli smo kar veliko izzivov, s katerimi smo se srečevali, sploh na začetku koronakrize, ker smo za vsako mejo morali preveriti, ali lahko opravimo prevoz, ukrepi so se spreminjali iz dneva v dan, enkrat smo bili del konvoja drugič ne, včasih smo lahko pripeljali samo do meje, ki je nismo smeli prečkati, pa je prevoz moralo prevzeti neko drugo pogrebno podjetje.

Svojci pa niso mogli potovati?
Tako je, tudi to se je zgodilo, da smo mi prevoz opravili, svojci pa niso mogli iti na pogreb. Nekateri so se kljub temu odločili, da prevoz organizirajo in se pokop opravi v rojstni državi, medtem ko so se drugi odločili, da bodo pokopali tu, ob neki drugi priložnosti pozneje pa opravijo prekop in prevoz.

Delate v družinskem podjetju, vaš oče se je iz Bosne preselil v Velenje, da bi delal kot rudar, a je hitro začutil podjetniško žilico, vi nadaljujete njegovo delo, študirali ste ekonomijo, zdaj pa obiskujete 3. letnik telesno orientirane psihoterapije v Zagrebu. Ali se ekonomija in psihologija dopolnjujeta?
Se. Tukaj govorimo o delu z ljudmi. V vsaki organizaciji je v bistvu vsakomur v interesu, da čim bolj motivira svoje sodelavce in psihologija precej pomaga. Mislim, da mi pri vsakem segmentu mojega življenja pomaga – kot mami, meni osebno, v službi itn.

Pri delu z ljudmi ‒ v tako posebnih okoliščinah kot je smrt bližnjih ‒ morate biti tudi dober psiholog?
Načeloma ja. Lani so bila sprejeta priporočila Evropskega komiteja za standardizacijo, ki govorijo o sami pogrebni dejavnosti, kako bi morala biti urejena. V velikem delu pa je poudarek ravno na psihologiji in znanju, ki bi ju moral vsak pogrebnik poznati.

Gre za podporo svojcem, žalujočim in tega primanjkuje pri nas?
Kar pogrešam pri pogrebnih podjetjih v Sloveniji – da nudimo nekaj več, da nudimo varen prostor, da nismo samo servis, ampak da smo še kaj več. Lahko precej pomagamo. Že samo to, da ustvarimo varen prostor, da smo podpora žalujočim, da jih usmerimo v neke druge organizacije ali ustanove, da se organizacije povezujejo med sabo. Tudi mi kot neprofitni zavod Pogreb ni tabu smo se povezovali z marsikatero organizacijo, kot so denimo Hospic in druge.