. Matej Makarovič meni nasprotno.
»Napetost bo naraščala, bolj bodo jasne konture vladnih ukrepov, ki bodo naletele na negativen odziv javnosti. Ugled premierke bo padel. Drama v Pozitivni Sloveniji, izjemno spoštljiv odnos Alenke Bratušek do Zorana Jankovića kot 'spiritus movensa' stranke ob naraščajočih trenjih v koaliciji, bodo preveč za to, da bi koalicija lahko prezimila in dočakala pomlad,« pravi predavatelj na Filozofski fakulteti Igor Pribac.

Edini recept za to koalicijo je, da dela s polno paro, pokaže vso vnemo in sposobnost nepriljubljene ukrepe predstaviti javnosti kot najboljšo možnost, čeprav so slabi, je prepričan. »V Sloveniji je problem ta, da ne znamo razumeti, da je najboljša možnost med slabimi možnostmi še vedno dobra možnost,« meni Pribac.
Dva ali več kandidatov za predsednika PS-ja?
Ne strinja se, da se Bratuškova in Janković »prerivata« za mesto predsednika Pozitivne Slovenije, ker je za to potrebno tekmovanje. Imamo pa tukaj po besedah Pribca etični problem: Alenka Bratušek se je odločila dati prednost Zoranu Jankoviću kot ustanovitelju stranke in neke vrste duhovnemu očetu stranke. Ta njena odločitev ima za posledico, da je status predsednika stranke odprt oziroma nerazrešen in se lahko vleče do konca evidentiranja oziroma potrjevanja kandidatov, kar bo v začetku oktobra. To pomeni, da ne bomo vedeli, koliko članov bo kandidiralo za predsednika, ali pa bo res bitka med dvema, je previden Pribac.

Prerivanje ali piarovski manever
»Vprašanje je, v kolikšni meri je 'prerivanje' stvarno, v kolikšni pa stvar piarovskega manevra. Glede na javno dane obljube Zorana Jankovića si ne predstavljam, da bi ta še lahko postal predsednik stranke, ne da bi to povzročilo razpad koalicije in potop stranke na prihodnjih volitvah,« ocenjuje Andraž Zorko iz agencije Valicon.

Za Jankovića ugodneje ozadje
Tudi predavatelj Fakultete za uporabne družbene študije Matej Makarovič ocenjuje, da je za Jankovića ugodneje, da PS obvladuje iz ozadja, kot da bi se poskušal vnovič prebiti v ospredje, s čimer bi stranki bolj škodil kot koristil. Makarovič verjame, da bo Janković znal prek PS uveljaviti vse svoje ključne interese, hkrati pa raje ne bo ciljal na predsedniško mesto.

Sedanja koalicijska ekipa se ne bo izognila trojki
Makarovič je prepričan, da se Slovenija s sedanjo ekipo nazadnje ne bo mogla izogniti dejanskemu prihode trojke, ko bo treba sprejeti resnično zelo neprijetne ukrepe. »Zanimivo bo videti, kateri od sedanjih akterjev si bodo upali takrat biti zraven,« dodaja.

Že tradicionalno izsiljevanje DeSUS-a se bo končalo z doseganjem kompromisa. »Koalicija se bo že z vrsto takšnih kompromisov verjetno ohranila. Vendar bodo žal ti kompromisi dobri le za ohranjanje koalicije, ne pa tudi za državo, saj bodo samo še dodatno prispevali k nekonsistentnosti politike te vlade,« napoveduje Makarovič.

Upokojenci dosežejo marsikaj, česar tudi nočejo
Pribac ugotavlja, da so upokojenci tudi od minulih vlad praviloma dosegli to, kar so hoteli, a so dosegli tudi marsikaj, česar niso hoteli: »Sprožili so namreč padec domin oziroma spiralo zahtev posameznih družbenih skupin, da so izvzete iz načrtovanih varčevalnih ukrepov«. Takšna spirala je po mnenju Pribca zadnje, kar si Slovenija želi, saj je nepopustljivo vztrajanje pri zahtevah katere koli skupine izraz slabega poznavanja finančnih realnosti Slovenije in realnih možnosti, ki jih ima država na finančnih trgih.

Demagogija socialnih demokratov
Demagogija Socialnih demokratov, ki potrjujejo vse vladne ukrepe, hkrati pa jih njihov predsednik Igor Lukšič vztrajno in glasno kritizira, dosegajo najvišjo javnomnenjsko podporo med strankami. »Gre za tipičen pojav, značilen za zadnjih 20 let, in velja za vse stranke, ne samo za SD. Tisti volivci, ki so v zadnjih letih spregledali strankarske demagogije vseh vrst barv, ne hodijo več na volitve. Ta delež volivcev počasi, a zanesljivo postaja največja 'stranka'«, pravi Andraž Zorko, ki dvomi, da bo »ta koalicija dočakala konec mandata 'po naravni poti'«.

Lukšič 'jaha na dveh konjih'
Lukšič 'jaha na dveh konjih': je dvakrat zunanji človek – ni ne v vladi ne v parlamentu. To vlogo izkorišča kot nezavezan intelektualec na trgu idej, ki kritizira vlado in postaja kritičen glas kritične levičarske javnosti do vlade, kot da ne bi bila njegova stranka izjemno pomembna članica koalicije, izpostavlja Pribac. Nevarnost pa vidi v skušnjavi SD-ja, da bi si ob vladni krizi, ki bi jo izzval kdo drug – denimo Gregor Virant in Karl Erjavec – kot Poncij Pilat umila roke in dejala: "Če je kriza tu, pojdimo na volitve."

Makarovič: Koalicija bo preživela zimo
Za Makaroviča je Lukšičeva politika pričakovana: za zdaj bo nadaljeval dvojno igro, saj mu predčasne volitve ne ustrezajo. »Tik pred rednimi državnozborskimi volitvami pa utegne SD iz vlade izstopiti in se v celoti distancirati od njenega dela,« napoveduje Makarovič in dodaja: "Z velikimi težavami sicer, ampak koalicija bo preživela zimo."

Virantova stranka = virtualna stranka
Najšibkejši člen koalicije – Državljanska lista Gregorja Viranta – je za Pribca »predvsem bolj virtualna kot realna stranka, ki ni na terenu pognala niti šibkih korenin.«
»Virant je s sodelovanjem v socialistično usmerjeni vladi vsekakor opustil temeljno liberalno orientacijo stranke, zato ni nič posebno nenavadnega, da njegova stranka izgublja svoje prvotne podpornike. Po drugi strani pa niti levičarji te stranke ne bodo vzeli kot svoje, saj imajo še dovolj druge ponudbe. Zaradi močne personifikacije stranke bo Virant ostal njen predsednik, vendar pa dvomim, da bo stranka še kdaj prestopila volilni prag,« meni Makarovič.

Usoda novih strank
Andraž Zorko pojasnjuje, da DL doživlja usodo vseh t. i. novih strank, za katere se zdi, da so enkratni projekti, katerih cilj je dosežen, ko so osvojeni sedeži v državnem zboru in nato v vladi, ustanovah in nadzornih svetih. »Nobena od teh strank do zdaj še ni obstala, vsaj ne pod istim imenom,« pa klavrn konec Državljanski listi napoveduje tudi Zorko.