Če ni pravne podlage za kakršno koli urejanje odnosov društev narodnih skupnosti z drugimi deležniki v družbi, te običajno odslovijo. Enako se dogaja od leta 1991 do danes, pravi Ilija Dimitrievski, predsednik Zveze zvez kulturnih društev Slovenije, krovne organizacije več kot 100 kulturnih društev Albancev, Bošnjakov, Črnogorcev, Hrvatov, Makedoncev in Srbov v Sloveniji.

Na Javni sklad RS za kulturne dejavnosti (JSKD) je bila prenesena vsota 150 tisoč evrov, iz katerih se v obliki projektov financira več kot sto kulturnih društev omenjenih etničnih skupnosti. Vsak lahko prijavi največ štiri projekte. Torej, za 400 projektov je na voljo približno 150.000 evrov, kar pomeni 500 evrov na projekt. To so številke, ki najbolj govorijo o skrbi države za ohranjanje kultur in identitet pripadnikov etničnih skupnosti pri nas. Več v oddaji NaGlas! na TVS 1 ob 12.35. Vabljeni tudi k branju!

Gospod Dimitrievski, minilo je 12 let od sprejetja deklaracije o položaju Albancev, Bošnjakov, Črnogorcev, Hrvatov, Makedoncev in Srbov v Sloveniji. Z deklaracijo se je Slovenija obvezala, da bo ohranjala identitete skupnosti, prav tako, da bo ustvarila pravni okvir za njihovo delovanje. Kaj se je torej uresničilo?
Začel bi pri osamosvojitvi Slovenije. Takrat je tako rekoč večina prebivalcev, pripadnikov narodov nekdanje skupne države, glasovala za osamosvojitev. Nato sta se zgodili dve, bi rekel, veliki napaki, kar zadeva osamosvajanje: predvsem 25.000 izbrisanih, ki so v naši dinamiki urejanja odnosov dali svoj "prispevek". In drugo, marginalizacija kulturnih pravic preostalega prebivalstva, ki je sprejelo slovensko državljanstvo.

Sami smo se najprej na hitro organizirali po posameznih društvih, po narodni skupnostih na ravni lokacije, kjer bivamo, in pozneje še na ravni Republike Slovenije, da bi uredili ta odnos z državo. Znotraj skupne iniciative, ki je takrat nastala, koordinacije teh zvez, smo na drugem zasedanju Komisije Sveta Evrope izpostavili, da želimo ustavno priznanje, in to je bil prvi izhod v javnost. Lahko rečem, da ni bilo tako rekoč nobenega odziva ne v časopisih ne v drugih javnih medijih, in pozneje se je zadeva nadaljevala. Vsakokrat, z vsako vlado smo poskušali uresničiti to našo zahtevo, pričakovanje, vendar čas je mineval in šele leta 2011 se nam je uspelo nekako dogovoriti, da se na neki način formalizira ta zapis. Prvotna pobuda je bila, da bi bila v obliki resolucije, vendar ker je resolucija bolj obvezujoča, smo morali privoliti v deklaracijo.

Prav ta deklaracija je v bistvu prinesla svet pri vladi, predseduje mu vsakokratni kulturni minister, vi ste trenutno podpredsednik. Kaj se je v vsem tem času tam dogajalo, je bila sprejeta kakršna koli pobuda?

Da, takoj po ustanovitvi sveta 2012 smo se dogovorili za program. Največji del programa je bila točka, vprašanje, kako doseči pravno ureditev tega našega statusa. In vsakokratna naša pobuda je bila običajno preglasovana ali nepodprta pri drugi polovici sveta, v katerem sedijo še predstavniki posameznih ministrstev, z izgovorom ali pa z resničnim dejstvom, da nimajo pooblastila za kakršno koli tako pobudo.

Čeprav smo za to vedno zadolžili predsednika sveta, v večini primerov to niso bili ministri, kakor je bilo zapisano v deklaraciji, ampak strokovni sodelavci posameznega ministrstva. Obljubljali so nam, da bodo zadevo prenesli na višjo raven, vendar odgovora ni bilo.

Nekako politične volje?
V vsakem primeru.

Vsebinski dialog je vzpostavljen samo z nemško skupnostjo, medtem ko so druge ...
Moram dodati še to, da smo si vsakokrat – v tem času se je seveda zamenjalo več vlad – zastavili program, ključna točka pa je bila ta, kako pravno urediti zadevo. Hkrati pa smo imeli različna poročila s področja delovanja šolstva, notranje varnosti ipd. Vendar ne to bistveno, kar nas je zadevalo. Zato smo v tem času poskušali predstavniki te koordinacije organizirati posvet. Osnovno vprašanje je bilo, kako imenovati te naše novodobne skupnosti ... vedno so bili različni izrazi ...

Ta skovanka "avtohtono" nas je dejansko vedno motila in zaradi tega smo rekli: dajmo poiskati priznane strokovnjake na tem področju, da bomo ugotovili, kakšna je pravna podlaga tudi za tak način razumevanja stvari. In v resnici smo potem leta 2013 naredili ta posvet. Iz tega posveta je izšel zbornik 2014 Kdo so manjšine v Sloveniji. V tem vsebinskem delu tako rekoč ni nobene utemeljitve, da se dela razlika med avtohtonimi in tistimi, ki tradicionalno živijo že več generacij v Sloveniji.

Kako pa je s financiranjem vaših projektov? Omenili ste šolstvo, omenimo mogoče tudi kulturo, izdajate dvojezični časopis, Makedonska beseda, tristo izvodov.
Prej sem omenil marginalizacijo. Ta je potekala v tem smislu, da del sredstev ali pa nalog, ki so bile prenesene na ministrstvo za kulturo za t. i. ...

Nove manjšine, kulturne manjšine, saj je vseeno.
... nove manjšine in druge preostale pripadnike. Čez čas je bila ta vsota, približno 150 tisoč evrov, prenesena na javni sklad za kulturne dejavnosti in od takrat naprej se v obliki projektov sofinancira, kot sem že večkrat omenil, več kot sto društev. Tako rekoč vsak lahko prijavi štiri projekte. Se pravi, za 400 projektov je približno 150.000 evrov, kar pomeni manj kot 500 evrov na projekt.

Naš primer, kar zadeva ta naš časopis, je samo del projekta, ki naslov nosi Informacijski center; in ta informacijski center vsebuje še spletno stran, medsebojne izmenjave informacij. Časopis pa je samo ena od oblik – za to, da smo lahko tiskali ta časopis, smo morali plačati 900 evrov, celoten projekt pa je vreden 980 evrov.

Ko gre za javno radiotelevizijo, moramo povedati, da je oddaja Sami naši na sporedu Radia Slovenije vsako sredo, medtem ko se edina televizijska oddaja za skupnosti krči. Vodstvo televizije se je odločilo, da prekine pogodbe z zunanjimi sodelavkami, torej petih od šestih jezikov skupnosti ne bo več slišati v tem programu. Kako to razumete?
To razumem kot napad na še tisti minimum, ki smo ga imeli s to oddajo. Že takrat, ko nam je to oddajo po nekajletnih naporih uspelo spraviti v življenje, je bila razmeroma kratka. Ob redkih terminih dejansko zajame vsebino, ki je v skladu s politiko RTV Slovenija. Zagotovo si želimo, da vsaj ta minimum ostane. Pričakovali smo, da se bo zadeva toliko razširila, da dobimo vsaj delno enakovreden program tistim priznanim manjšinam.

Kaj pa so priporočila Sveta Evrope glede teh programov in jezikov?
Vemo, da svetovalni odbor Okvirne konvencije za varstvo narodnih manjšin pravzaprav opravlja nadzor nad tem področjem. To je del uresničevanja konvencije, ki jo je Slovenija ratificirala in bi morala biti del pravnega reda, pa ni. Zakaj ni? Oziroma kako bi moralo biti?
Ta svet oz. komisija, ki nadzoruje izvajanje konvencije, vsake toliko let pride sem, nazadnje smo imeli srečanje lani oktobra. Takrat smo pregledali peto poročilo, ki jasno popisuje položaj za vse manjšine. Na področju italijanske manjšine je na primer zadeva dokaj urejena in podprta od države. Nekoliko manj je za Madžare, čeprav imajo isti status, a je zaradi specifike, ki jo ima madžarska manjšina, ta v nekoliko slabšem položaju. Kar zadeva Rome, je mnogo specifične problematike in ta je bila izpostavljena, za naše področje pa tako rekoč ničesar oprijemljivega in priporoča se, da se te stvari uredijo na področjih javnih medijev, šolstva, kulture in drugih dejavnosti.

Odboru predseduje slovenska znanstvenica Petra Roter, ki je v eni izmed naših prejšnjih oddaj pojasnila, da "priznanje nikoli ni pogoj za obstoj manjšin". "Manjšine obstajajo neodvisno od priznanja. Kaj država želi ali pa kaj bi država morala storiti, je vedno na neki način tudi skladno z evropskimi standardi, da država mora ustvariti neke temeljne predpogoje za to, da lahko društva, skupnosti delujejo. Potem pa se običajno vedno priporoča, da je del sredstev namenjen za neke recimo javne natečaje, do katerih pristopajo skupnosti na podlagi svojih programov. Tako je to financiranje vedno na neki način kombinirano. Ampak neko osnovno financiranje je pa seveda dolžnost države, da to zagotovi." Drži?
Kar zadeva to ugotovitev, je zagotovo prava in pravilna, vendar v realnem življenju stvari potekajo drugače: kjer koli se oglasiš, pri čemer ni pravne osnove za kakršno koli urejanje odnosov, te običajno preprosto odstavijo. In enako se je dogajalo od vsega začetka, od leta 1991 naprej.

Videli smo, da za ustavno priznanje ni bilo politične volje. Zdaj se pripravlja zakon. Kaj naj bi uredil? Kdo ga pripravlja?
Ta zakon temelji na poskusih, ki so iz leta 2018 ... ker smo do leta 2018 izrecno vztrajali pri ustavni spremembi, saj je to pravna podlaga za izvedbene zakone na različnih področjih. In leta 2018 smo privolili, da se pripravi zakon o t. i. kolektivnih pravicah, kulturnih pravicah in narodnih manjšinah, vendar ta zakon ni doživel obravnave v državnem zboru, saj je bila, jasno, tik preden je zadeva prišla na dnevni red, preprosto obstruirana in je takrat vlada to zavrnila.

Kdo pa zdaj pripravlja zakon?
Zdaj gremo ponovno v tisti krog, zakon smo ponudili vsem trem koalicijskim strankam, ampak najprej poslanski skupini Levice, ker so v preteklosti izrazili največjo pripravljenost, da to naredijo. Obljubili so, da bo to v nekaj mesecih. Sestali se bomo z njimi in preverili, do katere stopnje smo prišli.

Bomo spremljali. Zakaj gre vse tako težko? Po eni strani je Slovenija tako odprta za priseljence, vidimo, da se lepo integrirajo, tudi vaša rojakinja, doktorica znanosti, tudi inženirka tako kot vi, je postala ministrica, govorim o Emiliji Stojmenovi Duh. Skratka, priseljenci tukaj lahko razvijajo svoje potenciale. Zakaj gre tako težko s temi osnovnimi kolektivnimi pravicami?
Za razvoj potencialov je potrebna določena materialna osnova. Prvi je zagotovo prostor. Kar se prostorskega dela tiče, je v najslabšem položaju večina društev. Večina teh društev ima status v javnem interesu in šele s tem statusom, ki ga moraš razviti na osnovi programov sodelovanja s širšim okoljem in med sabo, dobiš določene privilegije, pravice, da ti lahko dovolijo javni prostor za delovanje društva, in to traja dolgo. V našem primeru je vse skupaj trajalo 15 let.

Najprej smo bili prisiljeni sami investirati v prostor, približno 70 tisoč evrov, potem smo morali po preteku pogodbene dobe tega zapustiti, ostali smo na cesti. Šele pred tremi leti je Občina Kranj privolila v to, da poiščemo skupno rešitev, in tudi pri obnovi zastarelih prostorov nekdanjega kegljišča Triglav smo morali dejansko biti soudeleženi z delom in z materialom.

Več posluha torej?
To pričakujem. Mi vedno iščemo stik z okoljem, da se uveljavi, ampak tukaj mora še precej narediti tudi politika, ker se mora ustvariti milje, da lahko tudi taka zakonodaja gre naprej.