Družbena omrežja postajajo vse močnejše orodje in orožje politike. Eden prvih politikov, ki je v polni meri izkoristil potencial družbenih omrežij, je bil Barack Obama. Njegovo nagovarjanje volivk in volivcev prek spletnih kanalov med predsedniško kampanjo 2008 so politični analitiki primerjali z načinom, na kakršnega je Franklin D. Roosevelt kot prvi uporabil radijske valove, John F. Kennedy pa televizijo.

Dobrih deset let pozneje je politična komunikacija prek Facebooka, Twitterja in drugih družbenih omrežij del vsakdana. Eden najbolj znanih in zagretih tviterašev je ameriški predsednik Donald Trump, ki se s svojimi objavami in komentarji o politiki, aktualnih dogodkih in drugih javnih osebah pogosto znajde v središču pozornosti. Od junija 2015, ko je Trump uradno naznanil svojo kandidaturo za predsednika ZDA, je na Twitterju objavil že več kot 15 tisoč sporočil (v povprečju 10 dnevno), s številnimi izmed njih je neposredno napadel različne posameznike, skupine in organizacije. Raziskava, ki so jo leta 2016 opravili pri ameriškem The New York Timesu, je pokazala, da vsaka osma Trumpova objava vsebuje "takšno ali drugačno osebno žalitev". Januarja letos so pri istem časopisu objavili seznam 511 oseb, skupnosti in medijev, podjetij ter držav, ki so se že znašli na udaru Trumpovih tvitov.

Zrcalo družbe

Komunikacije prek družbenih omrežij se vse bolj poslužujejo tudi naši politični predstavniki. Veliko vidnih politikov na Twitterju objavlja na dnevni ravni, vse pogostejši pa so tudi besedno obračunavanje med različnimi političnimi akterji, žaljenje, širjenje nestrpnosti in sovražni govor. Zdi se, da zavore na družbenih omrežjih hitreje popustijo, da je politična kultura nižja, odgovornost za napisano pa minimalna.

"Twitter dopušča nekaj, kar daje občutek lažjega in manj obremenilnega napada na druge. Objave ne zahtevajo fizične bližine in neposrednega soočenja, podpora somišljenikov in zaslomba simpatizerjev pa se naglo razširita skozi omrežje enako mislečih," o značilnostih komunikacije prek Twitterja meni Tanja Oblak Črnič s katedre za medijske in komunikacijske študije ljubljanske fakultete za družbene vede. Ob tem poudarja, da krivde ne moremo zvaliti na družbena omrežja kot taka.

"Ne bi rekla, da je Twitter kar samodejni generator trenutne politične kulture, je pa zaradi neredkih izkušenj z žaljivim, diskriminatornim in agresivnim izražanjem krivdo najlažje pripisati družbenim omrežjem samim. A prisotnost teh izjav več pove o tem, kaj se na političnem polju dogaja in kakšne skupine in posamezniki politiko danes sploh izvajajo," je povedala Oblak Črničeva, ki deluje tudi v okviru Centra za raziskovanje družbenega komuniciranja.

Ker so odzivi, ki opozarjajo na nedopustnost žaljivega, sovražnega ali ponižujočega načina komunikacije, mlačni, se prakse počasi, a vztrajno nadaljujejo. "In če kritičnih odzivov ni, če strukturni mehanizmi tega ne preprečujejo, se blagi napadi intenzivirajo in sčasoma normalizirajo," proces opisuje predavateljica s fakultete za družbene vede.

Oglasne deske za samopromocijo

Ob vzniku družbenih omrežij so imeli razvijalci in analitiki vizijo, da bodo interaktivnost, hitrost in intenzivnost komuniciranja pripomogli h kakovostnejši informiranosti državljanov in večji odzivnosti ter večjemu dialogu na strani politike. A analize političnega komuniciranja na družbenih omrežjih kažejo, da so se stvari razvile drugače.

Tanja Oblak Černic je leta 2014 sodelovala pri raziskavi, ki je med drugim vključevala preučevanje dialoga med političnimi akterji in državljani. "Če zelo posplošim, smo takrat zaznali obrat k individualizirani politiki, kjer državljani ne le, da ne morejo prepoznati, za kaj se določena politična opcija zavzema in k čemu teži, temveč so ti kanali enosmerni in zaprti za mnenja, ideje, pobude samih državljanov." Bolj kot za iskanje stika z drugimi uporabniki spleta politiki in stranke torej družabne profile uporabljajo kot "oglasne deske", ki pokroviteljsko promovirajo sami sebe, pri tem pa se ne osredotočajo na vzpostavljanje dialoga in participacijo širše javnosti.

Premišljena hoja po robu

Pojavlja se tudi vprašanje sistematičnosti in premišljenosti politične komunikacije na družbenih omrežjih – gre za načrtovano taktiko ali hipne odločitve posameznikov? "Naivno bi bilo pričakovati, da so tovrstne prakse rezultat izključno naključnih impulzov in nepremišljenih reakcij. Rekla bi, da gre za mešanico tako premišljenih strategij, ki so sistematično načrtovane in opremljene z ustrezno podporo služb, analitike, strokovnjakov, ki znajo diskurz vpeljati na način, kot ga neka politična opcija načrtno formira, kot povsem spontanih izjav," o podlagi digitalne politične komunikacije meni Oblak Črnčičeva.

Da gre vsaj za določeno mero premišljenosti, meni tudi Andrej Motl, koordinator točke za prijavljanje sovražnega govora Spletno oko. "V povezavi s tem bi lahko le špekulirali. Če gre za sistematično delovanje, je to vsekakor še bolj skrb vzbujajoče. Bi pa rekel, da pogosto pri javnih osebnostih, medijih, politikih opažamo izjave, ki pazljivo ravno ne prehajajo meje, ki bi lahko bila potencialno problematična z vidika zakonodaje, v odzivu na to pa se potem v komentarjih pod novicami in na družbenih omrežjih v velikem obsegu razširjajo tudi najskrajnejše oblike sovražnega govora. To je težava," nam je povedal Motl in ob tem izpostavil skrb vzbujajoče dejstvo, da širjenje nestrpnosti velikokrat pade na plodna tla.

Politični predstavniki znajo s svojimi objavami ob pravem trenutku sledilcem ponuditi kost za glodanje, sami pa se od morebitnih negativnih posledic distancirajo. "Težava nastopi, ko ni nikakršnih opaznih ali trajnih posledic, javna opravičila so prej izjema kot pravilo, kaj šele, da bi obstajali sistemski mehanizmi, ki bi zahtevali odgovornost," meni Oblak Črničeva in ob tem dodaja, da bi moralo vsako javno izrekanje temeljiti na enakih načelih in komunikacijskih standardih – pa če je to na novinarski konferenci, v parlamentu ali na Twitterju.

V splošnem sicer velja, da je odgovornost javnih oseb tudi na spletu večja, saj je večji tudi potencialni vpliv njihovih besed. "Temu pritrjuje tudi praksa ESČP-ja, kjer je potencialni vpliv in doseg mnenja eden izmed pomembnih dejavnikov, ki se upošteva pri obravnavi primerov. Je pa (tudi po praksi ESČP-ja) pomemben tudi kontekst, za kakšno javno osebo gre in v kakšnem kontekstu je razpihovala nestrpnost," nam je povedal Motl.

Na Spletno oko občasno prejemajo tudi prijave sovražnega govora političnih predstavnikov in političnih strank, ki jih obravnavajo tako kot vse druge. Pri ugotovljenih zadostnih elementih kaznivega dejanja t. i. sovražnega govora posredujejo prijavo organom pregona. V primeru žaljivega govora prijavitelju priporočajo, da se obrne na odvetnika in potencialno poda zasebno tožbo, prijavitelje, ki se čutijo ogrožene, pa napotijo na policijsko postajo in jim svetujejo prijavo. V vseh primerih prijavitelje opozorijo tudi na možnost, da oddajo prijavo npr. družbenemu omrežju ali administratorju spletne strani in zahtevajo odstranitev. Ti lahko ravnajo v skladu z zakonodajo in lastnimi moderatorskimi standardi.

Obrat zahteva angažirane državljane

"Orbani, Salviniji, Trumpi niso fenomeni naključij, ki bodo kar izginili. Tudi zato je treba delovati na način, ki zahteva nenehen premislek o tem, kako naj se kot družba vzpostavljamo in kako kot posamezniki delujemo," je o obetih za prihodnost dejala Tanja Oblak Črnič in poudarila, da javni upor proti žaljivi in sovražni komunikaciji zahteva vidne, kritične in angažirane državljane in hkrati tudi politike, ki bodo takšne državljane želeli.

"Dokler na ravni političnih struktur ne dobimo občutka, da se angažirani posamezniki in skupnosti sploh zaželeni, slišani in razumljeni, ne bo obrata," je o tem, da bi bilo treba med politiko in javnostjo na družabnih omrežjih zgraditi most, prepričana strokovnjakinja.