Premier Miro Cerar je v razpravi izpostavil, da vidi pravo kot cilj, ki mu sledi politika. Kot premier teži k bolj pravni državi, torej da se spoštujejo pravne institucije, da je manj korupcije in protipravnosti. "Pravo je tudi sredstvo politike, veliko odločitev, ki jih sprejema, gre skozi pravno obliko. Pravo je tu pa tam tudi ovira, kadar je zastarelo in neustrezno, zato ga je treba na pravni način spreminjati, da lahko služi demokratičnemu razvoju," je dodal.

Klemen Jaklič je poudaril, da verjame v demokracijo, ne pa v podrejanje pravnih institucij. Pomembno je, da se pravo pomakne naprej proti bolj pravni državi, onkraj izključevanja in predvsem v korist državljanov. Te pa bi se v pravu moralo obravnavati z enakim spoštovanjem, je opozoril.

Kritičen do pojmovanja prava v Sloveniji pa je bil Matej Avbelj. Dejal je, da je pravno stanje daleč od tistega, ki je zapisano v ustavi. Pri tem kvalificirana večina po njegovih besedah pravo še vedno razume na zastarel način v smislu, da je pravo predvsem avtoriteta, ki moči ne črpa iz prepričljivosti argumentov, ampak iz forme.

Rešitev se je treba lotiti v izhodišču
Tako Avbelj kot Marko Pavliha sta izpostavila težavo izobraževanja pravnikov. "Pravne fakultete vzgajajo paragrafnike, ki se pogosto ne zavedajo vpletenosti prava v širši humanizem," je izpostavil Pavliha.

Andraž Teršek je opozoril, da je težava, da na odločevalske funkcije ne prihajajo najbolj usposobljeni, rešljiva, vendar na drugačen način, kot se ga je reševalo do zdaj. Vsaj v pravu ta težava ni rešljiva s prisilnimi mehanizmi in posegi v družbo, pač pa se mora spremeniti v izhodišču, torej v izobraževalnem sistemu in vzgoji, je dejal.

Preveč rokohitrsko poseganje v zakonodajo
Po mnenju Vlaste Nussdorfer se zakoni po navadi zaradi namere politike, da bi hitro sledila spremembam, sprejmejo prehitro in ob tem lahko ne upoštevajo človekovih pravic. Dejala je, da bi morala politika ponuditi zakonodajo, ki ne bo padala na presojah ustavnega sodišča in bo dosledno spoštovala človekove pravice.

"Pri vmešavanju politike v zakonodajo ne vidim ničesar dramatičnega in spornega," je dejal Jan Zobec. Ustvarjalec zakonov je namreč že po definiciji politični organ. Opozoril pa je, da težava nastane takrat, ko se zakoni ne sprejemajo na pregleden in javen način, in takrat, ko se politika v institucije vključuje iz ozadja na nepregleden način ter je z njimi celo prepletena.

Glede politike in arbitražnega sporazuma je Vasilka Sancin opozorila, da bi se na tej točki morala politika vzdržati javnih vplivov na odločitve arbitražnega tribunala in storiti vse, kar je treba, po diplomatski poti. Pri pravnem argumentiranju zadeve pa bi se po njenih besedah morala vzdržati političnih in nepreverjenih sklepanj.