Na ministrstvu odgovarjajo, da za selitev ni nobenih razlogov in da ima lokacija tudi prednosti.

Kot je v pobudi zapisal Rajh, Maribor raste in se razvija, a se v središču mesta nahajajo institucije, ki tja ne spadajo, med drugim tudi zavod za prestajanje kazni. Ob tem je spomnil, da je bil zapor v mestu leta 1889 zgrajen med glavno vpadnico v mesto in železniško progo na desnem bregu Drave, a je bil med drugo svetovno vojno zaradi bombardiranja delno porušen.

"Z ukinitvijo takratnega Kazensko-poboljševalnega doma Maribor so zapore preselili v sedanjo zgradbo v središču mesta, ki pred več kot sto leti ni bila grajena za te potrebe, bila pa je pozneje večkrat prenovljena oziroma prirejena," je še dodal Rajh.

S pobudo pa se minister Dikaučič ne strinja in pojasnjuje, da so v štajerski prestolnici skozi zgodovino imeli različne lokacije zaporov, novejša zgodovina mesta pa je v osnovi vselej ponudila prostorske rešitve zaporskih lokacij na obeh straneh reke Drave v relativni bližini mestnega središča, z izjemo dislocirane enote zavoda Rogoza.

Kot je dodal, se zgodovinsko stanje posledično odraža tudi v sedanji prostorski rešitvi, ocenjevanje ustreznosti obstoječe lokacije pa je po njegovem mnenju vedno relativno in ga je treba analizirati večplastno. "Na splošno ocenjujem, da je sedanja prostorska umeščenost zapora v osnovi ustrezna, kar je opredeljeno tudi v strateških dokumentih in je neposredno podprto z investicijskimi plani in finančnimi načrti," meni minister in ob tem spominja tudi, da so strategiji ves čas sledila tudi znatna naložbena vlaganja.

Med najpomembnejšimi naložbami je bila skoraj 195.000 evrov vredna prenova plinske kotlovnice z vodovodnim omrežjem, več kot milijon evrov vredna obnova prostorov za obiske, prestavitev transformatorske postaje, obnova velikega notranjega dvorišča in prostorov za fitnes, gradnja sanitarij in obnova stražarnice.

Dikaučič je poudaril tudi nekatere prednosti umeščenosti zapora v bližino mestnega središča, predvsem možnost hitre odzivnosti zavoda za izvajanje spremstev zaprtih oseb na sodišča in bolnišnične obravnave, po potrebi nudenje hitre policijske podpore v primerih preprečevanja večjih izrednih dogodkov, lažje reševanje potreb zaprtih oseb v odnosu do institucij, saj so te v relativni bližini, ne nazadnje pa tudi neposreden hiter vstop v mesto tako za zaposlene kot tudi za zaprte osebe v primerih podelitve ugodnosti.

Na pravosodnem ministrstvu glede na dosedanje poslovanje zavoda ocenjujejo, da njihova dejavnost ne moti dela in življenja v tem delu mesta, saj doslej niso prejeli nobene pobude za preselitev zavoda. S stališča samega zavoda je večja težava njegova prezasedenost, s čimer se spoprijemajo že dolgo.

Tudi zato bo v prihodnosti potrebna nadgradnja oziroma temeljita prenova dislociranega oddelka Rogoza, ki bi se, če bi zagotovili ustrezna sredstva, lahko oblikoval v moderno in sodobno enoto matičnega zavoda za obsojence polodprtega in odprtega režima po zgledu naprednih ureditev prestajanja zapornih kazni. To bi na območju vzhodne Slovenije po njihovem mnenju pomenilo znatno dodano vrednost na področju prestajanja kazni, saj bi programe resocializacije lahko razvijali še boj poglobljeno.

Kot so še poudarili, je prestajanje daljših zapornih kazni za moške že po veljavni ureditvi organizirano v osrednjem zaporu na Dobu, ki ima zaradi svoje prostorske umeščenosti in tudi kadrovske zasedbe ustrezne pogoje varovanja zaprtih oseb z daljšimi kaznimi, objektov ter zaposlenih, hkrati pa tudi možnosti oziroma pogoje kakovostne strokovne obravnave zaprtih oseb.

Zaradi prezasedenosti vseh zavodov za prestajanje kazi zapora trenutno potekata dve večji naložbi v zaporsko infrastrukturo, in sicer novogradnja Zavoda za prestajanje kazni zapora Ljubljana ter novogradnja in obnova Zavoda za prestajanje kazni zapora Ig.

Kot je v odgovoru poslancu še navedel Dikaučič, selitev mariborskega zapora zato ni predvidena, ob tem pa tudi dodal, da so tudi v drugih razvitih evropskih mestih, podobno kot v Mariboru, zapori umeščeni v mestna središča.