Pristojnemu ministrstvu za delo je zato priporočil spremembo ureditve, s katero bi bile tudi te osebe upravičene do statusa invalida po omenjenem zakonu.

Po zakonu o socialnem vključevanju invalidov polnoletnim osebam, ki si zaradi invalidnosti in nezmožnosti za delo ne morejo zagotavljati socialne varnosti in se vključevati v družbo, namreč pripada nadomestilo za invalidnost ne glede na njihovo premoženjsko stanje. Do tega nadomestila pa niso upravičene za delo nezmožne osebe z duševnimi boleznimi, katerih bolezensko stanje je trajno in se izboljšanje ne pričakuje. Po omenjenem zakonu jim namreč ni mogoče dodeliti statusa invalida.

Zagovornik načela enakosti je prejel predlog za obravnavo domnevne diskriminacije pri dodelitvi statusa invalida po zakonu o socialnem vključevanju in s tem povezanih pravic, so sporočili. Kot je navedla predlagateljica, je bil posamezniku z neozdravljivo duševno boleznijo, ki ni zmožen delati, v postopku priznanja statusa invalida po omenjenem zakonu ta sprva priznan, pozneje pa odvzet, saj v tretjem členu zakona ni navedeno, da bi lahko status invalida po tem zakonu imele tudi osebe z duševnimi boleznimi. Po mnenju predlagateljice to ni skladno z načelom prepovedi diskriminacije, saj da so posamezniki z določenimi osebnimi okoliščinami neupravičeno izključeni iz pravic po zakonu o socialnem vključevanju, čeprav so v primerljivem položaju s tistimi, ki jim pravice po tem istem zakonu pripadajo.

Zagovornik je v oceni diskriminatornosti predpisa presodil, da gre v tem primeru za različno obravnavo oseb v primerljivem položaju in zgolj na podlagi njihovih osebnih okoliščin. Po konvenciji o pravicah invalidov, ki jo je Slovenija podpisala leta 2008, so namreč osebe z invalidnostmi tudi osebe s težavami v duševnem zdravju, če je duševna okvara dolgotrajna in vpliva na posameznikovo sposobnost, da polno in učinkovito sodeluje v družbi. V tretjem členu zakona o socialnem vključevanju pa te osebe niso naštete kot tiste, ki bi jim status invalida pripadel že po tem zakonu.

Zagovornik je zato postopek ocene diskriminatornosti predpisa nadaljeval z ocenjevanjem, ali je morda takšna različna obravnava upravičena in predstavlja dopustno izjemo od prepovedi diskriminacije. Za potrditev takšne izjeme je nujno, da je neenaka obravnava uvedena zaradi zasledovanja legitimnega cilja, sprejeti ukrepi pa morajo biti ustrezen, edini možen in sorazmeren način za dosego tega cilja.

Na poizvedbo je ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti odgovorilo, da je obravnavana ureditev ustrezna, saj lahko posamezniki status invalida pridobijo po različnih zakonih. Nezaposljive osebe z različnimi osebnimi okoliščinami so lahko upravičene do denarne socialne pomoči in varstvenega dodatka po zakonu o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov, ki skupaj znašata toliko kot nadomestilo za invalidnost po zakonu o socialnem vključevanju invalidov. Razlika je, da je pri dodelitvi nadomestila za invalidnost po zadnjem zakonu dovolj že status invalida in se posameznikovo premoženjsko stanje ne upošteva, medtem ko pri zakonu o zaposlitveni rehabilitaciji se. Ministrstvo ni navedlo, da se s takšno ureditvijo zasleduje kak poseben cilj, so ob tem zapisali pri zagovorniku.

Zagovornik je zato ocenil, da je konkretna različna obravnava oseb v primerljivih položajih neupravičena in zato diskriminatorna. Tudi osebam z neozdravljivimi duševnimi boleznimi, ki si ne morejo zagotavljati sredstev za lastno preživljanje, bi moral po njegovi oceni pripadati status invalida po zakonu o socialnem vključevanju invalidov ter s tem pravica do prejetja nadomestila za invalidnost že na podlagi statusa invalida, in ne glede na njihovo premoženjsko stanje.

Zagovornik je ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti priporočil, naj predlaga spremembo ureditve tako, da bodo do statusa invalida po zakonu o socialnem vključevanju invalidov upravičene tudi osebe z dolgotrajno duševno boleznijo, ki zaradi svoje invalidnosti ne morejo samostojno opravljati večine ali vseh življenjskih potreb ter si zagotavljati sredstev za preživljanje in se brez pomoči ne morejo enakovredno vključevati v družbo.