Kot je pojasnilo, zakon pravice do izjave ne zagotavlja izrecno, a je tudi ne izključuje, torej sodišču ne preprečuje, da pravico zagotovi na podlagi ustave.

Zahtevo za oceno ustavnosti dela zakona o kazenskem postopku je na ustavno sodišče vložil Varuh človekovih pravic.

Ustavno sodišče je v odločbi pojasnilo, da je sklep o preiskavi vmesna procesna odločitev, ki ne posega v materialne pravice obdolženca. "Prav tako ta sklep preiskovalnemu sodniku tudi ne daje pooblastila za izvajanje katerih koli preiskovalnih dejanj in ne posega v domnevo nedolžnosti," je navedlo ustavno sodišče.

Z izdajo tega sklepa sodišče presodi, da so izpolnjene vse predpostavke za začetek postopka pred kazenskim sodiščem. Ustavno sodišče je tako sicer presodilo, da gre za pomembno vmesno procesno odločitev, ker ima lahko tak sklep za obdolženca izjemoma negativne posledice na drugih pravnih področjih in ker so v primeru pravnomočnega sklepa o zavrnitvi zahteve za preiskavo možnosti za poznejšo uvedbo kazenskega postopka občutno omejene.

Zato mora biti v skladu z ustavnim načelom enakega varstva pravic osumljencu zagotovljena pravica do izjave. "To vključuje tudi pravico osumljenca, da se seznani s pritožbo državnega tožilca zoper sklep o zavrnitvi zahteve za preiskavo in se do nje opredeli," navaja ustavno sodišče.

To pa je pri presojanju izhajalo iz ustaljenega stališča, da zakonska ureditev ni v neskladju z ustavo že zato, ker pravice do izjave izrecno ne ureja. V takem položaju so namreč sodišča dolžna strankam to pravico zagotoviti neposredno na podlagi ustavnih določb, zakona pa bi bil v neskladju šele, če bi takšno pravico izključil, ugotavlja ustavno sodišče.

Tako navaja, da "zakon v obravnavanem položaju osumljencu pravice do izjave ne zagotavlja izrecno, vendar po drugi strani te pravice tudi ne izključuje". "Izpodbijana ureditev torej sodiščem ne preprečuje, da osumljencu pravico do izjave zagotovijo neposredno na podlagi 22. člena ustave," je soglasno sklenilo ustavno sodišče.

Varuh je sicer pri zahtevi za oceno ustavnosti izhajal iz konkretnega primera. V pobudi, ki jo je obravnaval Varuh, se preiskovalni sodnik ni strinjal z zahtevo državnega tožilca za preiskavo, zato je zahteval, da o tem odloči zunajobravnavni senat. Ta je s sklepom zavrnil zahtevo za preiskavo, a se je državni tožilec pritožil zoper takšno odločitev sodišča. Višje sodišče je s sklepom pritožbi državnega tožilca ugodilo in zoper pobudnika uvedlo preiskavo. V tem postopku sodišče pobudnika ni obvestilo o vloženi pritožbi, niti mu ni dalo možnosti odgovora nanjo.

Po mnenju Varuha bi bilo treba v takšnih primerih osebi, zoper katero je tožilec zahteval preiskavo, omogočiti, da se še pred odločitvijo višjega sodišča opredeli do vložene pritožbe.