Z novostmi gre tudi za namero, da se prepreči težko popravljiva škoda na področju davčnega prava.

Kot so pojasnili na vrhovnem sodišču, je tudi presojanje o izdaji začasne odredbe v upravnem sporu po svoji vsebini odločanje o sporu med tožečo in toženo stranko. Sodišče tako pri ugotavljanju dejanskega stanja, ki utemeljuje izdajo začasne odredbe, predlagatelju ne sme nalagati večjega procesnega bremena kot toženi stranki, v postopku odločanja pa mora strankam zagotoviti ustrezno materialno procesno vodstvo.

Ob tem poudarjajo, da je bistveno predlagatelju začasne odredbe omogočiti, da s svojimi navedbami in dokazi ustrezno vsebinsko pojasni nastanek težko popravljive škode, če sodišče meni, da te zakonske zahteve ni izpolnil. To mora sodišče po mnenju vrhovnih sodnikov zagotoviti tudi toženi stranki in drugim strankam upravnega spora, ki so obvezani ustrezno utemeljiti javni interes oziroma druge interese, ki bi lahko bili nesorazmerno ogroženi z izdajo začasne odredbe.

Z omenjeno odločitvijo je Vrhovno sodišče RS pomembno prispevalo k povečanju učinkovitosti sodnega varstva, saj je možnost izdaje začasne odredbe zaradi zakonske ureditve, ki ne predvideva suspenzivnega učinka izpodbojne tožbe v upravnem sporu, nujna za zagotovitev ustavne pravice na tem pravnem področju.

Ob tem je vrhovno sodišče presodilo tudi, da je treba na podlagi razvoja spoznanj pravne teorije in prakse na novih izhodiščih opredeliti pravni standard težko popravljive škode na področju davčnega prava. Gre za škodo, ki je razvidna v izgubi sredstev, s katerimi bi sicer tožnik razpolagal, če mu ne bi bila odvzeta na podlagi nepravnomočno rešenega postopka.

Kot so dodali, je težko popravljivost škode mogoče utemeljevati predvsem s posledicami, ki tožnika prizadenejo, ker denarnih sredstev, ki bi jih potreboval za plačilo nepravnomočno naložene davčne obveznosti, nima. Posledice tega so med drugim lahko težko popravljive, če bi bilo zaradi prisilne izvršitve davčne obveznosti iz izpodbijane davčne odločbe tožniku poseženo v sredstva, ki jih potrebuje za izpolnjevanje svojih zakonskih obveznostih, oziroma v sredstva, potrebna za uresničevanje drugih bistvenih vidikov tožnikovega življenja in dela.

Za težko popravljivo posledico v smislu zakona pa po njihovem mnenju šteje tudi okoliščina, da bi moral tožnik za pridobitev denarnih sredstev za plačilo davčne obveznosti poseči v svoje siceršnje premoženje, ki ga za svoje življenje in delo nujno potrebuje, ali pa bi v to premoženje moral poseči na način, ki bi mu sam po sebi povzročil težko popravljivo škodo.

Za pravne osebe oziroma gospodarske subjekte je težka popravljivost škode podana že s tem, da ne more uresničiti svojih poslovnih načrtov oziroma izpolniti že dogovorjenih pogodbenih obveznosti, kar pomembno posega v njeno poslovanje. S to razlago je vrhovno sodišče odstopilo od stališča, da je treba materialno škodo vselej šteti za popravljivo, kar se je uporabljalo v dosedanji sodni praksi.

V konkretnem sodnem postopku so vrhovni sodniki odločali o pritožbi, vezani na odložitev izvršitve odločbe Finančne uprave RS. V njej je pritožnik trdil, da mu bo s takojšnjo izvršitvijo odločbe nastala težko popravljiva škoda, tožena stranka pa ni dokazala, da bo z začasnim zadržanjem prisilne izvršitve nesorazmerno prizadeta javna korist, zato je vrhovno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo na način, da se izvršitev odmerne odločbe tožene stranke začasno odloži.