Po besedah zagovornika Mihe Lobnika javni medkrajevni avtobusni prevoz še vedno ni dostopen, čeprav je rok za prilagoditve potekel leta 2020.

Po Lobnikovih besedah imajo tisti, ki slabo ali sploh ne vidijo ali slišijo, pri uporabi cestnega javnega prevoza še veliko ovir, čeprav bi morale biti te že odpravljene. Kot je poudaril na današnji seji odbora DZ-ja, so nedostopne že spletne strani in aplikacije, ki bi senzorno oviranim omogočile ustrezno načrtovanje poti.

Postajališča so gradbeno neprilagojena, taktilnih oznak, zvočnih informacij in drugih tehničnih prilagoditev pa ni dovolj. Informacije o prihodih in odhodih avtobusov in druge označbe so pogosto premajhne, neberljive in slabo osvetljene. Avtobusi so fizično nedostopni, pomanjkljivo opremljeni s pisnimi in taktilnimi označbami in zvočnimi najavami. Kadar pa avtobusi imajo naprave za zvočno najavo, so te pogosto izključene ali pretihe, je naštel.

Uporabniki po njegovih besedah poročajo o težavah pri komunikaciji z osebjem in drugimi potniki. Nezadovoljni pa so tudi, ker so povezave zunaj mestnih središč slabše.
Ministrstvu za okolje, podnebje in energijo je Zagovornik načela enakosti priporočil, naj v javne razpise kot pogoj za podelitev koncesije izvajalcem za izvajanje gospodarske javne službe javnega linijskega prevoza doda obvezno skladnost njihovih digitalnih platform za iskanje informacij o prevozih z zahtevami iz zakona o dostopnosti spletišč in mobilnih aplikacij.

Prav tako naj bi kot pogoj dodalo obvezno informiranost voznikov o pravici ljudi z invalidnostmi do vstopa s psom vodnikom, pri čemer jim vozniki ne smejo zaračunati dodatnih stroškov. Zagotovi pa naj tudi dostopnost avtobusnih postajališč in drugih infrastrukturnih objektov ljudem z invalidnostmi, kot to predvideva zakon o prevozih v cestnem prometu.

Na ministrstvu kot najhitrejšo možno rešitev za premalo prevozov na posameznih linijah vidijo zagotovitev prevoza na klic vsaj do točke, kjer je promet dostopen. Kmalu bodo razpisali prvi pilotni projekt za preizkus možnih rešitev, potem pa jih bodo preizkusili tudi na drugih območjih, so napovedali.

Zakonski rok za prilagoditev objektov v javni rabi za ljudi z invalidnostmi se bo medtem iztekel decembra 2025.

Sicer pa se je odbor strinjal z mnenjem zakonodajnopravne službe DZ-ja, da zakon o odpravljanju posledic dela z azbestom v členu, ki se nanaša na podedljivost odškodninske terjatve pri strogo osebnih škodah, ni protiustaven. Zahtevo za oceno ustavnosti dela 5. člena zakona je vložilo vrhovno sodišče zaradi primera, ki ga ima na mizi.

Po pojasnilu zakonodajnopravne službe je bil zakon o odpravljanju posledic dela z azbestom sprejet zaradi poenostavitve postopkov pri uveljavljanju odškodnine obolelim v primerjavi z drugimi postopki za uveljavljanje odškodnin za nepremoženjsko škodo pred sodišči. Z novelo tega zakona je bil leta 2009 sprejet tudi izpodbijani drugi odstavek 5. člena.

Po pojasnilu službe DZ-ja zakon določa podedljivost zahtevka. Veže ga na podajo vloge za priznanje pravice do odškodnine pri medresorski komisiji. Tedaj naj bi se torej strogo osebna terjatev v zadostni meri materializirala in postala podedljiva, medtem ko naj bi po mnenju vrhovnega sodišča ta trenutek nastopil že z vložitvijo zahteve za pridobitev mnenja o verifikaciji bolezni pred interdisciplinarno komisijo.

Tudi vlada v svojem mnenju ugotavlja, da stališče vrhovnega sodišča izhaja iz napačne predpostavke, da se vloga za priznanje odškodnine lahko vloži šele po zaključku postopka o verifikaciji bolezni. To po opozorilu vlade ne drži, saj postopka lahko potekata hkrati.