Ne želi sprejeti tega, da so otroci iz ločenih družin še vedno lahko uspešni, produktivni in srečni v svojih zvezah. S tega vidika je okolica mogoče preveč kritična, razmišlja Vanja Jazbec.

Njeni starši so se ločili, tik preden je začela obiskovati šolo. Čeprav ji je bila večina procesa ločitve prihranjena in sta starša po ločitvi živela slabih sto metrov narazen, je v družbi čutila, da nekako izstopa, da je drugačna.

V manjši vasi, iz katere prihaja, je bila to ena prvih ločitev, zato je bilo, kot je dejala, veliko obrekovanja, a je bila na srečo še premajhna, da bi vse to razumela. "Po mojem mnenju je še vedno razlika, ali se ti zgodi ločitev v mestu ali na vasi. Če bi mi živeli v Ljubljani, bi bilo verjetno drugače. Vas je še vedno zelo povezana skupnost, vsi se poznajo in ni neke zasebnosti. Marsikje v mestu niti ne vedo, da so se sosedje ločili, medtem ko je na vasi pač vse gledališče," meni Vanja Jazbec.

"Vedela sem, da se nekaj dogaja, saj nismo več hodili na družinske izlete, oba starša sta veliko delala, s sestro sva bili več z dedkom in babico … Torej nismo bili več toliko skupaj," opiše dogajanje pred ločitvijo staršev. Kot najbolj stresno stvar pa navede srečanja s psihologi, ki jih je morala v času, ko sta se starša dogovarjala za skrbništvo, obiskati.

Pri psihologu: Modra ali rožnata roža?

"Spomnim se, da sem morala iti k psihologu, ki je bil specializiran za ločitve. Ne spomnim se prav veliko, ampak vem, da je na vsak način hotel, da narišem rožo. Dal mi je dve barvici in morala sem narisati rožo ene ali druge barve. In vem, da sta bili modra in rožnata. Mogoče to ni bil tak poskus, kot sem si ga jaz interpretirala, ampak sem mislila, da če narišem rožnato, me bodo dali k mami, če pa narišem modro, pa bom šla k atiju. In takrat tega nisem hotela storiti, nisem hotela izbrati," se spominja in dodaja, da gre zagotovo za neki pritisk na otroka, ki pa se mu je težko izogniti, saj je del ločitvenega procesa, če ima par otroke.

Če v družini, ki se ločuje, ni bilo nekih hudih travm in dogodkov, otroci ne želijo izbrati, pravi. "Ker pač čutiš, da boš nekoga izdal."

Vanja Jazbec je večinoma živela pri očetu, ki je delal krajši delovni čas in je bil zato več prisoten, starejša sestra pa z mamo, v okoli 100 metrov oddaljeni hiši, tako da stiki z obema staršema nikoli niso bili težava. Kot vsak otrok si je seveda nekaj časa želela, da bi bila starša znova skupaj – omeni recimo vodnjake želja, v katere je metala kovance na šolskih izletih. Tudi otrok ob ločitvi staršev namreč žaluje, saj je to zanj sprememba. "Ampak je pa seveda od same družine odvisno, kako velika je ta sprememba in kako močno se mora prilagajati novi situaciji," doda.

"Ti si pa iz ločene družine"

Da je to, da sta njena starša ločena, nekaj "drugačnega", je začutila v prvem razredu osnovne šole. Vsi so vedeli in "ti si pa iz ločene družine", je zvenelo kot neka zbadljivka od drugih otrok. "Hitro se je začelo govoriti o tem, na neki način sem izstopala. Po mene je hodil oče, medtem ko so po druge sošolce večinoma prihajale mame," pravi Vanja in doda: "Otroci so to hitro opazili, čeprav sem prepričana, da so to prinesli od doma. To so pač majhni kraji, majhne vasi … takoj se je vse vedelo. In so potem na tak način otroci pač 'zezali'. Ampak ko sem jim to potrdila z 'ja, vem, da sem iz ločene družine', je ta zagon minil, saj v resnici niso vedeli, zakaj točno gre. Pač se kaj takega pri nas še nikoli ni zgodilo," oriše okoliščine.

"Zdaj sva pa v istem paktu"

Pet let pozneje, se spominja Vanja Jazbec, pa so se okoliščine spremenile tudi v njihovi vasi. "Ločili so se starši še ene deklice in ona je nekega dne pristopila k meni ter rekla: 'Zdaj sva pa v istem paktu.'" Priznava, da jo je to nekoliko začudilo, saj se sama zaradi ločitve staršev ni nikoli čutila odrinjeno in je ločitev "nekako nosila na rami", imela jo je za "pač le eno stvar, ki se je zgodila v življenju in s katero ni nič narobe". Takrat pa je postala pozornejša in v dobi odraščanja je naletela tudi na predsodke, ki jih ima del družbe do otrok iz ločenih družin.

S katerimi predsodki se je v življenju srečala Vanja Jazbec in kaj o njih meni, preberite spodaj.

Predsodek: Otroci iz ločenih družin imajo težave v šoli.

To, da bodo imeli otroci iz ločenih družin težave v šoli, je zelo pogost strah staršev, pravi in dodaja, da je bila sama v šoli vedno zelo uspešna, a je kljub temu čutila neko pričakovanje neuspeha v smislu: "Aha, tukaj pa bodo problemi, ker je pač otrok iz ločene družine." Predsodek po njenem mnenju torej obstaja, a, kot pravi: "Nikoli nisem spoznala človeka, ki bi zabredel v šoli samo zato, ker so se starši ločili."

Predsodek: Otroci iz ločenih družin so nesrečni.

"Mislim, da otroci iz ločenih družin niso 'po defaultu' vsi nesrečni. Ločitev je pomembna prelomnica in sprememba, vsak otrok čuti neko žalost in se mora na spremembo navaditi. To je kot neko 'dodatno delo', ki ga drugim otrokom pač ni treba opraviti. Pomembno je, kakšne starše ima. Če znajo oni ustrezno ravnati, bo tudi otrok vzcvetel brez kakršnih koli težav," zavrača predsodek.

Sogovornica sicer pravi, da je imela srečo. Čeprav je imel na papirju skrbništvo nad njo oče, mama pa jo je "dobila" za praznike, je bila ta ureditev res le na papirju. "Če sem hotela po pouku k mami, sem pač šla, čez cesto. Oba sem imela zelo blizu," se spominja.

Dodaja še, da čeprav se je že pred ločitvijo čutila napetost in se je zavedala, da starša nista srečna skupaj, sta njej in njeni sestri dala jasno vedeti, da čeprav morda ne govorita med sabo, imata odgovornost do njiju in "ne bosta dovolila, da bi hčeri počeli kakšne neumnosti". Ko se je zgodila ločitev, ji je mama jasno razložila, kaj to pomeni in kako bodo stvari organizirane. Sogovornica sicer priznava, da je bilo hudo in zelo stresno, a se ni nikoli počutila odrinjene ali kakor koli "krive".

Predsodek: Otroci iz ločenih družin se prej kot sovrstniki spustijo v ljubezenska in intimna razmerja in so bolj promiskuitetni.

"Ja, to sem že slišala," pravi. "Ker nimamo ljubezni v družini, jo bomo iskali drugje, zaradi tega se bomo prej spustili v intimna ljubezenska razmerja in jih imeli več … To se mi zdi res neprimeren predsodek in po mojem mnenju in mojih izkušnjah … neumnost," je jasna Vanja.

Predsodek: Otroci ločenih staršev imajo hladen oz. težaven odnos z novimi partnerji svojih staršev.

Predsodek, ki je sogovornico spomnil na pravljice o hudobnih mačehah in zlobnih očimih. "To je Pepelkina zgodba, mačeha, očim, že ti nazivi se slišijo zelo grozljivo," pove v smehu in hkrati ugotavlja, da pa je v družbi to še kako živo. "Ko sem v družbi kdaj omenila, da imam družino, v kateri so oče, očim, mama, mačeha, so vsi malo obstali in nekako čakali, v katero smer bo šla zgodba, v pozitivno ali negativno." Ko je razložila, da se z očimom in mačeho dobro razume, pa "se je spet zadihalo".

Gre za, po njenem mnenju, resnično zakoreninjen predsodek, saj je veliko zgodb, knjig in filmov, ki pripovedujejo zgodbe o novih partnerjih staršev, ki so nekako grozljivi. "Ampak jaz, recimo, nisem imela nobene slabe izkušnje," pove.

Ker pa je mačeha beseda, ki sama po sebi kliče po pridevniku zlobna, je doma ne uporabljajo, ampak se kličejo po imenih, saj prej omenjene besede "ne gredo lepo z jezika", še doda.

Predsodek: Otroci iz ločenih družin imajo težaven odnos z enim od staršev, ki ga načeloma tudi krivijo za ločitev.

Včasih drži, včasih pa ne, je realna sogovornica. Je pa to spet odvisno od tega, v kakšnih razmerah je šla družina narazen. Če je recimo en starš "očiten krivec" ali pa je v družini kakšna druga težava, ki jo otrok jasno prepozna, se lahko zgodi tudi to. "To tudi poslušam, da se starši med sabo krivijo in potem otrok potegne na eno stran," pravi. Vedno več se govori o primerih, ko starši nahujskajo otroke drug proti drugemu … Različne stvari se dogajajo, nikakor pa tega ne moremo posplošiti za vse ločene družine, dodaja.

Predsodek: Otroci iz ločenih družin so razvajeni in zato težavni, saj jim starši želijo nuditi vse ter se tako odkupiti za ločitev, otroci pa se to naučijo izkoriščati.

"Ta predsodek se mi zdi zelo zanimiv. To je tudi mogoče nekaj, kar se v takih primerih pričakuje. Da bodo otroci iz ločenih družin malo izsiljevali. Ampak mislim, da je v naravi otroka, da bo odkrival, do kam lahko gre, kje so meje, in to bo počel, pa če so starši ločeni ali ne. Starši so tisti, ki morajo postaviti meje. Meni je bilo jasno, da če se je oče nekaj odločil, se to ni izpodbijalo od mame. In če bi jaz potem pri mami zganjala še tako dramo, bi pač vseeno ostalo, kot se je odločil oče. In obratno," predstavi svojo izkušnjo.

Predsodek: Otroci ločenih staršev se nikoli ne naučijo, kakšno je harmonično družinsko življenje, zato se pogosto znajdejo v neprimernih, tudi nasilnih partnerskih zvezah, ki jih ne znajo zapustiti, ker mislijo, da je to normalno …

Ja ali pa ne, pravi Vanja. Ravnanje v odraslosti je sicer pogosto povezano s tem, kaj se je otrok naučil v družini. "Mislim, da ni samo ločitev kriva, ampak kakšen odnos imajo starši, pa naj so skupaj ali ne. Tudi jaz sem že spoznala koga, ki je bil v nasilni zvezi, pa starši niso bili ločeni. Je pa res, da je v tej družini prihajalo do nasilja. Torej, ločeni ali ne – pomembno je, da imajo starši zdrav odnos. Če ga nimajo, je boljše, da se ločijo," je prepričana.

Predsodek: Otrok ločenih staršev se bo zaradi lastne travme po ločitvi staršev bolj trudil za svoj zakon in bo mogoče pretrpel več, kot bi sicer, in se bolj trudil reševati težave.

"To trditev sem večkrat slišala. Ljudje so mi že rekli: 'Ti, ki si iz ločene družine, ti boš pa bolj skrbela za svojo zvezo in mogoče tudi več pretrpela in se bolj potrudila. Ne boš takoj vrgla puške v koruzo.' Mislim, da to ne drži. To je odvisno od značaja, od množice izkušenj, ki jih imaš v življenju, od tega, kakšne vrednote imaš. Vem, da se bom potrudila za zvezo, ampak ne zaradi tega, ker sem iz ločene družine, ampak zaradi tega, ker mi to veliko pomeni," pojasni sogovornica.

Predsodek: Če zagovarjaš ločitev, ne ceniš partnerske zveze oz. zakona in ob prvi težavi vržeš puško v koruzo.

Tudi ta predsodek je Vanja Jazbec že slišala. "Jaz pač povem, da sem iz ločene družine. In s tem, ko sem o tem govorila – in ker imam do tega pozitiven odnos in so moji starši zdaj srečni ter so odnosi med nami urejeni –, sem dobila občutek, da ljudje pričakujejo, da ločevanje podpiram 'vse povprek' in če bom v zvezi naletela na kakršno koli težavo, se bom pa pač ločila. Da imam tak odnos. Kar preprosto ni res. Mislim, da noben otrok iz ločene družine ne jemlje ločitve tako. Je pa res, da mi, ki imamo to izkušnjo, sploh če potem vidimo starše, ki so z novimi partnerji srečni, ločitev sprejmemo kot dejstvo in morda mislimo, da jim mogoče pa takrat še ni bilo usojeno. In s tem ni nič narobe."