Kot smo že poročali, je nekdanji delavec podjetja Katja Transport tedensko opravil tudi do 84 delovnih ur, pri čemer je imel med posameznimi vožnjami na voljo le nekaj ur počitka. Pri tem so mu v podjetju plačevali mesečno okoli 1.700 evrov, a je imel obračunano minimalno plačo, preostali znesek pa je bil obračunan skozi neobdavčene dodatke in dnevnice. Ko se je delavec po pravico obrnil na sodišče, pa je to v zamudni sodbi presodilo, da mu mora podjetje za skoraj leto dni delovnega razmerja izplačati tudi 11 tisoč evrov razlike v plači, kar so v podjetju tudi storili.

A delavec je odgovorne v podjetju tudi kazensko ovadil po 196. členu Kazenskega zakonika, ki opredeljuje kršitev temeljnih pravic delavcev. Čeprav Kazenski zakonik določa, da je kazensko odgovoren, kdor zavestno ne ravna po predpisih delovnega prava in delavca prikrajša za pravico, ki mu pripada oziroma mu jo omeji, pa so v praksi kazenske ovadbe zoper nepoštene delodajalce večinoma neuspešne in svojo pot končajo že na tožilstvu.

"Delavec se je sam odločil za prekoračitev nadurnega dela"
Podobno je bilo tudi v omenjenem primeru, saj je okrožni državni tožilec Zoran Milanovič ovadbo zavrgel. V utemeljitvi je zapisal, da je delodajalec poravnal vse svoje obveznosti do oškodovanca, vključno s tistimi, za katere "se je oškodovanec poslužil sodnega varstva." Glede delovnih razmer, ki vključujejo spanje v vozilu, je tožilec presodil, da gre za način dela, ki ni neobičajen v prevozništvu, in da so bile razmere podobne tistim, v katerih so delali tudi drugi delavci, a je, tako tožilec, ugotavljanje delovnih razmer "stvar inšpekcijskih, in ne kazenskih postopkov."

Glede očitka o ponarejanju potnih nalogov, da bi se prikrila prekoračitev zakonsko dopustnih ur dela, pa je tožilec zapisal: "Kolikor oškodovanec meni, da so bili potni nalogi ponarejeni, je oškodovancu treba pojasniti, da se je sam odločil za prekoračitev nadurnega dela v nasprotju s predpisi, delodajalec pa formalno pravno sebe ni bil dolžan spraviti v kazenski pregon. Zaradi lastne privolitve kršitve od njih tudi ni mogel zahtevati, da bi takšno kršitev evidentirali v plačnih listah."

Fiktivna pogodba v nemščini bi utegnila biti kazniva
Sicer je voznik prejel tudi pogodbo o zaposlitvi v nemškem jeziku, da bi zadostili predpisom iz Nemčije in Avstrije, ki zahtevata enake razmere za tuje voznike, kot veljajo za voznike obeh držav. Pogodba v nemškem jeziku je tako določala, da ima delavec 1.200 evrov osnovne plače, kar je skoraj dvakrat več kot v slovenskem izvirniku. Po mnenju tožilca bi sestava dvojnih pogodb "utegnila predstavljati znake kaznivega dejanja po pravu RS pod pogojem, da bi delodajalec kršil slovensko pravo". Zato po mnenju tožilca po slovenskem kazenskem pravu ni mogoče izvajati kazenske odgovornosti za zahteve, ki jih daje tuji organ delodajalcem. "Sicer pa je tudi v tem primeru imel delavec možnost odkloniti podpis takšne dvojne pogodbe, če meni, da sta sestava in podpis takšne kazniva."

Skromna bilanca vloženih ovadb
Preganjanje kršilcev temeljnih pravic po 196. členu Kazenskega zakonika ima že sivo brado. Tako je že pred devetimi leti tedanji pravosodni minister Aleš Zalar skupaj s tedanjim premierjem Borutom Pahorjem ob predstavitvi analize Kazenskega zakonika izjavil, da "dilem ni več, neplačevanje prispevkov je kaznivo dejanje." Kljub temu je bila statistika pregona teh kaznivih dejanj v prihodnjih letih razmeroma skromna. Leta 2010 je tožilstvo prejelo 370 ovadb in vložilo 54 obtožnih aktov, leta 2015 pa so na tožilstvu prejeli 1.349 ovadb in vložili 568 obtožnih aktov, pri čemer je bilo izrečenih 388 sodb, od tega 334 obsodilnih. Veliko ovadb pa še vedno konča kot naš primer, na mizi tožilca.

V tovrstni zavržbi ne gre za osamljen primer, opozarjajo tudi na Delavski svetovalnici, kjer se s tovrstnimi odločitvami razmeroma pogosto srečujejo. Goran Lukić iz Delavske svetovalnice je med nedavnimi konkretnimi primeri tako izpostavil primer tožilca, ki je od pravno neizobražene stranke zahteval, da v roku osmih dni dokaže naklep. Več zavrženih primerov se je zgodilo tudi, ko je tožilec po pogovoru z ovadenim ugotovil, da je lastnik podjetja zašel v finančne težave in prispevkov ni mogel plačati, pri čemer je dokazovanje nelikvidnosti podjetja razmeroma preprosto. V enem primeru je tožilec tako spregledal neplačevanje prispevkov več kot pol leta pred blokado računov podjetja.

VDT: V nekaterih primerih odločitev tožilstva prenagljena
Ko je ovadba zavržena, se oškodovanec lahko pregona loti sam, lahko pa se obrne še na vrhovno državno tožilstvo (VDT). V letih 2018 in 2019 so tako obravnavali 13 predlogov nestrinjanja z odločitvami tožilcev, v desetih primerih so pri VDT-ju odredili strokovni pregled, ki je v treh primerih pokazal pravilno ravnanje tožilca, v sedmih pa "so pregledovalci ocenili, da je bila tožilska odločitev preuranjena" so sporočili z vrhovnega državnega tožilstva. Na vprašanje, ali so lahko tožilci zaradi takega dela tudi kaznovani, pa na VDT-ju odgovarjajo: "Z zakonom je določeno, da so državni tožilci pri opravljanju državnotožilske službe samostojni, vezani na ustavo, zakon, splošna načela mednarodnega prava ter ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe. V odločitve državnega tožilca v konkretnih zadevah ni dovoljeno posegati, razen s splošnimi navodili in prevzemom zadeve na način, določen z zakonom." Zakon sicer določa nevestno, nepravočasno, neustrezno ali malomarno opravljanje službe kot disciplinsko kršitev. Predvidene sankcije zanje pa so "pisni opomin, zmanjšanje plače, ustavitev napredovanja, premestitev na drugo državno tožilstvo in prenehanje funkcije državnega tožilca."

Kako bo s primerom ovadbe, ki je ostala na delovni mizi tožilca zato, ker je delavec sam privolil v čezmerne nadure (ki mu jih delodajalec skupaj s pripadajočimi prispevki ni izplačeval)? Delavec bi se lahko obrnil na VDT, medtem pa bi moral kazenski pregon začeti sam. Tega pa ne bo storil, saj je že migriral v drugo evropsko državo, kjer pričakuje, da bo zapisano v pogodbi tudi obveljalo v praksi.