Zaradi lani sprejetega dopolnila k zakonu o državnih proslavah bo obletnica letos prvič potekala tudi z državno slovesnostjo. Ta bo jutri v Beltincih v parku pred gradom. Slavnostni govornik bo premier Janez Janša, mašo za domovino pa bo v beltinški cerkvi daroval kardinal Franc Rode.

Predstavnica madžarske manjšine v Sloveniji je napovedala, da se proslave ne bo udeležila. Marija Poszonec sicer meni, da ima vsak narod pravico do slovesnosti ob praznikih, vendar pa se sama praznika ne bo udeležila. Praznik je pri madžarski manjšini sprožil negativen odziv. Dejali so, da se mačehovski odnos države kaže že pri tem, da jih ta na proslavo sploh ni povabila. Menijo še, da bo praznovanje sprožilo boleč občutek pri pripadnikih Pomurske madžarske narodne samoupravne skupnosti, saj bodo posledično še bolj izpostavljeni procesom asimilacije. V skupnosti so še opozorili, da si Slovenija s takšno politiko do manjšin "ne utrjuje ugleda v EU-ju", hkrati pa "odpira stare rane".

V madžarski manjšini so poudarili: "Če se Slovenci veselijo zaradi združitve Prekmurja s Slovenijo, pa imajo Madžari veliko razlogov za žalost - dogodek je namreč z mejo razdružil Madžare na Slovenskem s tistimi iz matične domovine." Državni sekretar v kabinetu predsednika vlade Aleksander Zorn pa je dejal, da je odnos Slovenije do madžarske manjšine dober in da praznik ni naperjen proti Madžarski.

Najbolj vzhodna slovenska pokrajina
Prekmurje se precej razlikuje od drugih slovenskih pokrajin. Ravninsko pokrajino poseljujejo različne etnične in verske skupine. Tu živijo protestanti luteranske in kalvinske veroizpovedi, katoličani, veliko je bilo tudi judov. Danes meri Prekmurje 947 kvadratnih kilometrov, razdeljeno pa je na Goričko, Dolinsko in Ravensko ter na zahodni del Lendavskih goric. Na skrajno severni točki Slovenije se nahaja vas Budinci, na skrajnem vzhodu pa Benica. Največje mesto je Murska Sobota z okoli 13.000 prebivalci.

Ločen razvoj, pritiski Madžarske
Prekmurje je bilo zaradi svoje posebne zemljepisne lege od 11. stoletja bolj podvrženo madžarskim vplivom kot slovenskim. Vse do konca 1. svetovne vojne so se Prekmurci politično, gospodarsko in kulturno razvijali ločeno od matične države. V okviru Avstro-Ogrske so živeli znotraj območja pod ogrsko upravo, v dveh komitatih ali županijah Zala in Železno. Območje so imenovali kar Slovenska krajina, Madžari pa so Prekmurce označevali kot "vende" in jim niso pripisovali pripadnosti širšemu, slovenskemu etničnemu telesu.

Proti koncu 19. stoletja so se okrepili pritiski madžarskega iredentizma, ki je želel iz večnarodne Ogrske ustanoviti enonarodno Madžarsko. Posledica takšnih pritiskov je bil tudi šolski zakon iz leta 1907, ki je predvideval šolski pouk od 4. razreda naprej v madžarščini.

Dvig narodne zavesti
Narodno zavest je ob koncu 19. stoletja začela dvigovati skupina katoliških duhovnikov okrog Franca Ivanocyja. Njihov politični program je bil versko obarvan, med druge cilje pa so uvrstili tudi ohranjanje krajevnega jezika in kulture.

Po premirju, ki je bilo sklenjeno med Ogrsko in antantnimi silami, ki je končalo prvo svetovno vojno, je razmejitvena črta določila, da ozemlje med Rabo in Muro pripade Ogrski. Marsikdo meni, da brez predhodne akcije generala Rudolfa Maistra tudi Prekmurja ne bi priključili matični državi. Delegacija Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev je na mirovni konferenci v Parizu zahtevala, da to ozemlje vrnejo matični državi Sloveniji. Prekmurci so to željo zapisali v t. i. bogojinsko resolucijo; menili so, da so vedno bili in vedno bodo Slovenci, zato tudi želijo živeti v enotni, združeni Sloveniji.

Mirovna konferenca v Parizu
9. julija 1919 je Vrhovni svet pariške konference odločil, da meja poteka po razvodnici med Rabo in Muro, s čimer je nekaj vasi in mesto Monošter pripadlo Ogrski. Zunaj meja Slovenije je ostalo 6.087 Slovencev. Pogajalska skupina Kraljevine SHS pod vodstvom dr. Matije Slaviča je julija zaprosila predsednika pariške mirovne konference, naj jo pooblasti, da z vojsko zasede Prekmurje do dogovorjene črte.

Vojaška zasedba ozemlja
Pozitivni odgovor konference je Kraljevina SHS prejela 6. avgusta 1919, 12. avgusta pa je redna vojska Kraljevine SHS pod poveljstvom Krste Smiljanića vkorakala v Prekmurje. Na pomoč so priskočile še prekmurska, hrvaška in primorska prostovoljska legija.

Vojska je nalogo dokončno opravila dan kasneje, 13. avgusta, ko je zasedla celotno ozemlje, ki ga je določila pariška mirovna konferenca. Zasedeno Prekmurje še ni imelo dokončno določenih mej in je bilo pod vojaško upravo. Tedaj je v Prekmurju živelo okoli 74.000 Slovencev in 14.000 Madžarov. S tem posegom lahko govorimo o "Prekmurju", saj je Slovenija po več kot 900 letih znova pridobila ozemlje čez reko Muro, do takrat pa je bilo bolj ali manj v veljavi ime Slovenska krajina.

Začasna civilna uprava
Začasni civilni komisar je postal mariborski okrajni glavar dr. Srečko Lajnšic, ki je svoj urad postavil v Radgoni. Najprej je razglasil zasedbo Prekmurja s strani vojske Kraljevine SHS, 17. avgusta pa v Beltincih pred tamkajšnjo cerkvijo organiziral proslavo in tudi uradno razglasil združitev.

18. avgusta so v zahodnem delu Prekmurja začeli vzpostavljati slovensko upravo, vzhodni del pa je bil po ukazu uradnega Beograda dodeljen varaždinski upravi.

Prekmurje v celoti slovensko
Konec meseca, natančenje 25. avgusta, je civilni komisar Lajšnic sklical prvi narodni sosvet, ki je bil nekakšen prekmurski parlament. Naslednji dan je izvršni odbor SLS-a pozval Beograd, naj Prekmurje dodeli slovenski upravi. Oblasti so uresničile željo Slovencev in 2. septembra odredile, naj bo Prekmurje v celoti slovensko. 6. septembra 1919 je civilni komisar preselil sedež uprave iz Radgone v Mursko Soboto, s tem pa je začela delovati enotna civilna uprava za celotno ozemlje prek reke Mure.

Mejo je natančno določila in dokončno utrdila Trianonska mirovna pogodba 4. julija 1920. Del pogodbe pa zagotavlja ustrezno zaščito narodnim manjšinam, ki lahko svoj jezik uporabljajo v javnosti in šolstvu.

M. U./RTV SLO