"Največja težava je čustveno stanje otrok ob prihodu v novo državo. Starši jih nehote zanemarijo, ker so osredotočeni na svoje težave. Nihče od otrok se ni želel preseliti. To je bila odločitev staršev, otroci so le bili postavljeni pred dejstvo," je v oddaji NaGlas! na TV Slovenija dejala mag. prof. inkluzivne pedagogike Slađana Jović Mićković.

Slađana Jović Mićković je bila multiplikatorka pri projektu Uspešno vključevanje otrok priseljencev (UVOP), predava učencem osnovnih šol o rušenju predsodkov, učila je na osnovni šoli Livada, magistrirala pa na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem v Kopru. Ker se je tudi sama konec 80. iz Beograda preselila v Ljubljano, občasno tudi uči srbščino v okviru dopolnilnega pouka, ki poteka v OŠ Livada v Ljubljani.

Zakaj je za otroke dobro, da ohranjajo materinščino tudi takrat, ko se družina preseli v drugo državo?
Materni jezik je prvi jezik vsakega posameznika. Z njim najlažje izražamo svoja čustva, občutenja itn. Z materinščino spoznavamo in razumevamo svojo kulturo in hkrati lažje spoznavamo druge kulture. To je jezik, s katerim se identificiramo v skupini ljudi. Zato vse priseljence vedno pozivamo, naj se z otroki doma pogovarjajo v materinščini. Pogosto se dogaja, da starši, ki so prav tako priseljenci, ne govorijo dobro slovensko. Ko se z otroki pogovarjajo v slabi slovenščini, otroci izgubijo identiteto, saj nobenega jezika ne govorijo dobro. Grozno se mi zdi, če otrok med počitnicami obišče babico, ne zna njenega jezika in se z njo ne more pogovarjati. To se mi zdi nepredstavljivo.
Delali ste na ljubljanski OŠ Livada. Z vključevanjem otrok priseljencev v šolo imate veliko izkušenj. Kaj je bistveno pri vključevanju otrok v novo okolje?
Ko sem v osnovni šoli sodelovala pri projektu, ki smo ga začeli predlani in se zdaj nadaljuje, in med prostovoljnim delom s temi otroki, sem opazila, da je največja težava prav neznanje jezika. Ne smemo dovoliti, da to postane družbeno-kulturna ovira. Za vključitev v novo okolje je najpomembnejše, da se otrok čim prej nauči jezika novega okolja. Nikakor pa ne smemo zanemariti znanja materinščine. Moramo jo ohranjati in negovati. Znanje obeh jezikov je temelj za medkulturni dialog.

S katerimi čustvenimi in vedenjskimi težavami se srečujejo otroci priseljencev in kako jih prepoznamo?
Ko sem delala s temi otroki in med raziskovanjem, ko sem pripravljala magistrsko nalogo, sem opazila, da je največja težava čustveno stanje otrok ob prihodu v novo državo. Nehote ga pogosto prezremo ali zanemarimo. Ko se starši preselijo v drugo državo, so osredotočeni na svoje težave, rešujejo stanovanjsko vprašanje, ukvarjajo se z zaposlitvijo in denarnimi težavami. Nehote prezrejo ali zanemarijo čustveno stanje otrok, otroci pa doživljajo velike stiske.

Ranjeni so …
Tako je, ker se nihče izmed teh otrok ni želel preseliti. To je bila odločitev odraslih, otroci pa so postavljeni pred dejstvo, zato so jezni, nerazumljeni, nesprejeti. Tako se počutijo. Morda čutijo prezir, kljubovanje, jezo. Pri njih se pojavljajo različna čustva. Čustvene težave se včasih izražajo tako, da so otroci mirni in se zapirajo v svoj svet, nekateri pa se neprimerno vedejo in tako kažejo svoj odpor. Navadno se ukvarjamo z zadnjimi, ker nas motijo, mirne in tihe pa prezremo, zato se pri njih lahko pojavijo veliko večje čustvene težave.

Kaj je najpomembnejše za uspešno vključevanje v šole?
Te otroke bi skoraj lahko obravnavali kot otroke s posebnimi potrebami. Zaradi čustvenih težav morajo imeti vsi, ki so z njimi v stiku, veliko razumevanja, potrpljenja, pripravljeni morajo biti ponuditi pomoč. Bistveno je, da se tak otrok ob prihodu počuti sprejetega in da ve in razume, da mu želimo pomagati. Pozneje lahko vse poteka drugače. Ni treba, da otroka silimo, naj se nauči novega jezika. Dovoliti mu moramo, da pošteno zadiha, šele potem lahko začne osvajati nov svet.
Omenili ste največje napake, ki jih delajo učitelji v šolah. Od teh otrok prehitro preveč pričakujejo …
Ne vem, ali so to napake. Vsi pedagogi se trudijo po svojih najboljših močeh, a včasih so prihajali otroci z območja nekdanje Jugoslavije, kar je bilo za učitelje lažje. Zdaj prihajajo otroci z vsega sveta. Imajo popolnoma drugačno kulturo, drugačne navade. Nekateri ne poznajo niti abecede, čeprav hodijo v 6. ali 7. razred. Projekti za uspešno vključevanje otrok v novo okolje, ki še potekajo, so zelo dragoceni, ker so vodeni sistematično. Delo s takimi otroki zahteva strokovnost in znanje. Tako so tudi učitelji pravilno usmerjeni v pravilno delo z otroki.