Leta 2015 so prek hrvaških medijev in politiko v javnost pricurljali prisluhi pogovorov med takratnim slovenskim arbitrom Jernejem Sekolcem pri arbitražnem sodišču in takratno slovensko agentko Simono Drenik. Njuni telefonski komunikaciji je nekdo prisluškoval (najmanj) 5. novembra 2014 in 11. januarja 2015. Razkrita vsebina je pokazala, da je Slovenija kršila arbitražni sporazum, po oceni Hrvaške tako hudo, da je sosednja država od postopka enostransko odstopila.

Kaj počnejo slovenski organi pregona
Poleg številnih drugih vprašanj (o politični odgovornosti, ravnanju slovenskih predstavnikov, usodi postopka itd.) se je odprlo tudi vprašanje, kdo je Sekolcu in Drenikovi dejansko prisluškoval. Prisluhi brez odredbe sodišča so kaznivo dejanje. Takrat je stranka SLS oznanila, da je podala predlog za začetek kazenskega postopka proti neznanim storilcem zaradi nezakonitega prisluškovanja in zvočnega snemanja. Na MMC-ju smo preverili, na kateri stopnji je postopek.

"Zaupamo, da po vložitvi kazenske ovadbe pristojni organi delajo vse, kar je v njihovi pristojnosti, da odkrijejo storilca ali storilce. Vendar žal nimamo podatkov o tem, kaj se trenutno dogaja s postopkom, ker se podrobnosti preiskav, ki so v teku, ne razkrivajo," so sporočili s SLS-a.

"Zaradi zaupnosti zadeve, o kateri poizvedujete, vam podatkov ne moremo posredovati," je odgovorila Erika Repovž, svetovalka za odnose za javnostmi na vrhovnem državnem tožilstvu.

Malo bolj zgovorni so bili na generalni policijski upravi. Pojasnili so, da je Nacionalni preiskovalni urad leto po samem dogodku, maja 2016, na okrožno državno tožilstvo v Ljubljani podal kazensko ovadbo po 137. členu kazenskega zakonika, torej zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja neupravičenega prisluškovanja in zvočnega snemanja. A osumljenca takrat očitno niso identificirali, saj je bila ovadba podana proti neznanemu storilcu. Je pa bila ovadba z dodatno zbranimi obvestili dopolnjena prejšnji mesec.

Na druga vprašanja generalna policijska uprava ni odgovorila zaradi varstva osebnih podatkov. Predstavnik policije za odnose z javnostmi Drago Menegalija je povedal le, da so preiskavo začeli na podlagi prejetih naznanil.
SLS je kazensko ovadbo vložil tudi po 139. in 260. členu, torej zaradi kršitve tajnosti občin in izdaje tajnih podatkov – a ti dve kaznivi dejanji v postopku očitno nista obravnavani.

Tudi na ministrstvo za zunanje zadeve smo naslovili vprašanja, kaj so do zdaj storili za odkritje krivca. Naknadno so se odzvali s sporočilom, da kazenske ovadbe niso podali.

Predsednik parlamentarne komisije za nadzor nad obveščevalnimi in varnostnimi službami Branko Grims (SDS) je lani izjavil, da je obširna policijska preiskava potekala prav proti Drenikovi in da je med preiskovanimi možnostmi tudi ta, "da pogovor ni bil naključje".

Ugibanja, namigi, neimenovani viri
V odsotnosti izsledkov, ki bi jih zagotovila pravna država, so vzniknila še številna ugibanja in namigi, kdo bi lahko stal za prisluškovanjem. Sprva so slovenski mediji kot najverjetnejšega storilca poudarjali hrvaške obveščevalce, kar pa so hrvaški mediji v svojih pisanjih zavračali.

Novembra lani pa je slovenski ustavni sodnik Mitja Deisinger zatrdil, da mu je hrvaški kolega Mato Arlović predal slednjo informacijo: prisluhe so Hrvaški priskrbele ZDA, da bi disciplinirale Slovenijo zaradi vse toplejših odnosov z Rusijo. Ameriško veleposlaništvo v Ljubljani je navedbe takoj zanikalo, še nekaj mesecev poprej pa je takšne domneve z "ne, absolutno ne" zavrnil ameriški diplomat Hoyt Yee.
Portal 24ur je decembra navajal anonimne vire, ki so zatrjevali, da so Sekolca in Drenikovo posneli člani nemške obveščevalne službe BND, pri početju pa naj bi "tesno sodelovali" z Američani. To naj bi po poročanju Dnevnika potrdili nekateri agenti Sove. Več slovenskih in hrvaških medijev pa je kot "glavnega" za razkritje pogovorov izpostavilo Dragana Lozančića, tedanjega vodjo hrvaške varnostno-obveščevalne agencije Soa.

Tuji obveščevalci v okviru zakonodaje domače države povsem legalno izvajajo prisluškovanja drugim državam.

Erjavec: Upam, da ni kdo iz Slovenije
Slovenski zunanji minister Karl Erjavec je novembra za Odmeve izrazil upanje, da za prisluškovanjem ne stoji kdo iz Slovenije. To domnevo so večkrat poudarili na parlamentarni komisiji za nadzor varnostnih in obveščevalnih služb. Član komisije Matej Tonin (NSi) je denimo ocenil, da je Sekolec prostovoljno ali pod prisilo sodeloval s hrvaškimi obveščevalci in da nas je "Hrvaška v tem primeru nadigrala".
Nadalje je Grims, tudi član komisije, zatrdil, da je Sekolec nekdanji član Udbe in s tem nikakor ne brez obveščevalnih izkušenj, zato se na takšne prisluhe ne bi smel ujeti. "Če so bili na ministrstvu za zunanje zadeve opozorjeni, da gre za zadevo, kjer se vsesplošno prisluškuje, kako lahko potem nekdo, kot je Sekolec, ki ima tako dolge in bogate izkušnje na tem področju, naredi tako hudo napako, razen če gre za kaj drugega," je dejal. Nekdanji šef Sove Damir Črnčec pa je zastavil vprašanje, zakaj Sekolec ni uporabil kriptirane komunikacije.

Ostaja tudi možnost, da je v komunikacijo vdrl kdo tretji in nato pridobljeno posredoval ali prodal naprej. To je predstavil nekdanji direktor Sove Iztok Podbregar.
Postopek se nadaljuje
Arbitražno sodišče nadaljuje z razsojanjem mejnega spora; kljub hrvaškemu enostranskemu izstopu, ki je naletel na kritike tudi pri Evropski komisiji. Ali bo Hrvaška spoštovala ali bila primorana spoštovati končno odločitev, pa je drugo, tudi še odprto vprašanje.