Po podatkih Eurostata se v Sloveniji kar 36 odstotkov mladih med 15. in 30. letom starosti vključuje v prostovoljne dejavnosti, kar nas postavlja na četrto mesto med državami članicami EU-ja. Prostovoljstvo v Sloveniji pa vseeno pesti kar nekaj težav.
Po besedah predsednice Mladinskega sveta Slovenije Tee Jarc so te povezane z nepriznavanjem kompetenc in znanj, ki jih s prostovoljnim delom mladi pridobijo, ter premajhno podporo države. Prav tako še vedno nimamo nacionalne strategije na področju prostovoljstva ter finančne sheme za podporo prostovoljnim dejavnostim, izpostavlja strokovni vodja programa prostovoljstva pri Slovenski filantropiji Primož Jamšek.
O tem, kako poteka prostovoljstvo v Sloveniji ter s kakšnimi preprekami in nagradami se srečujejo mladi prostovoljci, smo se ob današnjem dnevu prostovoljstva pogovarjali s pravnico in prostovoljko Ano Oštir. Vabljeni k branju.
____________________________________________

Kakšna je vaša osebna izkušnja s prostovoljstvom?
V prostovoljstvo sem se vključila že v času srednje šole, kamor nas je vključila socialna delavka na gimnaziji. Po izobraževanju smo najprej delali s skupinami mladostnikov, delali smo na pediatrični kliniki v UKC-ju Ljubljana ter z otroki s težavami v osnovni šoli. Prostovoljstvo sem kasneje nadgradila v času svojega študija z delom z imigranti prek organizacije Slovenska filantropija, ki je posebej angažirana pri pomoči gradbenim delavcem, ki so bili oškodovani tekom propada slovenskega gradbeništva.

Prostovoljstvo doživljam kot zelo osebno delo, kot motivacijo, da del svojega časa posvetim pomoči drugim, še posebej, če se mi zdi, da so v ogroženem položaju. Na ravni države pa je premalo strategij, ki bi bolje urejale to problematiko in kaj se želi s prostovoljstvom pravzaprav doseči. Zagotovo bi bila potrebna večja angažiranost države, ki bi se morala odločiti, katere vrste prostovoljnih dejavnosti bo spodbujala, ne le finančno, ampak tudi moralno.

Družba se velikokrat ne zaveda aktivnosti, ki jih prostovoljci izvajajo, in po drugi strani se ne zaveda omejitev, ki jih takšno delo ima. Nevladni sektor namreč ne more nadomestiti državnih sistemov. Lahko pa jo opozarja in predlaga, kje lahko svoje sisteme popravi.

Kako pa poteka vaše prostovoljno delo? Kakšne so vaše delovne naloge, če se tako izrazim?
Sama sem pravnica, zato sem se tudi vključila v ta pravni vidik reševanja težav, ki zajema osnovno pravno informiranje imigrantskih delavcev, ki so se znašli v hudih osebnih stiskah zaradi hudih kršitev delovne in socialne zakonodaje.

Gre predvsem za aktivacijo, da pridejo do pravih institucij, ki se jih obvesti o kršitvah, in da lahko pozovejo na popravo krivic. Drugo pa je, da jih tudi vključimo v pravno pomoč, da lahko sprožijo pravne postopke. Dokler namreč ne vejo, katere pravice jim pripadajo, so te pravice le na papirju. Poskušamo jim pomagati tudi pri iskanju nove zaposlitve.

S kakšnimi ovirami pa se srečujete pri svojem prostovoljnem delu?
Niso težave težki izzivi, ampak občutek, da vedno znova odpirajo ista vprašanja, ki so sistemske narave. Npr. hude kršitve delovne zakonodaje se dogajajo prav prek sistema e-odjavljanja delavcev, kjer se da delavce zelo enostavno odjaviti iz vseh zavarovanj, čeprav zakon predvideva, da se odjava opravi, če je bila prekinitev pogodbe o delovnem razmerju zakonita. Ker pa se da ta dokument falsificirati, še lažje v e-obliki, je delavec v šoku, ko izve - običajno, ko zboli ali ob upokojitvi -, da je bil iz teh zavarovanj odjavljen. Zelo je frustrirajoče, saj je bilo na to napako opozorjeno, tudi s strani Zveze svobodnih sindikatov Slovenije, pa na drugi strani ni posluha in velikokrat preusmerijo pozornost na druge težave, ki s tem nimajo zveze. Očitno ni politične volje, četudi je rešitev zelo enostavna.

Kaj pa pozitiven učinek prostovoljnega dela na vaše življenje?
Prostovoljstvo poskušam gledati kot en delček svojega časa, ki ga namenjam pomoči drugim. Po svojih najboljših močeh poskušam pomagati tam, kjer se mi zdi, da je pomoč potrebna. Ne pričakujem pa, da bi bil od tega nek revolucionaren učinek. Ampak vseeno, ko se nek primer pozitivno konča, človek dobi zagon za nadaljnje delo.

Se državi splača vlagati v prostovoljstvo?
Preveliko vmešavanje države v te sisteme, v smislu, da vse plača in nadzira, je lahko problematično. Po drugi strani pa si ne moremo delati iluzij, da lahko tudi prostovoljstvo funkcionira brez denarja. Nevladni sektor bi moral biti po mojem mnenju izdatno spodbujen s strani države, ne samo finančno, ampak tudi moralno.

Je slovenska zakonodaja omejujoča do prostovoljstva v smislu birokratskih postopkov?
Pri svojem delu nisem naletela na neke birokratske težave, so se pa po mojem mnenju vodje projektov s tem izdatno ukvarjali. Morda včasih celo preveč, namesto da bi se ukvarjali s prostovoljnim delom. Ampak kot pravnik na to gledam kot na dvorezni meč, se pravi, da določena birokracija mora biti, saj mora biti kakovosten nadzor nad porabo sredstev in da se dosežejo zastavljeni cilji.