Tako ob prvomajskem prazniku dela razmišlja doktor sociologije in upokojeni dolgoletni profesor na Filozofski fakulteti v Ljubljani Josip Rastko Močnik, ki je prepričan, da je Slovenija v kolonialni odvisnosti velikih igralcev EU-ja oz. t. i. evropskega severa. Postindustrijska družba je mit, gre zgolj za to, da zahodna Evropa in severna Amerika izgubljata gospodarski primat in drsita na globalno periferijo, gospodarska moč pa se vrača v vzhodno Azijo, kjer je zgodovinsko gledano nekoč že bila, je še dodal.

Pojav neoliberalizma in krčenja delavskih pravic sta tako zgolj odgovor na pešanje gospodarske moči in omenjeno drsenje "Zahoda" na periferijo. "Napad je surov in brezobziren, ker gre vsaj zahodnemu kapitalu in njegovim pomagačem za biti ali ne biti," je komentiral Močnik. Za ohranjanje delavskih pravic in pravične družbe so tako po njegovih besedah ključni prav v današnjih 'neoliberalnih' časih večno demonizirani sindikati, ki so že na začetku 90. let, nato pa še leta 2005 pod vlado Janeza Janše preprečili "neoliberalno šokterapijo". "Brez sindikatov bi že pred dvajsetimi leti potonili v revščino in brezup, ki se nam zdaj žal zares obetata," je opozoril.
Več preberite v MMC-jevem prvomajskem intervjuju.
___________________________________________
Ali praznik dela izgublja aktualnost? Zdi se, da na simbolni ravni slabi, delavske pravice se krčijo, kaj se pravzaprav dogaja v današnji družbi?
Praznik dela bo aktualen, vse dokler se človeštvo ne bo osvobodilo od dela. Prvi pogoj za osvoboditev od dela pa je odprava izkoriščanja - se pravi odprava kapitalizma. V sodobni družbi kapitalistični razred in njegovi pomagači povečujejo izkoriščanje, napadajo delavske pravice in ostanke socialne države. Kapitalistični sistem že od začetka krize v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja poskuša znova vzpostaviti ravnotežje, a se mu ne posreči. Profite lahko ohranja samo še z zniževanjem mezd. Razredni boj se zaostruje, kapitalizem je mogoče že v končni krizi.
Kako se kaže ta končna kriza kapitalizma in kaj sledi?
Dolgoročna kriza kapitalizma se kaže v tem, da se manjše krize izmenjujejo vedno hitreje in sistemu nikoli ne uspe zares vzpostaviti novega ravnotežja. Padci v krize in recesije so vedno pogostejši. Težko je napovedati, kaj se bo zgodilo, a osebno mislim, da brez organiziranega delovanja ljudi ne bo iz konca kapitalizma izšlo nič dobrega, saj bo nastal kaos. To bo bodisi kaos nereguliranega trga ali pa kaos vojaških spopadov med velesilami in njihovimi sateliti.

Ali pametna alternativa trenutnemu sistemu, na katero lahko pokažemo s prstom, sploh obstaja?
Ta hip pametne alternative res nimamo, imamo pa zgodovinsko izkušnjo socializma, ki še ni bila zares analizirana. Jugoslovanski samoupravni socializem je vseboval prvine, ki so bile velike zgodovinske inovacije. Do alternativnih programov lahko pridemo s pregledom izkušnje dosedanjih socialističnih bojev. Lahko si preberete knjigo Prehod v socializem Ernesta Mandela, ki je pred kratkim izšla in v kateri imate za primerjavo dva programa, in sicer Trockega iz leta 1936 in program Mandela z začetka krize v 70. letih. Različic socializma, če pogledamo od blizu, je veliko in iz vsake se da kaj naučiti.

Zakaj socialistični projekti vedno propadejo? Če pogledamo ta hip razpadajočo Venezuelo, je to zgolj nov kronski dokaz, da socializem ne deluje ...
Neoliberalni kritiki so socialistične projekte vedno rušili. Organizirali so celo državni udar proti Chavezu, ki ga je ljudstvo premagalo. Celo Brazilija, ki je imela zelo zmerno pot stran od ameriškega gospostva, je postala tarča državnega udara in napredna predsednica Dilma Rousseff je bila odstavljena (september 2016). Dve stvari se dogajata tu hkrati. V Južni Ameriki ZDA ves čas rovarijo in uveljavljajo svojo voljo, druga težava pa je v tem, da socializem v zgolj eni deželi ni realističen projekt. Državo lahko tako zlahka popolnoma izolirajo in jo potisnejo v revščino in lakoto, potem pa rečejo, da njihov sistem ne deluje.

Ali delavstvo kot družbena kategorija v postindustrijski dobi sploh še ima kolektivno zavest in pomen?
Na Slovenskem "postindustrijska družba" pomeni, da so vladajoči razredi uničili večji del nekdaj trdne industrije. Kar je ostalo, razprodajajo nemški državi in špekulativnim skladom. Sicer pa je "postindustrijska družba" mit, ki je nastal ob začetkih uvajanja novih tehnologij za informiranje in komuniciranje. Industrija se je takrat selila na področja, kjer je izkoriščanje hujše, varstvo okolja šibko, davki nizki, kjer preganjajo sindikate. Pričakovali so, da bodo v središču sistema ostale samo še kognitivne dejavnosti. To se ni zgodilo. Nasprotno! Središče sistema se pomika v vzhodno in jugovzhodno Azijo, ki sta presneto industrijski. Nekdanje središče v zahodni Evropi in severni Ameriki polzi na periferijo in odgovarja s tem, da si ustvarja "notranje kolonije" v južni, srednji in vzhodni Evropi. K tem novim kolonijam evropskega severa sodijo tudi pojugoslovanske države.

Kdo je razvrednotil sindikalizem? Zdi se, da je dežurni krivec za vse mogoče težave v državi oz. brez sindikatov bi gospodarstvo naravnost cvetelo, od kod takšne ideje?
V Sloveniji je bilo vse do vstopa v EU življenje precej boljše kakor v drugih postsocialističnih deželah. Vzroka sta dva, in sicer dediščina socializma in močno delavsko gibanje, ki je v marsičem tudi dediščina socializma. Sindikati so z dvema opozorilnima generalnima stavkama (v letih 1992 in 1996) preprečili neoliberalno "šokterapijo". Leta 2005 jim je z množično manifestacijo uspelo zaustaviti radikalne neoliberalne reforme, ki jih je načrtovala Janševa vlada. Brez sindikatov bi že pred dvajsetimi leti potonili v revščino in brezup, ki se nam zdaj žal zares obetata. Tukajšnji kapitalisti in njihovi menedžerji znajo "gospodariti" samo tako, da vse bolj izžemajo delavke in delavce in da nižajo splošni družbeni standard. To je na splošno značilno za zaostala kapitalistična gospodarstva v kolonialni odvisnosti.

Opazen je upad članstva v sindikatih. Zakaj je delavec bolj pasiven kot nekdaj in v sindikatih ne vidi več t. i. rešitve? Je tu odigrala neoliberalna ideologija svojo vlogo ali so bolj krivi sindikati sami?
Sindikati so nastali v tovarniškem sistemu. Kapital je združil velike množice delavk in delavcev v produkcijskem procesu, ti so se zato lahko organizirali. Sedanja težnja je nasprotna, in sicer drobitev delavstva. Delavke in delavci imajo vse bolj različne pravne statuse, za istim strojem lahko delajo samostojni podjetniki, agencijski delavci, delavci s pogodbo za omejen čas, pa mogoče še kakšen delavec s "standardnim" delovnim razmerjem za neomejen čas. Tako delavke in delavce s pravnimi orodji umetno razdelijo. Delavke in delavci začnejo svoje kratkoročne interese dojemati vsak po svoje. Da ne omenjam delavk in delavcev, ki delajo od doma, po pogodbi. Tovarišic in tovarišev v svojem delovnem procesu nikoli ne vidijo in jih ne poznajo. Nova organiziranost delavstva bo morala premagati te ovire, ki jih postavlja kapital, da bi ubranil svoje gospostvo.

Lahko o do delavca prijazni politični levici in neprijazni desnici sploh še govorimo, sta koncepta že zdavnaj "passé"?
Nista "passé", saj se razredni boj zaostruje, politični pa tudi. Socialdemokrati so resda že zdavnaj zapustili levico, a s tem levice še ni konec. Tudi leta 1914 so evropski socialdemokrati z izjemo srbskih glasovali za vojno – pa se je vojna vseeno končala z oktobrsko revolucijo, z madžarsko sovjetsko republiko, z vstajami v Nemčiji in Avstriji ter navsezadnje z revolucijo v Turčiji.

Lov za produktivnostjo je neizprosen, ekonomska realnost je kruta, opozarjajo gospodarstveniki, ko spodbujajo reforme, ki pospešujejo privatizacijo in delavcem zmanjšujejo pravice. S prstom se rado pokaže na Grčijo, ki naj bi bankrotirala zaradi preveč pravic delavcev, kaj menite?
Kdo je uničil Grčijo, si lahko preberete v knjigi Javni dolg. Kdo komu dolguje Maje Breznik, ki je izšla predlani. Odgovor je: domača buržoazija, zasebne banke, Mednarodni denarni sklad, Evropska centralna banka in Evropska komisija. Tam si lahko ogledate tudi podatke, kakšno opustošenje je v Grčiji povzročila politika kapitala in njegovih pomagačev: brezposelnost okoli 30-odstotna, širjenje tuberkuloze, malarije, okužb z virusom HIV, psihičnih težav, naraščanje števila samomorov. V osnovnih in srednjih šolah ne smejo zapolniti 12 tisoč izpraznjenih učiteljskih mest. Več kakor pol milijona brezdomcev in oseb z neustreznim ali negotovim bivališčem. Leta 2012 je 142 tisoč ljudi živelo v bivališčih brez gretja. Ko je še bilo mogoče zaustaviti grško katastrofo, jo je EU pod vodstvom nemške vlade kanclerke gospe Merkel dokončno zapečatil. K temu je pripomogla tudi sedanja slovenska vlada gospoda Cerarja, zlasti njen takratni finančni minister gospod Dušan Mramor, ugledni profesor Univerze v Ljubljani. "Gospodarstveniki", se pravi kapitalisti in njihovi pomagači, hočejo iz Slovenije narediti Grčijo. Očitno so sposobni "gospodariti" samo tako, da iz Slovenije naredijo izkoriščano, razdrto, brezupno družbo.

Neoliberalizem je bil po koncu hladne vojne na pohodu, Francis Fukuyama je pisal kar o koncu zgodovine. Se glede pravic delavca neizogibno vračamo v 19. stoletje?
Neoliberalizem je odgovor svetovnega kapitala na krizo sedemdesetih let. Na pohodu je že kar od takrat. Najprej si je podvrgel območja, ki izgubljajo svojo nekdanjo svetovno vladavino – zahodno Evropo in severno Ameriko. Potem se je razširil na polperiferijo in tam uničil zgodovinske socializme - seveda s podporo tamkajšnjih vladajočih političnih in ideoloških (kulturniških) birokracij, ki so tako ostale na oblasti. To je razredna ofenziva kapitala, ki uničuje pridobitve delavskih bojev zadnjih stoletij. Napad je surov in brezobziren, ker gre vsaj "zahodnemu" kapitalu in njegovim pomagačem za "biti ali ne biti". Odpor zatiranih in izkoriščanih se počasi vendarle organizira. To gre počasi, saj se morajo organizirati velikanske množice, velika večina družbe, tistih sicer mitičnih 99 odstotkov.
Kakšna je moč sindikatov in kako učinkoviti in potrebni so po vašem mnenju?
Čim močnejši so sindikati, tem bolje gre veliki večini tukajšnjih ljudi. Sindikati branijo ljudi, ki živijo od svojega dela. S tem branijo to družbo v celoti. Če bi kapital zavladal brez zavor, bi razdrl družbene vezi. Še huje je, saj zaradi ekološke destruktivnosti kapital zdaj že ogroža preživetje človeštva.
EU je zašel v krizo, ki se kaže že od grškega bankrota, brexita, panike ob prihodu beguncev in posledične poplave populističnih strank. Zdi se, da se krepita tako populistična desnica kot levica, tradicionalni center pa izgublja tla pod nogami ...
Kakor se je pokazalo v Franciji: zdajšnji politični esteblišment lahko ponudi samo ali nadaljevanje neoliberalizma ali novo različico fašizma. Prihodnost je zunaj sedanje vladajoče politike EU-ja. Spodbudno je, da je Mélenchon dobil skoraj petino glasov, levica se že dolgo ni tako dobro odrezala.
Tudi v ZDA so izvolili populističnega predsednika, ki ni del ustaljene politične elite. Se pred našimi očmi tako lokalno kot globalno dogajajo ideološki politični premiki?
Ironično je, da zdajšnji predsednik ZDA veliko realneje ocenjuje položaj svoje države v svetovnem sistemu kakor njegovi nasprotniki. Žal pa se s težavami ZDA spopadajo s sredstvi, ki so te težave ustvarila. ZDA nadaljujejo samomorilsko militaristično in napadalno politiko. To je eden izmed zgodovinskih odgovorov, h katerim se zatekajo velesile, ko izgubljajo svetovno gospostvo. Taka politika je špansko kraljestvo pripeljala od svetovnega imperija v zdajšnji položaj notranje kolonije EU-ja.

Evroskepticizem je na stari celini na pohodu, prav zaščita domačega delavca je bil eden izmed argumentov za britanski brexit. Kje vidite prihodnost EU-ja?
Evropa je trenutno birokratska nedemokratična konstrukcija v službi različnih frakcij svetovnega kapitala. Sam gledam na zgodovino EU-ja kot na boj omenjenih frakcij za prevlado in prisvojitev tega velikanskega birokratskega aparata. Trenutno so Nemci izjemno uspešni, na drugi strani pa s transatlantskimi sporazumi poskušajo tudi ZDA zagotoviti svoj vpliv. Gre za imperialistični projekt, in če se bo trenutna politika nadaljevala, bo EU razpadel. Čim prej se to zgodi, manj bo mučno in nasilno. Ne vem, ali bi Evropa prenesla še eno Grčijo.
Kje je ob vsem tem Slovenija?
Če gledamo ankete javnega mnenja, ljudje v Sloveniji še kar verjamejo v EU. Tako je v preteklosti 60 odstotkov vprašanih podpiralo pozneje propadlo evropsko ustavo, čeprav sploh niso vedeli, kaj ta ustava določa.
Kaj menite o konceptu Evrope več hitrosti za reševanje evropskega projekta?
S tem nadaljujejo ustvarjanje "notranjih" evropskih kolonij. Vladajoči razredi zahodne Evrope izgubljajo svetovno gospostvo in začenjajo nov osvajalni pohod. Nekdanje kolonialne imperije poskušajo nadomestiti z evropskim obrobjem. Rezultat je, da so zakuhali vojne in uničili družbe na obrobju od Libije prek Iraka, Sirije do Ukrajine. Avtoritarni režimi v Egiptu, Turčiji, Iranu so odgovor na evropsko in ameriško rovarjenje.

Ob pomanjkanju industrijskih "umazanih del" naj bi družba znanja postala eden izmed ciljev, ki si ga je zadala politika, je to ena izmed rešitev za prihodnost?
Ne smemo nasedati na ideologijo "družbe znanja". V resnici to pomeni samo vse nižje in vse bolj kratkoročne kvalifikacije za delavke in delavce, t. i. "prilagajanje trgu dela". Na drugi strani to pomeni "vseživljenjsko učenje", se pravi, vseživljenjsko prilagajanje kratkoročnim zahtevam trga dela. V tem vidijo priložnost za dobiček ideološki aparati kapitalistične države – šole in univerze.

Je bolonjska reforma visokega šolstva prava pot do t. i. družbe znanja?
Bolonjska reforma je del splošnega načrta, da se na obrobju sistema zniža splošna izobrazbena raven prebivalstva. To sodi h kolonialnemu pohodu severa Evrope. Poglejte univerzo, kaj dela, saj sploh ni sposobna analizirati trenutnega stanja. Uradni ekonomisti vam bodo govorili neoliberalne molitvice, ki so se jih naučili od različnih evropskih birokratov in ameriških mainstream ideologov. Tako analiza kot politično delovanje sta cenzurirana, tako da se bo prihodnost delala zunaj uradnih aparatov države. Včasih je za to poskrbela delavsko-pankerska univerza in takrat se je to sijajno videlo, človek bi lahko naredil seznam aktualnih tem, ki so šele z veliko zamudo prišle v uradni esteblišment in na univerzo itd. Vse te teme, kot so neokonservativizem, prekarnost, Negrijeva teorija itd., so se odprle najprej tam. Uradni mainstream je sicer pozneje vse te ideje posvojil, a bolj na način "mode" v sterilni, zakademizirani in kastrirani obliki.

Kje vidite prvi maj, sindikalizem in delavske pravice čez 100 let?
Na Rožniku!