Selitve so med najhujšimi stresi, a sem sama bila z vsako selitvijo na boljšem, pravi danes 42-letna antropologinja in psihoterapevtka mag. Ivana Mandarić, ki se je kot srednješolka najprej s starši preselila iz Somborja v Pulj, nato študirala v Zagrebu in se pred 20 leti ustalila v Ljubljani.

V Zagrebu je diplomirala iz socialnega dela, magistrirala pa je iz socialne antropologije na Fakulteti za humanistični študij v Ljubljani ‒ raziskovala je potomce priseljencev in ugotovila ključno značilnost t. i. priseljencev druge generacije, to pa je, da "niso ne tu ne tam".

Skoraj 20 let je delala na Centru za zdravljenje odvisnih od prepovedanih drog Univerzitetne psihiatrične klinike Ljubljana. Medtem se je izobraževala iz psihopatologije in skupinske terapije, zdaj se ukvarja s transakcijsko analizo samostojno in pri Akademiji za transakcijsko analizo v Ljubljani.

Kako se je sama prilagajala življenju v različnem okolju, od Srbije prek Hrvaške do Slovenije in kako se spopasti s frustracijami zaradi epidemije, smo Ivano Mandarić vprašali v oddaji NaGlas!.

Še kot srednješolka ste se z družino preselili najprej iz Somborja v Pulj, pozneje ste v Zagrebu študirali socialno delo, zadnjih 20 let pa živite v Sloveniji. Kako ste se prilagajali tem različnim okoljem?
Ni bilo lahko. Znano je, da so selitve med najhujšimi stresi, ki jih lahko doživimo. Na neki lestvici so menda takoj za izgubo ljubljenega človeka. A kljub vsem stresom sem vsakič bila na boljšem. Ko sem leta 1993 prišla iz Somborja v Pulj, je bilo v Srbiji zelo hudo, veljal je embargo, inflacija je bila zelo visoka, v Pulju pa je bilo malo bolje. Že zato, ker sem prišla na morje. Imeli so celo vrsto festivalov, ljudje so bili prijazni, veliko smo se družili. Iz Zagreba pa sem se po tretjem letniku študija preselila v Ljubljano, kar je bila prav tako sprememba na bolje, saj je Slovenija za nas iz republik nekdanje Jugoslavije veljala za napredno, svobodomiselno državo. Dala je skupino Laibach, NSK, skupino Buldožer … Lahko rečem, da sem od teh stresnih situacij imela korist.

Zanimivo je, da ste, ko ste prišli v Slovenijo, namenoma izbrali vlogo tujke. Sprijaznili ste se z njo, to je bilo vaše izhodišče, in niste hiteli s prilagajanjem. Zakaj?
Dojela sem, da bom zaradi jezika vedno tujka. Učila sem se ga, še preden sem se preselila, brala sem knjige v slovenščini in se trudila, da bi jo čim prej obvladala. Ko sem jo začela govoriti, pa sem doumela, da se l-jev, e-jev in sklonov, ki so podobni srbohrvaškim, a vendarle drugačni, ne bom nikoli popolnoma naučila. Potem pa sem dojela: zakaj bi morala brezhibno govoriti slovensko, saj to ni moj materni jezik. Ljudje bodo v pogovoru z mano vedno slišali, da sem prišla od drugod, da nisem od tod. Zakaj pa bi vsi pravzaprav morali biti od tod? Zato je položaj tujca lahko popolnoma v redu. Ljudje se selimo že od nekdaj. To je značilno za nas – da se selimo in iščemo …

… Kaj boljšega. Tukaj ste zelo hitro začeli delati.
Čez kakšen mesec, bila sem še študentka, sem se zavedela, da se bom naučila jezika in se prilagodila, če bom čim dejavnejša. Zato sem postala prostovoljka v društvu za svetovanje odvisnikom.

Že takoj sem začela delati po telefonu. Bilo je zanimivo, ker so ljudje, ki so potrebovali nasvet, nazadnje pomagali meni, da bi bolje govorila slovensko. Tako smo navezali stik in zmanjšali napetost. Moje izkušnje s tem so res zelo dobre.

V svoji magistrski nalogi na Filozofski fakulteti v Ljubljani ste raziskovali potomke priseljencev. Kaj ste ugotovili?
Že kot prostovoljka sem delala pri SOS-telefonu, ženskih skupinah. Želela sem delati čim več, ker mi je bilo v interesu, da se učim, da se profesionalno integriram. Med drugim sem delala tudi z mladostniki in otroki na Fužinah. Ugotovila sem, da ne glede na svoj etnični izvor delijo neko skupno identiteto. To je zame, ki prihajam iz okolij, v katerih je bila etnična identiteta zelo pomembna, v smislu vojne in povojnega obdobja, bilo zelo nenavadno. Tako sva se v okviru magistrskega študija antropologije skupaj s profesorico Karmen Medica odločili, da globlje raziščeva fenomen te skupne identitete tako imenovanih priseljencev druge generacije.

Govorite o dvojni identiteti?
Tukaj gre za Batesonov koncpet dvojne vezi, t. i. double-bind (gre za koncept, ki ga je razvil antropolog Gregory Bateson). Temu konceptu lahko rečemo tudi 'shizofrena pozicija'. Za t. i. priseljence druge generacije je značilno, da niso ne tu ne tam. V Sloveniji, v kateri so rojeni, ali so prišli zelo zgodaj, kot otroci, se doživljajo kot tujci, če že pogledate ta naziv 'priseljenci druge generacije'. Oni niso priseljenci, če so tukaj rojeni ali so tukaj odraščali. Če pa grejo v države, iz katerih prihajajo njihovi starši, jih tam tretirajo kot Slovence. Identitetno so obtičali nekje vmes.

Je psihosocialno pomoč priseljencem lažje zagotoviti v njihovih maternih jezikih ali slovenščini?
Za tako imenovane priseljence prve generacije to zagotovo velja, ker so v tem jeziku odraščali, to je njihov materni jezik, v katerem se lažje izrazijo, začutijo itn. Pri tako imenovani drugi generaciji priseljencev pa to niti ni toliko pomembno.

Zdaj se ukvarjate s transakcijsko-analizo. Ali se na vas v času pandemije obračajo ljudje zaradi težav z "novo realnostjo"? Za kakšne težave gre? Kakšen je na splošno vaš nasvet – kako naj živimo vsakdanje življenje med epidemijo?
V tej fazi epidemije so ljudje predvsem utrujeni, naveličani, izčrpani. Ne glede na to, koliko se trudijo vztrajati v nekaterih aktivnostih, ki so koristne, se večinoma počutijo neprijetno. Frustracije, negotovosti, anksioznosti, tudi polarizacija, ki je aktualna med prebivalci, definitivno ne pomagajo. Lahko rečem, da je normalno počutiti se neprijetno v nenormalnih okoliščinah, da se izognemo patologizaciji in medikalizaciji vseh teh stisk, ki jih čutimo, ki so pravzaprav popolnoma normalne glede na okoliščine. Pomembno je, da se zavedamo, da gre za obdobje, to je krizno obdobje, ki bo trajalo neki določen čas, bo minilo. In fino je, če se le da, da vztrajamo pri vseh aktivnostih, ne glede na to, kako se počutimo, in poskušamo razmišljati o tem, kako bo, ko to mine. Ker ‒ minilo bo!

Celotno oddajo si lahko ogledate spodaj!