V rejništvo sociologinje, zaposlene na Mestni občini Ljubljana, ki je sama že imela tri biološke otroke, četrti pa je bil na poti, je Sandra prispela, ko je bila stara skoraj deset let. Z njo sta v vas zraven Doba pri Domžalah prispela tudi takrat triletna sestra in petletni bratec. "Mami je pila, oče tega ni dopuščal. Rad nas je imel, a z njene strani stvar ni šla. Oče je bil zdravljen alkoholik, ampak mu je mami prepovedala stike z nami. No, mama je dejala, da nas oči ni hotel obiskovati, oči je rekel, da mama ni hotela, da se videvamo tako, da sem malo zmedena," iskreno opisuje družinske razmere Sandra, ki je končala trgovsko šolo, zdaj pa je v prvem letniku Ekonomske šole v Domžalah.
Obroke smo jedli ločeno, zaklepala me je v sobo
Zelo dobro se spomni dneva, ko je morala v rejo: mami je na kavču jokala in ji dejala, da bodo šli k drugi družini, da pa bodo čez leto-dve prišli nazaj. A se to ni nikoli zgodilo. Rejnica ji je bila na začetku všeč, a so se stvari kmalu po prihodu začele zapletati, saj je od devetletne deklice pričakovala stvari, ki jih prej nikoli ni bila vajena. "Obroke smo jedli ločeno, razen kosil ob nedeljah in sobotah. Zaklepala me je v sobo, zaklepati je začela tudi celotno stanovanje. Na večino obiskov, v trgovino ali k starim staršem, nas, posvojenih otrok, ni vzela sabo," si je kar dobro zapomnila Sandra.

Nihče mi ni verjel
"Drugim se je kazala kot popolna rejnica, nihče mi ni verjel, ko sem opozarjala. Študirala je sociologijo, imela je določene 'zveze', mene je povsod predstavljala kot lažnivko. Vse moje besede je obrnila … Socialna delavka me ni nikoli poklicala. Ko sem pozneje le začela hoditi na sestanke tima v Center za socialno delo (CSD), pa mi je govorila: 'Saj bo v redu, Sandra, saj bo vse še dobro.' Nikoli pa ni nič ukrepala. Kasneje sem jo zamenjala."

Svojim otrokom je bila odlična mama
Vendar se je pri rejnici naučila biti samostojna in odgovarjati sama zase, priznava. Bolj pa si je zapomnila ponižanj. Najbolj jo je prizadela nekoč, ko se je morala naučiti ogromno besed v angleščini, ki ji je vedno šepala. 'Če se jih boš vseh naučila, boš šla z nami v Atlantis,' ji je dejala na sinov rojstni dan. "V povprečju od desetih dveh nisem vedela. Takrat je rejnica dejala: 'Nisi se dovolj naučila, doma boš ostala.' Nikoli ni pohvalila tistega, kar je bilo v meni dobro. Edino, kar je znala povedati o meni, je to, da sem pridna v šoli. Je pa za svoje otroke odlično skrbela in jim je bila odlična mama. Če so kaj ušpičili, jih je kaznovala. Denimo: teden brez računalnika, a so bile kazni zanje veliko manj grobe kot za nas."
Do bratca ni imela usmiljenja
Še slabše se je godilo Sandrinemu bratcu, ki je bil hiperaktiven in je imel učne težave. "Zmeraj ga je pošiljala v sobo, brat je jokal. Do njega ni imela usmiljenja. Mož ga je enkrat pretepel. Mene tepli niso, sem pa kdaj dobila kakšno klofuto, verjetno sem si jo tudi zaslužila. Več pa je bilo psihičnega nasilja," se spominja sedanja stanovalka stanovanjske skupnosti v okviru Vzgojno-izobraževalnega zavoda Višnja Gora.
Zgornje nadstropje hiše so prenovili zase
Rejencem je sicer pripovedovala, da jih je vzela, ker jih ima rada, a Sandra se spominja, da so kupili kombi, da bi lahko razvažali otroke, potem si je rejnica omislila še en avto, prenovili so tudi zgornje nadstropje hiše … "Najprej so obljubili, da bodo to naše sobe, na koncu so urejali zase …in svoje otroke, midva z bratom sva ostala v srednjem delu hiše, kjer sva bila od začetka, spodaj je namreč živela njena mama."
Nikoli nismo bili na počitnicah
"Nikoli nismo bili na počitnicah, razen prvič. Zmeraj sem hodila z Rdečim križem, Zvezo prijateljev mladine, tja, kjer je bilo zastonj. Oni pa so hodili povsod: od Čateških toplic prek Červarja do Senja. Na naš račun so si lahko privoščili veliko boljše življenjske razmere," pravi Sandra.

Počutila sem se odveč
Samo Sandrino življenje je bilo enolično. Hodila je v šolo, večino časa po njej pa je prebila v svoji sobi. Z rejnico se nista pogovarjali nič, razen nujnih stvari. Ven ji večinoma ni pustila iti niti čez dan, sama pa prijateljic ni upala povabiti domov. "Ko sem na začetku povabila eno ali dve sošolki, ki sta prišli, da bi ju učila matematiko, je to bilo spet: 'Dober dan, boste kaj jedli?' Sladkarije, sokec, vse je bilo v redu. Ko sta šli, pa je bilo spet po starem. Čutila sem se odveč," pripoveduje Sandra.
Vedno sem bila kriva jaz
Kaj pa starši, sem vprašala Sandro, konec koncev je bila "samo" v rejništvu. Mame ni videla pol leta, odgovarja, v CSD-ju so mamo prisilili, da je hodila na obiske, enkrat je prišla s prijateljem, nikoli pa ni bila trezna. Sandra je dobila še polbratca pa polsestrico, tudi njiju so mami odvzeli in ju dali v rejništvo. Oče dela za slovensko podjetje v Belgiji, za nekaj dni ali teden pride nazaj in takrat ga Sandra obiskuje v Dobravi. Ves čas sta imela dober odnos in stike, kadar je bilo mogoče. Ko mu je potožila o rejnici, ji je dejal, da naj to pove socialni delavki. "Sčasoma, ko me niso več poslušali, si nisem več upala tega govoriti. Zmeraj je rejnica uporabljala moje besede proti meni. Končalo se je vedno tako, da sem bila kriva jaz."

Sodišče jo je dodelilo materi, čeprav je bila alkoholik
K očetu se ni mogla preseliti tudi zaradi odločitve sodišča, ki je skrbništvo dodelilo mami, čeprav je bila alkoholik. "To se mi ne zdi pravično, saj prevladuje v Sloveniji mnenje, da so mame vedno dobre. Oče mi je pripovedoval, da sta na sodišču njen odvetnik in sodnik vse odgovore, s katerimi je morala odgovoriti z da ali pa ne – kar prikimavala oziroma odkimavala - zato, da je dobila skrbništvo nad nami, tremi otroki."

Stikov s štirimi biološkimi otroki rejnice Sandra ni navezala, a ne po svoji krivdi. Na začetku so se spoprijateljili, ampak potem jim je rejnica začela omejevati stike in je svojim otrokom govorila: 'Ne boš se družil z lažnivko, ne boš se družil s Sandro in z njenim bratcem, ker nista dobra.'. Mlajša sestrica je sicer po dveh letih šla v rejništvo k teti.

Rejenci se med sabo najbolje razumejo
"Razumel sem jo bolj kot socialna delavka, ki je s tega področja diplomirala," je na vprašanje, ali je mladi par to, da sta oba otroštvo preživela v rejništvu, še bolj združilo, odgovoril Sandrin fant Tadej Kelc. V rejništvu je bil od četrtega meseca življenja. Postal pa je najstarejši posvojenec v zadnjih 25 letih. Uspelo mu je pri 17 letih. Zdaj jih ima 20 in se je že osamosvojil. Živi sam v Rudnem pri Železnikih, a ga posvojitelji z Gorenjskega zelo podpirajo, nanje se vedno lahko obrne po pomoč.
Ni vedela, da lahko kadarkoli zapusti rejnike
"Ko mi je Sandra povedala za vse, kar se ji je dogajalo, sem postal zelen, najraje bi se tam fizično obračunal … Iz tira me je vrglo, ker mi ni vseeno za ljudi. Začel sem se boriti zanjo, po zvezah poizvedovati, kaj bi se dalo narediti. Na koncu sem je pripeljal v Krizni center. Ona bi namreč lahko zapustila rejnike kadar koli, pa ni vedela, da lahko gre. Dejal sem ji le: 'Jutri, po šoli ne iti domov, dobiva se v Ljubljani.' In to je bilo to," razlaga Tadej, kako je dekle rešil iz rejniškega ujetništva.
Rejništvo bi prepovedal vsem, ki imajo biološke otroke
Sam ima s svojo rejnico pozitivno izkušnjo: imela ga je rada. Manj pa so ga imeli radi njeni biološki otroci. Bili so ljubosumni na rejence in jih vztrajno izključevali iz njihove družine. Tadejeva rejnica, ki je zdaj krepko čez 70 let, ga je vzela za svojega, a ga pred prikrajšanjem in ponižanjem njenih otrok ni mogla zaščititi. "Če se je hotela zame postaviti, ni bilo v redu, ker so bili njeni biološki otroci nanjo jezni. Zato bi najprej sprejel zakon, ki bi rejništvo prepovedal tistim, ki že imajo svoje otroke, da se lahko posvetijo le rejencem."

Nič me niso 'šmirglali'
Zakaj, vprašam Tadeja in dobim neposreden odgovor: "Dostikrat je bilo tako, da me niso nič 'šmirglali', tudi če sem samo podal v pogovoru svoje mnenje, kar koli. Pred vsemi so me zafrkavali, vedno sem bil tarča, prikrajšan sem bil za veliko stvari. Najstarejši sin je, denimo, velikokrat prišel gor, so pekli, jaz pa nisem smel biti zraven. Oni so bili familija, jaz pa tja ne spadam. V bistvu te odrivajo na stran. Sama rejnica je dober človek, ni pričakovala, da se bodo štirje njeni odrasli otroci, ki so se od nje že odselili, tako obnašali. Vedno pa je imela od enega do štirih rejencev, tako si je prislužila tudi pokojnino."

Skrajšati rejništvo
Tadej bi še skrajšal dolžino rejništva: če v treh letih biološka mati ne bi obiskala otroka, bi se ji samodejno odvzela starševska pravica in bi otrok šel v posvojitev. A to bi terjalo veliko več prizadevanj socialnih delavcev. Tadej ima z njimi tako dobre kot slabe izkušnje. Žal je slednjih veliko več. Najprej do sedmega leta sploh ni vedel, da obstajajo. Potem se jih je veliko zamenjalo.
Tudi med socialnimi delavci so "kroniki"
Naletel je celo na "socialno", ki je bila "kronik". Dokler ni prišel na CSD osebno in naredil "kravala", ni dobil pravih informacij o možnostih posvojitve, predtem so mu celo govorile, da je že prestar za posvojitev, ker da si vsi pari želijo le dojenčkov. Kar ni bilo res. "Hočem videti, kako je to, ko greš s svojimi na morje, da se posvetijo in se ukvarjajo s tabo. Rad bi občutil, kaj pomeni ljubezen staršev," je končno razložil socialni delavki, ki se je le zganila in ga povezala z društvom Deteljica, preko katerega je spoznal svoje nove starše. "Obiskal sem ju dvakrat konec tedna, že tretji vikend sem se odselil in zdaj sem njihov. Ko sem prišel v posvojitev, se je on usedel z mano pogledat, kaj imam za šolo narediti. Ko je eden zame po tolikih letih prišel na govorilne ure v šolo, mi je šlo na jok! Bil sem presenečen. Pogrešal sem trdo roko, red, ki sem ga zdaj dobil. V teh treh letih sem toliko tega dobil, toliko tega sem se naučil, da sem se lahko osamosvojil . Vedno sem bil 'fovš' sošolcem, da so imeli vse, zdaj ko gledam nazaj, jim nisem več," pripoveduje Tadej.
"Socialne" prikrivajo podatke
Pravi, da kar 13 do 15 parov v Deteljici išče otroke. Meni, da bi lahko prišlo do več posvojitev, a jih socialne delavke prikrivajo, kot da jih ni. V resnici bi lahko že vsi imeli starše. "Socialne so mi vedno lagale. Ne povejo po resnici, ne dajo ti pravih informacij. Enkrat so mi dejali, da sem prestar za posvojitev, čeprav je to mogoče do 18. leta, a jih takrat nisem imel«," se spominja številnih zavajanj in sprenevedanj v socialnem sistemu. A ne pozabi pohvaliti redke izjeme: ravno po zaslugi nekega socialnega delavca je končal poklicno šolo, je elektrikar-energetik. Ker je mojster, pri katerem je pol leta delal, odšel v pokoj, je brezposeln, a se bo preizkušal v gostinstvu, kjer je tudi do zdaj dosti občasno delal. Med intervjujem mu je zazvonil telefon. "Dobil sem šiht," se je pohvalil.

Tabor socialnih veščin je postal usoda
S Sandro sta se spoznala pred točno enim letom na taboru socialnih veščin Centra za pomoč mladim . "Usoda," se je nasmehnil. "Zdaj sem se naučil živeti. Prej sem bil precej trmast pa premalo odgovoren. Očim mi z veseljem pomaga in je ponosen name," pravi Tadej. Kakšna mati pa si želi postati Sandra? Si želi otroka? "Posvetila bi se otroku, bi ga poslušala, če bi mu le lahko privoščila, bi dobil stvar, ki bi si jo želel, a bi jo moral tudi spoštovati. Ne bi pa dobil vsega, kar hoče, ne bi bil razvajen. Upam, da bom znala vzgojiti otroka, kot ga želim. Vsekakor si ga želim … nekega dne, ne zdaj," sklene na koncu in se nasmeji.