Na trati ob parkirišču pred policijsko postajo v Kranjski Gori, izhodiščno točko avtobusov za Rusko kapelico, se je že kopičilo ostalo hladno orožje - nešteto metel in omel, veder, lestev in plastenk. "Še lepilo za protezo so mi vzeli," je vdano v usodo dahnil upokojenec pred menoj.

Varnostni ukrepi so bili ob včerajšnjem obisku ruskega predsednika Vladimirja Putina strožji od vseh v preteklosti. Med jutranjo vožnjo smo vzdolž gorenjske avtoceste s kotičkom očesa na strateških točkah zapazili policijsko vozilo ali uniformirano osebo.

Dovozi s kranjskogorskih ulic, izhodišča pešpoti, parkirišča okoli Jasne in dovozi do koč na Vršiču so bili zaprti s policijskim trakom. Nad Kranjsko Goro je krožil helikopter, medtem ko so se pred rentgenom na parkirišču že okoli 9. ure vile večdesetmetrske vrste približno 2.500 akreditiranih obiskovalcev.

Nekateri najbolj zagreti so nosili majice s Putinovo podobo in napisom "Mr. President", strog protokol pa so vzeli skoraj kot razvedrilo. "Bi lahko eno žensko policistko, da mi hlače gor drži," se je zarežal neki obiskovalec ob predaji svojega pasu, medtem ko je drugi spraševal, kam lahko odloži bombe in pištolo, tretji pa se je navdušil vsakič, ko je pred rentgenom zagledal kako zvezdo s TV-zaslonov. "O, tisti s Planeta, ga vidiš?"

1.200 litrov vode, 3.000 frutabel
Na avtobusu so tam nekje pri drugi vršiški serpentini že začele odmevati partizanske pesmi, padla so prva povpraševanja, "če je komu uspelo pretihotapiti kaj kratkega". Nobenemu ni. Tudi vnos tekočin je bil po vzoru z letališč prepovedan, organizatorji so menili, da bo za hidracijo množice obiskovalcev - od tega kar nekaj starejšega rodu - dovolj 1.200 litrov vode v plastenkah in 3.000 frutabel, ki so jih delili na prizorišču kapelice.

Do osmega ovinka, kjer je na višini 1.100 metrov postavljena kapelica, je sledilo še nekaj sponzorskih transparentov podjetij z močnimi ruskimi vezmi (Krka, Riko, Plinovodi …), ki so že nakazovali, da bo Putinov obisk vseeno imel tudi gospodarsko noto, ne le pietetne. Tudi, ker so se med slavnostne goste na odru pomešali nekateri vidnejši poslovneži.

Do poldneva so bili obiskovalci že na svojih mestih, gorenjska avtocesta zaprta, snemalce pa je policija pošiljala na svoje mesto v t. i. medijski pool tik ob kapelici. Na ugovore, da bi bili raje še v senci, dežurni policist ni imel posluha. "Mi smo na soncu že od 6^h!" je podučil kolega s komercialke.

Vojska na položajih
Da gre zares, so potrjevali obrisi vojakov z brzostrelkami, razporejeni v gozdu nad kapelico, medtem ko so skušali pevski zbori ozračje razelektriti in čakanje krajšati z ruskimi zborovskimi pesmimi, Katjušo in Ne čakaj na maj. Tik pod govorniškim odrom je prvo vrsto že zavzel cel odred izletnikov iz Ilirske Bistrice, ki so v ospredje potiskali svojega veteranskega predstavnika z rdečo zastavo s srpom in kladivom, majico s Putinom in čepico z rdečo zvezdo. "Saj niste s kakega fašističnega medija, kajne?" me pobara, ko malce oprezno odgovarja na moja poizvedovanja o tem, kako velik draž je zanj Putinova prisotnost na slovesnosti.

Obiskovalci, s katerimi sem govorila, so se povečini ognili vprašanjem o polemičnosti Putinovega obiska, tudi tisti, ki so bili sploh prvič na slovesnosti, so se le namuznili, ko smo jih vprašali, ali jih je privabila okrogla obletnica kapelice ali Putin. Se pa je slišalo misli, kot je tista, da se ob "medijski gonji proti Putinu kaže pomanjkanje sposobnosti videnja širše slike".

In ta širša slika po videnem na Vršiču vseeno očitno je dolgoletno slovensko-rusko prijateljstvo, slovansko bratstvo, kot ga je v svojem obredu izpostavljal metropolit Hilarion, in tradicija ohranjanja Ruske kapelice kot pietetnega spomina na več sto ruskih vojnih ujetnikov, ki so umrli med mukotrpno gradnjo ceste čez Vršič. Ali, kot je v svojem govoru poudaril predsednik slovensko-ruskega prijateljstva Saša Geržina: "Ohranjanje Ruske kapelice ni politično dejanje, ampak izraz brezmejne človečnosti."

"Rusi so se vrnili k starim vrednotam"
Podobno je na naše vprašanje o tem, ali Putinov obisk vidi kot politični ali pietetni, odgovoril vitez Jožef Ciraj, nekdanji vodja konzularnega oddelka slovenskega veleposlaništva v Moskvi. "Štiri leta sem živel v Rusiji. V Rusiji so cerkve polne – tega mi ne poznamo. Še stranke se ne morejo ustanoviti brez cerkvenega blagoslova. Ljudje so se tam vrnili k starim vrednotam – in Ruska kapelica je ravno to. Da se dostojno goji odnos do teh padlih fantov. Če nam je to lahko opomin … Kot je rekel škof Lipovšek - vsi smo v istem čolnu," nam je povedal Ciraj, ki se je slovesnosti udeležil zasebno, z družino.

Za Ciraja ima Ruska kapelica še poseben pomen, saj se je njegov stari oče boril na soški fronti, za kar je leta 1918 dobil tudi medaljo. "Koliko smo se iz zgodovine naučili, ne vem, je pa Ruska kapelica nedvomno poduk, kako je vsake žrtve škoda. Starši vložijo toliko dela, da bi otrok shodil, se šolal, se zavedal domovine, v vojsko pa vpokličejo samo najbolj zdrave fante. Prav vsakega od njih je izjemna škoda, pa naj bo ruski ali naš," je še dodal Ciraj, ki je na slovesnost prišel z dedkovim zlatim medaljonom.

Predsedniška zamuda
Ob 13.15 uradni napovedovalec javi, da ruski predsednik žal zamuja, kar je sicer za Putina postalo že bolj pravilo kot izjema. Ljudje so čakanje sprva vzeli precej dobrohotno in ga izkoristili za fotografiranje veteranov v starih uniformah s soške fronte, ob 13.30 pa so se že prvič razvneli ob prihodu Milana in Štefke Kučan, zakoncev Türk, Matjaža Nemca in Alenke Bratušek. "Alenka, lepo vas je videti!" vzklikne moja soseda, bivša premierka pa se ji vljudno nasmehne.

"Kar sem, kar sem, Milan," vabi prvega slovenskega predsednika druga soseda, iz istega najbolj zagretega ilirskobistriškega odreda, a jo že kmalu zamoti gospa Kučan. "O, Štefka, tukaj!"

Ko se slovenska (leva, kaj bi skrivali) politična garnitura porazporedi na podestu pred kapelico, je tudi te zabave hitro konec in ljudje čedalje bolj čutijo žgoče gorsko sonce, ki "pribija" med redkimi krošnjami smrek na gole vratove, ramena in pleše.

Od tistih začetnih "Smo dali tu že kaj hujšega čez, je bil tudi že mraz pa dež," se počasi okrepijo vzdihi in pihljanje z akreditacijami, v grla tečejo zadnje kapljice vode, ki je zaradi zapore ceste niso dodatno dostavljali. "O, Buh ti požegni," si je oddahnil moj sosed, ko je sonce za delček sekunde prekril oblaček, medtem ko je najglasnejša iz ilirskobistriškega odreda že obžalovala, da je pustila liter žganja doma.

V živo z Brnika
Ob 14.00, ob napovedani uri slovesnosti, je voda dokončno pošla, neki osnovnošolec pred mano se je vdano v usodo zleknil na mahnata tla in staršem naročil, naj ga "zbudijo, ko pride Putin". Ni potrebno, to nalogo opravi glas napovedovalca, ki kmalu sporoči, da je rusko predsedniško letalo le pristalo, kar zbrana publika pospremi z odobravajočim, čeravno že rahlo slabotnim aplavzom.

Razpoloženje rahlo dviga javljanje RTV-jeve dopisnice z Brnika, ki dviga napetost z ugibanjem, ali je Putin v letalu ali gre za trik, ali je predsedniška zastavica na limuzini ali ni, s sporočanjem, kje vse RTV kamer nima, in ugibanjem, v koliko minutah lahko prideš z Brnika na Vršič ob povsem izpraznjeni avtocesti. "Rekla bi, da predsedniku danes hitrosti ravno ne bodo merili," sklene svoje poročilo z dovtipom, ki izzove hehet iz zbranih pred kapelico.

Manj odobravanja je bila med občinstvom deležna studijska analiza "paradoksa podpore slovenske levice Putinu", zato skušajo moje sosede veliki zaslon, razpet med debla iglavcev, preglasiti s popevanjem partizanskih in primorskih pesmi. Uspešno. Celotna vrsta pod odrom zdaj sliši le še šume iz ozadja.

"Živel Putin!"
Ob 15. uri nov lažni alarm – "Samo Kahl je prišel," se namuzne zunanji minister Karl Erjavec ob mimohodu. Po še četrt ure čakanja sonce dokončno udari v glavo tistim na najbolj izpostavljenih mestih in slišijo se duhovičenja, kako je šel verjetno Putin odtočit, pa kako je zgrešil cesto in "mar bi ga šel Milan peš iskat". Še 10 minut kasneje zbrane razveseli močan piš vetra. "Zdaj se ga pa že čuti v ozračju," pokima moj sosed, medtem ko tisti za menoj modruje, kako je Putin pa res "pravi dec", ki še vihar s seboj prinese.

No, ker predsedniškega konvoja kljub temu še kar ni na vidiku, duhovičenje počasi zamenjata kletje in preklinjanje, kako ima "pa vse svoje meje". A jih Putinov točno uro in pol zakasneli prihod le potolaži in ruskega predsednika pozdravijo z dolgim aplavzom. "Živel Putin!" mu vzklikne eden tistih iz prve vrste, ki se skuša obdržati na mestu ob naskoku kolegov iz ozadja, ki se prerivajo za najboljši posnetek visokega gosta. Ta jim nameni dobrohotni pomah in nasmešek, vsakršno upanje na avtograme pa ubijejo mrki pogledi Putinovih telesnih stražarjev.

Topel slovenski sprejem
Slovesnost se končno lahko začne. Uvodno besedo dobi gostitelj, predsednik države Borut Pahor, ki v svojem govoru poudari, kako nam ni vseeno za žrtve vojn ter kako so vojne in mir stvar politične odločitve, ne pa neizogibnih zgodovinskih okoliščin.

Tu se je za malenkost zdelo, da gre morda za subtilen namig Putinu, izobčenem od Zahoda zaradi svojih avantur na vzhodu, a je Pahor, še preden bi se lahko ta misel preveč usedla, govor preusmeril v smer novih oblik vojskovanja, z novimi varnostnimi grožnjami, ki jih te prinašajo, in brezobzirnostjo radikalnega terorizma, pri katerem klasične diplomatske, mirne poti odpadejo. "Uspelo bi nam le, če združimo moči in premagamo medsebojno nezaupanje," sklene z mislijo, ki pa bi jo lahko razumeli tudi kot nekakšno povabilo Zahodu k roki sprave z Moskvo.

Tako je to verjetno razumel tudi Putin, ki se je v svojem kratkem nagovoru predvsem zahvalil za lep sprejem v Sloveniji, kjer da vedno toplo pozdravimo goste iz Rusije (nov aplavz). "Ko gledam na to skromno kapelico, si mislim, da tisti, ki so jo gradili, verjetno niso nikdar mislili, da se bomo 100 let kasneje zbrali in jih počastili," je razmišljal Putin, ki je v Sloveniji sicer tretjič, a se je slovesnosti pri Ruski kapelici doslej udeležil le Dmitrij Medvedjev, sedanji ruski premier.
Najbolj gromkega aplavza pa je bil deležen predvsem njegov sklepni poudarek, kako je bila sovjetska vojska tista, ki je premagala Nemce v drugi svetovni vojni, ter kako se ne sme dopustiti poskusov potvarjanja zgodovine in poveličevanja režimov, ki so pomorili na tisoče ljudi.

Putin je bil za to misel in za svoj celotni nastop na Vršiču nagrajen z vzkliki odobravanja, maloštevilni protestniki iz vrst v Sloveniji živečih Ukrajincev so se zbrali 90 kilometrov stran, v Ljubljani, daleč od oči ruske delegacije. Kot je izpostavila RTV-jeva dopisnica iz Moskve Vlasta Jeseničnik, Putin na nobenem izmed svojih letošnjih uradnih obiskov v državah EU-ja ni bil deležen tako toplega sprejema kot v Sloveniji.

Obiskovalci so mu odpustili celo to, da so jih še dobro uro po koncu slovesnosti zadrževali na osmem vršiškem ovinku (kar je terjalo najmanj eno slabost in posledično zdravniško asistenco) in da jih je po osemurni igri potrpežljivosti pri Naklem pričakala ponovno zaprta gorenjka. Ni čudnega, da se jih je kar nekaj raje odločilo dan zapečatiti s pivom, vodko, pelmeni in piroškami v ruski vasi v središču Kranjske Gore.