Tristan Rigler. Foto: TV Slovenija/posnetek zaslona
Tristan Rigler. Foto: TV Slovenija/posnetek zaslona
Sorodna novica Vučić po strelskem pohodu osnovnošolca predlaga kazensko odgovornost pri 12 letih

V eni izmed osnovnih šol v Beogradu je 13-letni osnovnošolec streljal s pištolo, pri čemer je ubil osem otrok in varnostnika. Ranjenih je šest učencev in učiteljica. Kaj privede do takšnih dejanj, ali je mogoče vnaprej zaznati nevarnost in kako naj se kot družba na te pojave odzivamo, je v Odmevih komentiral klinični psiholog Tristan Rigler z univerzitetne psihiatrične klinike v Ljubljani. Spraševal je Igor E. Bergant.


Sorodna novica Nemčijo pretresa umor 12-letnice. Krivdo priznali njeni vrstnici.

V Nemčiji so se ves april spraševali, zakaj otroci ubijajo otroke. Državo sta namreč pretresla dva umora. Storilci in žrtve so bili stari od 10 do 14 let. Eden izmed naslovov v časopisih je bil ta ultimativni tabu, da otrok ubije otroka oziroma da je otrok morilec. Kako to razlagate?
To je zelo zanimiv pojav, o katerem zadnje čase vemo več. Vedeti pa moramo, da otroci razvojno nimajo empatije oziroma jo še razvijajo. To je mogoče neki segment otrok, ki nam laično ni preveč všeč, je pa to seveda razvojno pogojeno in nikakor ni slabšalno, ampak otroci so praviloma egocentrična bitja. Naloga nas odraslih in družbe je, da jim vzbujamo empatijo, da se tega naučijo, kar je razvojni dosežek. Sami po sebi pa otroci tega nimajo. Seveda pa, če prihaja do določenih ali razvojnih zaostankov ali psihopatoloških fenomenov, lahko žal pride tudi do takšnih ekstremov. Drugi segment, na katerega moramo biti zelo pozorni, je, da se otroci v današnjem času izjemno informirani in tudi zelo izpostavljeni določenim vsebinam. Seveda tega ne moremo kar enoznačno valiti na splet ali pa na medije. Ampak določen segment lahko prispeva k temu z vidika desensitizacije, da so otroci manj občutljivi za takšne stvari.

Sorodna novica Foto in video: Norvežan priznal strelski pokol, a ni razkril nagiba

Strelski pohodi po šolah so neki žalosten pojav, ki ga spremljamo predvsem v Združenih državah Amerike, pa ne samo tam. Beograjski primer je prvi v regiji, v kateri tudi mi živimo, recimo na območju nekdanje Jugoslavije. Osupljivo je, da je bil morilec zelo hladnokrven. Ker je bilo vse načrtovano, spominja tudi na pokol v Columbinu pred 24 leti, ki velja kot neke vrste vzorec tudi za poznejše storilce. Ali gre tu po vašem mnenju za neke vrste imitacijo nečesa, kar se je že zgodilo? Ali pa je težava vendarle v tem, kar ste rekli, in tudi dojemamo svet kot čedalje surovejši?
To je skoraj gotovo lahko velika težava, ker so otroci izpostavljeni tem vsebinam. Ta pretok informacij je izjemen. Problematično je tudi, kaj se zgodi s temi storilci. Če se spomnimo, kako mediji, sploh zahodni, ameriški, poročajo o tem: ti morilci skoraj čez noč postanejo zvezde. Izpostavijo njihovo skoraj celotno anamnezo, otroštvo, problematiko, družino na način, da skorajda opravičujejo njihova dejanja. Če se recimo spomnimo Breivika, ki je skoraj postal zvezda na določenih področjih. Sploh skrajni desničarji ga častijo kot heroja. To je prvi pomemben segment. Druga stvar pa so tudi druge oblike medvrstniškega nasilja. Gre za komponento pridobivanja pozornosti, pridobivanja slave in seveda imitacij.

Kakšni je zakonodaja obravnavanja mladoletnih storilcev kaznivih dejanj?

Breivik ni bil otrok, seveda pa govorimo o najhujšem strelskem pohodu v Evropi. Zanimivo, prejšnji mesec smo v Odmevih gostili francoskega raziskovalca šolskih strelskih pohodov, ki je – zelo na kratko povzemam – med drugim dejal, da pri storilcih – večinoma gre za fante – težko govorimo o nekem podobnem psihološkem profilu in da je tudi laična domneva, da gre za travmatizirane samotarje, v bistvu napačna. Hkrati je pa tudi opozoril, da se tako huda dejanja ne zgodijo nenadoma, pač pa da družba preprosto številnih znamenj ne zazna. Smo lahko bolj pozorni, ne da bi bili hkrati tudi bolj histerični?
Mislim, da smo lahko bolj pozorni. Zelo, zelo drži, da se te stvari ne zgodijo čez noč. To so stvari, ki se pletejo in se kopičijo pri mladostniku oziroma pri otroku. Ne poznamo tipičnega profila takega otroka, ki bi to storil, kar je problematično, saj to pomeni, da tega ne moremo vnaprej napovedati. So pa določene skupne komponente, ki jih običajno retrogradno ugotavljamo. Zelo pogosto je medvrstniško nasilje, lahko je psihopatološka slika v razvoju in običajno gre tudi za težnjo po maščevanju. Zagotovo moramo biti bolj pozorni na otroke, ki so žrtve medvrstniškega nasilja. Na vsak način je zelo velik opozorilni znak in mislim, da smo ga videli tudi v tem primeru, spisek. Maščevalni spisek po imenih. Koga vse bi rad ubil ali pa se mu maščeval.

Sorodna novica Medvrstniško nasilje v Celju

Ko smo že pri vplivu družbenih omrežij, kar ste nakazali, pa tudi tradicionalnih medijev, kar ste tudi rekli ... V Sloveniji smo prejšnji teden precej razpravljali o posnetku medvrstniškega nasilja iz Celja. Ali menite, da so bile te razprave v Sloveniji koristne in da smo se iz vsega tega kot družba nečesa naučili?
Sam mislim, da so bile koristne. Največja težava nasilja je, da o njem ne govorimo, da ga ignoriramo, da ga minimaliziramo. Vedno je močna težnja, da bi medvrstniško nasilje ali nasilje v kakršni koli obliki prikazali kot del normalnega razvoja, kot nekaj, kar je običajno. Reče se: vedno je to bilo in tudi mi smo tako zrasli. Dokler tega vzorca ne prekinemo in ne govorimo o tem, ne komuniciramo, bo tega nasilja verjetno še več.

Video: Posnetek pogovora

Klinični psiholog o streljanju najstnika v Beogradu