Kardinal in prefekt Kongregacije ustanov posvečenega življenja in družb apostolskega življenja je ob svoji 50. obletnici duhovništva v pogovoru za oddajo Sedmi dan 3. programa radia Slovenije - Ars spregovoril tudi o svoji duhovniški poti. V duhovnika je bil posvečen leta 1960 v Parizu, to pa je bil čas, ko so mladi teologi pričakovali, da se nekaj spremeni. "Ozračje, v katerem smo študirali, in vzgoja, ki smo ji bili podvrženi, sta vsebovala precej togosti. Prisotno je bilo pomanjkanje osebne svobode, zato smo pričakovali premik v Cerkvi. Z drugim vatikanskim koncilom je ta premik prišel," je obujal svoje spomine.
Učil o tem, da je biti Slovenec sreča in privilegij
Cerkev je nato zaradi vala sekularizacije izgubila veliko odličnih sodelavcev. "Po eni strani je bil drugi vatikanski koncil potreben - odprl je Cerkev svobodnemu svetu - v nekem trenutku pa je mnogim zavrelo v glavah in so šli predaleč, zato je Cerkev v učinkovitosti trpela posledice," je povzel pluse in minuse, ki so prišli z drugim vatikanskim koncilom.

Nadalje se je v pogovoru spominjal svojega prihoda v Ljubljano, kjer je nastopil službo predavatelja na teološki fakulteti in postal znan kot odprt in svobodomiselen teolog. Poudaril je, da so bila to izredno srečna leta. "Prihajal sem iz Pariza, kjer sem bil osem let kot študent teologije. Menil sem, da slovenski bogoslovec potrebuje, da ga prebudimo /.../, da se zave samega sebe, svoje enkratnosti, sreče in privilegija, da je član slovenskega naroda, in kakšno je njegovo poslanstvo v njem."

"Voditelj mora gledati, da ustvarja enotnost "
Na vprašanje novinarja, ali danes, ko v Vatikanu skrbi predvsem za ohranjanje tradicije, kaj pogreša to svobodomiselnost, je odgovoril, da je še danes zvest istim temeljnim uvidom. "Je pa res, da ko človek sprejme vodstveno službo - in moja prva važna je bila v Ljubljani, ko sem postal nadškof - pridejo v ospredje določene potrebe in določene nujnosti, na katere mora biti svak voditelj pozoren. Na primer, da ohraniš enotnost znotraj skupine, ki ti je zaupana. Ne morem biti jaz kot nadškof tisti, ki bo vnašal razprtije, ki bo pospeševal različne razdiralne težnje sredi Cerkve. To ni naloga škofa voditelja. Voditelj mora gledati, da ustvarja enotnost in da ima skupino, ki bo učinkovita, ki bo rasla, ki bo znotraj trdna in bo vedela, kakšno je njeno mesto in poslanstvo v družbi, v kateri ta skupina živi. To pogojuje delovanje vsakega škofa in tudi papeža," je razmišljal.

"Ogromno dobrega se zgodi na svetu ...
Beseda ni mogla mimo njegovega pogleda na današnji svet, pri čemer je Rode prepričan, da ima ta tako, kot je imel v vseh obdobjih zgodovine, negativne in pozitivne plati. Med pozitivnimi platmi je navedel solidarnost. Danes po njegovih besedah ves svet odgovarja na določene stiske, naravne nesreče in pomaga pomoči potrebnim. Pri tem je spomnil na potres na Haitiju, ki je zahteval 200.000 življenj. Opozoril je tudi na požrtvovalnost Katoliške cerkve. "Veliko je plemenitosti in požrtvovalnosti in ogromno dobrega se zgodi na svetu," je optimističen.

... vendar pa Bog tudi izginja iz človekovega obzorja"
Opisal je tudi negativne plati: "Je pa, jasno, negativno iz mojega stališča in stališča vere ali Katoliške cerkve to, kar pravi papež Benedikt XVI. Bog izginja iz človekovega obzorja in od tod dezorientacija v človeku glede moralnih vprašanj, vedenja, ravnanja. To nedvomno je nekaj, kar gledamo z nekakšnim strahom. Kaj bo iz tega nastalo, če bo šel svet v to smer? A to je samo del sveta. To je Zahodna Evropa." Povsem drugačno je po njegovem mnenju stanje v Vzhodni Evropi, saj krščanstvo pri pravoslavnih vernikih igra vlogo ideologije in vlogo prepoznavanja lastne identitete.