Gre za zajetno število prebivalcev; med njimi so ljudje, rojeni v državah z območja nekdanje Jugoslavije (teh je več kot 200.000), njihovi potomci ter migrantski delavci, ki po večini prihajajo z Balkana. Vsi imajo v omenjenih državah svoje najbližje, ki jih niso mogli obiskati že več mesecev. Razlog so epidemiološki ukrepi slovenske vlade, ki predpisujejo 14-dnevno karanteno za tiste, ki se vračajo iz držav na rdečem seznamu. Ljudje so zmedeni, žalostni, jezni in obupani, pravi Goran Lukić iz Delavske svetovalnice, v katero vsak dan prihaja več deset vprašanj ljudi, ki bi želeli le eno – obiskati svoje bližnje, ne da bi izgubili službo.

"Kličejo nas delavke in delavci, ki so bodisi zmedeni, ker pravzaprav ne vedo, zakaj so morali v karanteno, bodisi prestrašeni, ker dobivajo jasne signale delodajalca, da bodo dobili odpoved, bodisi ker živijo v Sloveniji in sploh ne vedo, kdaj bodo lahko videli svoje domače v Srbiji ter Bosni in Hercegovini; nekateri pa so jezni, ker so že dobili odpoved in ne razumejo, zakaj. Ali je zdaj kaznivo dejanje, da hočeš videti svoje domače? Na žalost, tudi ko gledamo z epidemiološkega stališča, nihče ne ve odgovora, do kdaj bo tako. Negotovost ljudi ubija."

"Veliko je nejasnosti"

V Delavski svetovalnici poskušajo na vse načine pomagati delavcem migrantom in najti odgovore, toda v trenutnem položaju gre to tudi njim težko od rok. "Po navadi je vsak četrtek izdan nov odlok z dopolnitvijo desetega oziroma enajstega člena in potem vsi skupaj brskamo po teh členih, gledamo, beremo, interpretiramo, da bi lahko nekako odgovorili delavcem. Najprej se obrnemo na mejni prehod, če gre za karanteno, ampak največja težava je dobiti kogar koli na telefon. Imajo avtomatski odzivnik in velikokrat dobite odgovor: trenutno so vsi zasedeni. Potem kličemo na centralo v Ljubljano, številko, namenjeno koroni, in je tudi ta zasedena. Potem kličemo ministrstvo za zdravje, s katerim korektno sodelujemo, pošljemo vprašanje in dobimo odgovor. Potem se pa začnejo zastavljati malo bolj polemična vprašanja, kot so: zakaj velja izjema za Hrvaško, ne pa za Bosno? In tu se potem začne pingpong od ene instance do druge, mi pa še vedno čakamo na odgovore. Skratka, veliko je nejasnosti."

Ljudje niso le zdravstveni kartoni

Delodajalci se pogosto odločajo za odpoved zaradi 14-dnevne karantene in pri tem ne upoštevajo osebnih stisk ljudi in dejanske življenjske situacije. "Mislim, da je zelo hudo, ko sta delavec ali delavka postavljena pred izbiro: ali upoštevati pravila, določena na ravni države, torej karanteno, ali izbrati družino. Res ne bi smelo biti te dileme. Nočem, da se to komur koli zgodi, ampak če bi se zgodilo predstavniku vlade, da bi imel hudo družinsko situacijo in recimo člana ožje družine v Bosni, kaj bi storil? Ali bi počakal, da mine odlok o karanteni, ali bi šel? Seveda razumem, da je vse to opredeljeno z epidemiološkega vidika, ampak upoštevati se mora se tudi širše gledišče. Ljudje niso zdravstveni kartoni, ki jih zapakiraš in stlačiš v karanteno. To so ljudje, ki imajo svoja življenja in svoja socialna omrežja. Imeli so jih pred korono in imeli jih bodo tudi po njej. Kot da bi se na to pozabilo."

"Otroci me bodo pozabili"

Migrantski delavci, ki so v karanteni, pa tudi tisti, ki zaradi karantene in grožnje v povezavi z izgubo delovnega mesta ne morejo domov, ne želijo javno govoriti o tem. Nekateri so se bali izpostavljanja zaradi strahu pred delodajalcem, drugi pa niso vedeli, ali bodo sploh zmogli govoriti o tem, saj svojih mladih družin niso videli že pol leta. "Še pozabili nas bodo," se tolaži s pregovornim bosanskim humorjem delavec iz Cazina. Doma ga čaka šest otrok, najmlajši je star tri leta, najstarejši 18. Hvala bogu, da imamo internet, pravi. Vsak večer, ko pride z gradbišča sredi Ljubljane, se slišijo po videoklicu.

Ne le migrantski delavci, tudi drugi priseljenci, ki živijo v Sloveniji že več deset let, težko govorijo o tem poletju. Med njimi je tudi 65-letni Vehbi Tahiri. Nekdanji aktivni atlet, maratonec in upokojeni delavec iz Raven na Koroškem je – tako kot vsi – krvav pod kožo, še zlasti ko govori o svojih sorodnikih na Kosovu. "Tam imam dve sestri in dva brata. Virus je preprečil, da bi obiskal njih in druge sorodnike. Z njimi se sicer pogovarjam po telefonu, toda sestri me že zelo pogrešata. Radi bi me videli … Razumem vse, vendar si želim obiskati svoje doma. Zelo mi je težko, tukaj imamo vse, nimamo pa svojih najbližjih," pove Vehbi in s težavo premaguje solze.

Osebne stiske

V podobnem položaju je tudi glasbenica in novinarka Maida Džinić Poljak, ki zaradi službe ne more obiskati staršev in sorodnikov v bosanskem mestu Odžak. "Starši so upokojeni. Osemdesetletnika sta, ki živita za obiske otrok. Mama je že dve dobri leti hudo bolna. Zadnjič sem ju videla februarja med šolskimi počitnicami – tedaj nisem vedela, da ju potem zelo dolgo ne bom mogla. Trenutno si zaradi nove zaposlitve žal ne morem privoščiti obiska, niti enodnevnega, ker preprosto ne morem dobiti dveh tednov dopusta," pove Maida. Poudarja, da ni edina. "V podobnem položaju je na tisoče ljudi. Pogovarjam se z njimi, iščemo rešitev, toda za zdaj je ni. Veliko stvari pri teh ukrepih mi ni jasnih. Npr. to, zakaj sem večja grožnja za varnost, če se usedem v avtomobil, odpeljem v Bosno, na dvorišču hiše objamem starše, spijem kavo z njimi in se še isti večer vrnem v Slovenijo, kot nekateri, ki so bili na hrvaškem morju in se družili z domačini in turisti?" reče resignirano.

Nemška rešitev?

Goran Lukić je prepričan, da obstaja rešitev za to, da se slovenskim državljanom in prebivalcem omogoči, da obiščejo svoje najbližje. Omenja Nemčijo. "Nemčija je uvedla testiranje na meji in kdor je negativen, ne gre v karanteno. Če to lahko stori osemdesetmilijonska Nemčija, zakaj ne more dvomilijonska Slovenija?"

Posledica ukrepov proti pandemiji je tudi omejevanje transnacionalnih stikov, ti pa so bistvenega pomena za pripadnike etničnih manjšin v svetovnem merilu, meni Mitja Žagar z Inštituta za narodnostna vprašanja. "Kolikor se mi je uspelo pogovarjati s pripadniki različnih manjšin, so omenjali predvsem občutek izoliranosti od preostalih manjšinskih in večinske skupnosti. Pripadniki tradicionalnih manjšin pa so posebej omenili izolacijo od svoje matične etnične skupnosti in matične države." Prenehanje oziroma omejitev prehajanja meja je v življenja pripadnikov prineslo negotovost, saj je po besedah Žagarja nastal "popoln rez vsakdanjih ekonomskih, kulturnih in socialnih stikov, ki so sicer obstajali".

Nujna je povezanost med kulturami

Tako kot pri večinskih prebivalcih so ukrepi za omejevanje stikov posegli tudi v življenja manjšin. Prekinjene so nekatere njihove tradicionalne kulturne dejavnosti, predvsem prireditve, poudarja Mitja Žagar, "od koncertov, gledališčnih prireditev in razstav do srečevanja, ki je za manjšinske skupnosti še posebno pomembno. To je negativni vpliv situacije. Covid-19 omejuje nekatere tradicionalne dejavnosti, ki so bistvene za ohranjanje kulture, identitete in pripadnosti posameznih manjšinskih skupnosti". Nekatera društva so to obrnila sebi v prid in so del dejavnosti preselila na splet. Digitalizacija je ena izmed novih priložnosti, ki jih je prinesla pandemija, nadaljuje Žagar. V tem trenutku vidi priložnost tudi za večjo komunikacijo med različnimi kulturami. "Pomembno je, da se manjšinske skupnosti zavedajo, da je poleg ohranjanja svoje identitete bistveno ustvariti tudi sozvočje komunikacije s preostalimi kulturami, ki bivajo v istem okolju, in vzpostaviti prostor za prehajanje med kulturami."

Razviti je treba drugačen pristop

Za valček sta potrebna dva, pravi pregovor, zato je za vzpostavljanje takega prostora potrebna dvostranskost. Razviti je treba drugačen pristop, in sicer odprt dialog, meni naš sogovornik. Še zlasti ker se je pristop sekuritizacije oziroma omejevanja pravic določenih manjšinskih skupin zaradi povečanja varnosti, ki se je uveljavil v svetu po letu 2001, izkazal za neuspešnega. "V kriznih situacijah, kot je pandemija ali težave v medetničnih odnosih, je najboljše orodje odprtost posameznih družb. Pomemben je odprt javni dialog, ki omogoča vsem subjektom v družbi, od posameznikov do kolektivnih subjektov, da se vključijo v proces razpravljanja, dogovarjanja, da se lahko pogovorijo o vseh temah," ugotavlja Mitja Žagar in poudarja, da bi ta pristop prinesel soglasje, konsenz glede prihodnega razvoja.