Sogovorniki so poglede na plebiscit in poznejši razvoj države soočili v oddaji TV Slovenija Odmevi.

Ciril Zlobec je prepričan, da je leta 1990 sledila kulminacija stvari, ki so dozorevale že precej dolgo. Treba je bilo le ponuditi teoretično možnost, da Slovenija izstopi, in morda si je njenega izstopa želel celo Slobodan Milošević, je navedel.

Peter Jambrek pa na vprašanje, kaj se je zgodilo, da se je enotnost izgubila, odgovarja, da ni nič slabega v tem, da se razhajamo, saj konflikti in različna mnenja ustvarjajo celo neke vrste katarzo. Dvajset let v življenju naroda, ki je tu že 1.500 let, ni veliko. Leta 1990 smo dosegli stoletni sen, zato ni nobene škode, če je 20 let trajalo, da smo se izvili iz sistema, ki nas je dušil zadnjih sto let, je prepričan.

Mencinger: Najbolj sem se bal izgube trga
Jože Mencinger pa je povedal, da tedaj v tisočletne sanje sicer ni verjel niti ni bil pripravljen na prelivanje krvi za svobodo, saj je menil, da bi morali po poti, ki najmanj stane. Oktobra 1990 je po njegovem mnenju postalo jasno, da bo Jugoslavija razpadla, prednosti v novi državi pa je videl predvsem v tem, da bo omogočen boljši gospodarski sistem. Najbolj sem se bal izgube jugoslovanskega trga, a imeli smo veliko srečo, je dodal.

Dimitrij Rupel je na vprašanje, ali je bil do plebiscita v resnici zadržan, odgovoril, da je tedaj ravno prišel iz ZDA in da je bila njegova naloga ljudi po svetu prepričevati o nujnosti slovenske neodvisnosti. A odziv mednarodne javnosti je bil po njegovih besedah negativen. Sprva je veljalo, da bomo neodvisnost sprejeli s pomočjo ustave, je še opozoril.

Zlobec: Takega trenutka ni mogoče prenesti v vsakdanjost
Pa splošno nezadovoljstvo po 20 letih? Če kdor koli, posameznik skupnost, narod ali aglomeracija narodov doseže občutek, da je bilo doseženo vse, nato nujno sledi padec v vsakdanjost, meni Ciril Zlobec. Trenutek, ki se ga spominjamo, je bil pač tako izjemen, da ga je nemogoče prenesti kot model v vsakdanje življenje, dodaja.

Peter Jambrek ob tem dodaja, da je tedaj najizraziteje zgodovinske trenutke poznal Jože Pučnik, ki je verjel, da je Evropa v preurejanju in da se vrata osamosvajanja narodov odpirajo, a se utegnejo kmalu spet zapreti.

Jože Mencinger pa meni, da so bila pričakovanja morda prevelika, a vendar se je Slovenija dobro razvijala. Zašla pa je nekako v letu 2005, ko je zašel pač ves svet, Slovenija je temu samo sledila in od tod tudi nezadovoljstvo, je prepričan.

Rupel: Potrebno tudi soglasje o preteklosti
Rupel je dejal še, da sta bila plebiscit in osamosvojitev najpomembnejša dogodka v celotni slovenski zgodovini, pri čemer pa nas prehod ni stal toliko kot druge jugoslovanske narode. A boji se, da nam ni uspelo doseči soglasja o tem, da je bila naša država tisto najpomembnejše v naši zgodovini. Občasno se pojavlja trditev, da preteklost ni pomembna, temveč je pomembna prihodnost; a kot meni Rupel, gre za govorjenje tistih, ki želijo kaj skriti. Soglasja o prihodnosti pa ne more biti brez soglasja o preteklosti, je prepričan.