Za otroki s posebnimi potrebami iz Posavja so krasni dnevi, ki veliko pomenijo vsem članom družin, ki jim življenje krojijo različne zdravstvene težave. Lani so zimske počitnice v Kranjski Gori odpadle, zagodla jo je epidemija, letos pa so se znova vrnili na bele strmine in res je lepo opazovati nasmejane obraze, ki na snegu kar zažarijo.

"Zelo mi je všeč, rada imam sneg," je malce sramežljivo rekla Maja, ko sem jo vprašala, ali uživa. Njena mama Rosana je zadovoljno dodala, da jim to res veliko pomeni. "Res je čudovito organizirano, veliko dejavnosti imamo, tako da se imamo res lepo."

Tudi mamica Naja Maja ni skrivala veselja in zadovoljstva, da se je z Najem vrnila v Kranjsko Goro. "Ko imaš otroka s posebnimi potrebami, ti res veliko pomeni, da lahko uživajo tudi v takšnih dejavnostih, ki bi jim bile sicer nedosegljive." Njen Naj je imel smučarsko uro kot prvi ob 9. uri, tako da sta morala vstati kar zgodaj, da sta bila na smučišču pravočasno. A ko opazuješ veselje na otrokovem obrazu, to ni težko, pravi Maja.

Z njimi smo se pogovarjali na toplem soncu, medtem ko so se v bližini drugi "sončki" čakali, da jim nadenejo čelade in pripravijo na njihovo uro smučanja. Vsak smučar je imel ob sebi dve osebi, tistega, ki je smuči vozil, in drugega, ki je pomagal pri vstopu in sestopu s sedežnice in na smučišču skrbel za varnost. Vsi nosijo svetleče jopiče, da so na smučišču in ob njem dobro vidni.

Največ družin doslej

Letošnje zimske terapevtske kolonije se je udeležilo 28 družin s skupaj 30 otroki s posebnimi potrebami, predvsem iz Posavja, nekaj družin pa je tudi iz Šentjerneja, Trebnjega in celo Maribora ter prvič tudi iz Vipave.

"Po dveh letih smo znova organizirali zimsko kolonijo, potem ko je lani odpadla zaradi epidemije. Tokratna kolonija je bila sedma po vrsti v Kranjski Gori. Zelo radi se vračamo v Kranjsko Goro, kjer nas vedno toplo sprejmejo," je pojasnila neutrudna predsednica društva Nataša Solomun. Šlo je za kombinirano skupino, mlajši otroci so skupaj, starejši skupaj. "Otroci do 18. leta so skupaj s starši, tisti nad 18 let pa v spremstvu asistentov in spremljevalcev prostovoljcev."

Smučarski del je potekal od 9.00 do 13.30, v tem času so s tremi posebej prilagojenimi smučmi vozili vse otroke, ki ne morejo smučati sami, za druge osebe s posebnimi potrebami, ki so hodeče, med njimi so slabovidni in z drugimi težavami, pa je poskrbel učitelj smučanja, sicer kinezioterapevt, je pojasnila sogovornica. Par smuči, ki je prilagojen za invalide, stane 6000 evrov. "V Sončku Posavje imamo dvoje, še ene imajo v Mariboru, potem so pa tu seveda še čelade in drugi pripomočki. To je res velik finančni zalogaj," pojasnjuje sogovornica.

Smučanje ni bila edina dejavnost v koloniji. V eni izmed sejnih sob so imeli vsak drugi dan otroci tudi nevrofizioterapijo in kinezioterapijo, predvsem popoldne in proti večeru pa so se z veseljem kopali v hotelskem bazenu. "To je odlično za sproščanje mišic. Veliko smo se tudi družili, igrali različne igre, v petek smo odšli tudi na izlet v Planico," pestro dogajanje oriše Nataša Solomun.

Ker je bila skupina res zelo velika, največja doslej, je bilo za uspešno izvedbo potrebno veliko prostovoljcev in spremljevalcev. "Dva smo na novo delno usposobili za vožnjo s smučmi, v prihodnje pa smo odločeni, da usposobimo še mlajše prostovoljce in starše, da se lahko izmenjujemo. Voziti par smuči od 9. do 13. ure je naporno."

Sklepanje novih prijateljstev

Pomemben vidik kolonije je sklepanje novih prijateljstev otrok in staršev. "Naš cilj je tudi, da starše malo razbremenimo. Želimo si se, da se med seboj spoznajo, da navežejo stike in si med seboj pomagajo. Z veseljem opažamo, da se otroci, potem ko so starejši, družijo na kavi, sami ali skupaj z asistenti, to je zanje zelo pomembno. Pomemben vidik je tudi inkluzija, na smučišču je bilo veliko ljudi, ki so nas dobro videli, saj smo imeli postojanko tik ob sedežnici."

Takšna kolonija, skupno je bilo okoli 60 udeležencev, kar je največ doslej, predstavlja tudi velik finančni zalogaj. V primerjavi s poletno kolonijo je zimska občutno dražja, smučanje je že za zdrave draga dejavnost. "Delno je subvencionirana od zdravstvene zavarovalnice prek obnovitvene rehabilitacije, vseh stroškov pa seveda to ne pokrije. Taka kolonija v takem obsegu nas stane približno 25.000 evrov. Dejstvo je, da nastanitve ne moremo izbirati, ampak gremo tja, kjer je za nas prilagojeno, vsaj delno. Brez donacij nam ne bi uspelo. Gre res za velik organizacijski zalogaj. Če ne bi imela tako dobre ekipe staršev, terapevtov in spremljevalcev, tega ne bi mogli izpeljati. Imaš cilje, kaj bi želel, a brez požrtvovalnosti ljudi in denarja tega ne moreš uresničiti."

Ob tem je njen pogled usmerjen že v prihodnost. Za smučanje s prilagojenimi smučmi si želijo usposobiti še več staršev, ki smučajo, da bi lahko potem pomagali v koloniji, pa tudi, da bi si smuči izposodili in odšli z otroki sami smučat. "Smuči so namenjene vsem članom, ne le v času kolonije, brez dodatnih stroškov. Otroci na snegu res uživajo."