Zadnji odmevni sodni procesi. Časopisi se razpišejo, na dolgo in široko, povzemajo besede obdolžencev, obrambe, tožilstva, sodnikov, citirajo sočne dele razprave, opisujejo tempo in vzdušje v dvorani. Brez ovir, brez cenzure. Naši posnetki s sodišč so kot riba nemi - nekaj skopih, hitrih posnetkov začetka glavne obravnave, nato kameram in mikrofonom pokažejo vrata, v prispevku za Tednik pravi Eugenija Carl.

V Italiji sodijo mafijskim botrom, na haaškem sodišču na zatožni klopi sedijo balkanski vojni zločinci - snemalne naprave brez ovir lovijo sliko in zvok. Ponekod procese neposredno prenašajo na posebnih kanalih. Tako naj bo tudi pri nas, zahteva odvetnik Franci Matoz. Sodišča naj na stežaj odprejo vrata, sojenja naj bodo do konca razgaljena javnosti. "Vsi režimi, ki se bojijo nadzora, naj bo nad poštenostjo sojenja naj bo nad drugimi stvarmi, naj bo nad politiko, naj bo nad odločitvami v državnem zboru, je značilno, da se zapirajo za javnost. V tem primeru pa seveda menim, da te omejitve ne more biti," je prepričan odvetnik.

Zakon o kazenskem postopku sicer prepoveduje snemanje sojenj. Dovoljeno je le izjemoma, pa še to zgolj v kazenskih zadevah. Vrhovno sodišče lahko za vsako sojenje posebej izda dovoljenje za snemanje, ki pa je praviloma omejeno na nekajminutno snemanje začetkov obravnav. Sodni senat lahko samovoljno prepove tudi to, snemanje sodnikov in članov senata pa brez njihovega soglasja sploh ni možno.

Strojin: Javnost je že zdaj dobro obveščena
Gregor Strojin z Vrhovnega sodišča RS-ja pravi: "Moja ocena je, da je javnost že zdaj dobro seznanjena z delom sodišč, konec koncev se dnevno izda okoli 10 raznih dovoljenj za snemanje javnih obravnav. In z manjšimi izjemami posebnih zapletov nismo izkusili. Če pogledamo razmere po svetu, lahko ugotovimo, da je celo na tem področju Slovenija med bolj naprednimi - v večini drugih držav je snemanje v sodnih dvoranah povsem prepovedano."

Franci Matoz se ne strinja: "Dejstvo je, da ko vrhovno sodišče oceni, da nekemu mediju dovoli snemanje glavne obravnave in ga pri tem omeji, da lahko snema samo začetek glavne obravnave, je ta omejitev neskladna z ustavo. Arbitrarno odločati o tem kateri del obravnave (ali začetek, ali konec ali razglasitev) bo lahko medij snemal - je neskladno z ustavo."

Novinarjem bi snemanje olajšalo delo
Kaj pa menijo predstavniki medijev? Rajko Gerič, odgovorni urednik informativnega programa TV Slovenija, pravi: "Za Televizijo Slovenija bi bilo seveda dobrodošlo, da bi ta sojenja potekala javno. Seveda smo drugače obsojeni zgolj na citiranje, tako kot časopisni novinarji, kar seveda elektronskim medijem otežuje delo in seveda naše gledalce prikrajša za avtentično informacijo." Urednica informativnega programa Radia Koper Nataša Ugrin Tomšič pa meni: "Snemanje obravnav bi za radijske novinarje pomenilo predvsem tehnično olajšavo. Za poslušalce bi to lahko pomenilo, da bi lahko poslušali kakšno sočno izjavo. Sicer pa bi tak način lahko pomenil tudi odpiranje vrat senzacionalizmu in bi odprl prostor za manipulacije. čeprav po drugi strani bi seveda lahko avtentične izjave tudi poslušali, kar tudi ni slabo."

Pirnat: Nekaj je treba storiti
Pravni strokovnjak Rajko Pirnat z ljubljanske pravne fakultete pa meni, da bi bilo treba storiti nekaj več od tega, kar je zagotovljeno zdaj. "Menim, da bi bilo treba to pobudo - ki je dobrodošla, čeprav je morda podana nekoliko enostransko - podrobno proučiti. Gotovo tudi sodišča ne bodo navdušena nad snemanjem, ker je to določen pritisk, določena obremenitev za sodni senat, ampak to ne more biti relevantno vprašanje. Relevantno vprašanje je samo, kje so meje varovanja zasebnosti oseb, ki so udeležene na obravnavi," še pravi.

Strojin z vrhovnega sodišča ob tem opozarja na slabe izkušnje drugih držav s snemanjem obravnav: "V Združenih državah je bilo neko krajše obdobje v 90. letih, ko so eksperimentirali s snemanjem kazenskih zadev, vendar so to kmalu opustili, saj so imeli precej negativne izkušnje pri sojenju recimo O. J. Simpsonu. Zato je isto sodišče v sojenju v primeru Michaela Jacksona pravilo spremenilo in snemanje povsem prepovedalo."

Bi sojenja lahko postala šovi?
Obstajajo pomisleki, da bi se v tem primeru sojenja lahko sprevrgla v nek šov. "Pravila vodenja glavne obravnave so seveda določena, predsednik senata ima vedno oblast. Njemu je dano, da vzpostavi red v sodni dvorani in da se kaj takšnega ne bi zgodilo," to možnost zavrača Matoz, Ugrin Tomšičeva pa pravi: "Sicer pa se mi zdi bolj kot snemanje celotnih obravnav pomembno to, da bi sodišča zagotovila, da bi po koncu obravnav novinarjem dali izjave. To je zdaj namreč preveč prepuščeno volji posameznega sodnika, tožilca oz. odvetnika."

Pravnik Pirnat opozarja na kolizijo različnih ustavno zagotovljenih pravic: "Problem so pa ustavno-pravna vprašanja konflikta različnih ustavnih pravic - pravice do obveščenosti, do javnosti sojenja, pa zasebnosti oseb, ki so udeležene v postopkih -, kar pa tudi končno vpliva na sam postopek."

Matoz: Snemanje predvsem v korist obdolženemu
A Matoz vttraja: "Snemanje obravnav ni samo v korist sodstvu, ki bi lahko s tem jasno pokazalo, da svoje delo pošteno in korektno opravlja, niti ne zagovornikom niti tožilstvu, ampak predvsem obdolženemu. Kajti obdolženi je že na začetku kazenskega postopka izpostavljen javni stigmatizaciji in o se govori. Nedvomno je v njegovem interesu in v interesu poštenosti sojenja, da tudi javnost sliši, kaj ima povedati, in se tako morebiti opral očitkov krivde že pred izrekom sodbe."

Sodniki snemanju niso naklonjeni
In sodniki? Njihovo stališče do snemanja sodnih obravnav je odklonilo. Morebitna nova praksa bi navrgla kup težav, navajajo. Ena od težav bi lahko bilo tudi ravnanje obtoženega, ki bi se pred kamerami utegnil drugače zagovarjati kot sicer. Brez kamere bi lahko kaznivo dejanje priznal, pod težo, da bi za njegovo dejanje izvedela najširša javnosti pa bi krivdo zanikal. In še ena dilema: v zadnjem času so se močno namnožili postopki zaradi kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime, ki jih sprožajo prvaki ali visoki predstavniki političnih strank. Snemanje takih obravnav bi lahko privedlo do poceni politične promocije. Sodniki ocenjujejo, da procesi niso gledališka predstava in kot najbolj občutljiva faza vsakega kazenskega postopka zato ne morejo biti namenjena promociji njenih akterjev.

Tudi poslanci proti
Preden bo sodne obravnave mogoče spremljati iz domače dnevne sobe, če sploh kdaj, bo preteklo še veliko vode. Pa tudi, če bi zmagali argumenti, zakaj je sodne dvorane prav razgaliti javnosti, bi bilo potrebno jasno, strokovno, zakonsko postaviti pravila igre. Za pravno meglo tu res ne more biti prostora. Kot nenazadnje pri domala vsaki temi, je namreč tudi tu velika nevarnost prepuščanja politiki, kar bi pomenilo vplivanje na nepristranskost. Da ta bojazen ni neupravičena daje slutiti tudi podpora Matozovemu predlogu, ki jo izražajo poslanci: "Sodišča, novi parlament? Ne, hvala!"