Nekatere študije kažejo, da že do 60, pa tudi do celo 72 odstotkov mladih poroča, da so že bili žrtve spletnega nasilja. Tudi v Sloveniji imamo porast sovražnega govora, tudi nesočutne komunikacije na spletu, veča se splošna problematična uporaba družbenih omrežij, je v uvodu navedel nekaj podatkov voditelj podkasta Digitrajno izobraževanje Rok Gumzej.

Njegovi sogovorniki so bili Minea Rutar, doktorska študentka in asistentka na oddelku za psihologijo in oddelku za sociologijo Filozofske fakultete Univerze v Mariboru, Mitja Černko, psiholog, soustanovitelj Trenerskega foruma in Inštituta za aplikativne znanosti Maribor, in študent komunikologije Matej Urbas. Rutar in Černko sta tudi dva izmed avtorjev publikacije Sočutni jezik med mladimi, ki ponuja vpogled v pomen empatije in konstruktivne komunikacije v vsakdanjem življenju mladih.

Kot je na začetku opozorila Minea Rutar, je statistika včasih lahko zavajajoča. "Glede bolj tradicionalnih oblik medvrstniškega nasilja, če se lahko tako izrazim, se strinjamo, da niti ne naraščajo, gre bolj za to, da se o njih več poroča. Vsekakor pa je v porastu spletno nasilje, sovražni govor, pa nesočutni govor v najširšem pomenu besede. Na spletu je to gotovo velik problem in narašča," pravi Minea Rutar, ki dodaja, da se povečuje ozaveščenost o nasilju.

Zaradi razmaha spleta in tudi omrežij se je na splošno povečalo informiranje, hitreje pa se razširijo tudi morebitne novice o nasilju. "V zadnjih dneh se poroča o primeru medvrstniškega nasilja in pretepanja na Ptuju. Pred nekaj leti ne bi vedeli za te stvari, zdaj pa smo ves čas izpostavljeni novicam s celega sveta in se mi zdi, da to predstavlja ta kontekst, v katerem smo tudi vsi malo bolj napeti, nastrojeni in prestrašeni," je opomnil Černko.

Mit, da besede ne bolijo tako kot udarci

"Mit, ko govorimo o nasilju, je, da je bilo včasih razmišljanje 'Ah, saj besede pa ne bolijo' ali pa 'Naj se mladi sami zmenijo'. Zdaj je bolj očitno, da so ravno besede tiste, ki lahko na spletu bolijo in celo ogrožajo življenje, če se to nasilje stopnjuje," poudarja asistentka na Filozofski fakulteti v Mariboru in dodaja, da je večini staršev in učiteljev jasno, da to ne drži. "V času digitalnega nasilja je v polnosti jasno, kako zelo škodljive posledice imajo lahko besede. Hkrati pa je jasno, da smo lahko na spletu veliko bolj neprevidni, veliko hitreje se lahko zgodijo stvari, ki imajo veliko bolj daljnoročne posledice, ker jih ne moremo vzeti nazaj."

Ob tem opominja na dejstvo, da na spletu drugače od komuniciranja v živo, med katerim lahko takoj vidimo reakcijo na naše dejanje ali besedo, ne vidimo odziva. Predvsem pa anonimnost pomeni, da največkrat ni posledic za tistega, ki izvaja nasilje ali pa sovražni govor, saj ostaja njegova identiteta neznana. "Pa še to je, da se mogoče ne zavedamo nujno, da je na drugi strani res oseba, ki jo je zelo lahko prizadelo to, kar smo rekli. In da ima lahko to, kar smo naredili, dolgotrajne posledice na vedenje osebe," pojasni posebnosti nasilja in sovražnega govora na spletu Minea Rutar.

Černko opominja na pomen razvoja veščin, da se znamo z morebitnimi tovrstnimi negativnimi izkušnjami spopasti. "Zdi se mi, da morajo mladi razviti neke temeljne psihološke in odnosne veščine. Ampak to se ne zgodi samo od sebe." K temu Rutar dodaja, da to niso neke nove veščine, temveč gre "v osnovi za to, kar se v zadnjih letih vedno bolj krepi, tako v šolah kot znotraj družine in med otroki samimi: zmožnost samouravnavanja, zmožnost empatije, zmožnost sočutnega komuniciranja, spoštljivega komuniciranja in tako naprej. Gre za veščine, ki se jih je absolutno treba naučiti z vzgojo, v šoli in zunaj nje, ker ne pridejo nujno spontano in jih nismo nujno vešči kar sami od sebe."

Pri tem igrajo ključno vlogo odgovorni odrasli, od katerih se lahko mladi veščin učijo in se zatečejo k njim v primeru težav. "Ko pa so že izpostavljeni nekim vsebinam na spletu, ki niso v redu in ki jim vzbujajo neprijetna občutja, je pomembno, da imajo občutek, da so ob njih odgovorni in zreli odrasli, ki so vredni zaupanja, ki se bodo lahko odzvali konstruktivno in ne panično, bodo pa vzele problem resno. In predvsem, da jih bo zanimala stiska mladega človeka in to, kaj se njemu dogaja. To ostaja ključno," pravi Rutar.

O pomenu empatije in konstruktivne komunikacije govori tudi publikacija Sočutni jezik med mladimi, ki na 350 straneh ponuja številne napotke, v pripravi in tudi že izvedbi so tudi seminarji na to temo.

Publikacija je lahko v veliko pomoč tudi staršem. "Včasih starši niso najbolj kul oseba, toda res je pomembna vez otroka s staršem, to medsebojno zaupanje. Ne gre za to, otrok staršu vse pove, ampak mogoče z vidika, da veš, kaj se tvojemu otroku dogaja oz. da se otrok lahko zaupa staršu, mu pove, kaj se dogaja, če bo šlo kaj narobe. Tu so tudi vrstniki, ker najbrž nisi edini, ki to doživlja, in če več ljudi skupaj stopi, je verjetnost, da to osebo pripravijo do tega, da opusti negativno početje, večja," je opomnil študent komunikologije Matej Urbas.

Nedavno se je odvila kampanja RTV Slovenija za boj proti medvrstniškemu nasilju Odpikajmo nasilje, izvajajo se tudi številne druge dejavnosti. "Po eni strani je to izjemno nujno in zelo zaželeno in koristno, tega ne more biti nikoli preveč. Na primer v zadnjih letih se je na tak način v veliki meri destigmatiziralo duševno zdravje. Pri takih kampanjah je pomembno, da se mladi o tem pogovarjajo, da se to širi po spletnih družbenih omrežjih in da lahko prispeva k normalizaciji sočutne komunikacije. /.../ Ni pa seveda to zadosti. Včasih se celo zgodi, da se v času takih kampanj lahko zgodi več poročanj," opozarja Minea Rutar in opominja, da v takih primerih ne smemo zmotno domnevati, da je poraslo število nasilnih dogodkov, ampak da je bil to pozitiven učinek kampanje, zaradi katere je pomoč poiskalo več ljudi.