Naj gre za astrologinjo, ki se ne sramuje parkiranja na mestu za invalide, za igralca, ki je izdal plagiat, za evrovizijska predstavnika, ki se na tiskovni konferenci ne vedeta pričakovano, ali za starše, ki so v nesreči izgubili otroka, ki ni nosil čelade – primeri spletnega sramotenja so zelo različni, pa vendar jim je skupen pojav množice, ki izraža moralno ogorčenje nad bolj ali manj spornim delovanjem posameznika.

Razlika med sovražnim govorom in internetnim sramotenjem

Tarče sovražnega govora so vedno tarče že samo zaradi tega, kar so, zaradi pripadnosti določeni skupini, ne pa zaradi svojih dejanj. "Sovražni govor lahko označimo kot žaljenje, zasramovanje, spodbujanje nestrpnosti, sovraštva in nasilja proti različnim deprivilegiranim družbenim skupinam (etničnim, narodnim, verskim, kulturnim, spolnim ...) ali posameznikom na podlagi njihove pripadnosti tem skupinam. V nasprotju s tem je internetno sramotenje uperjeno proti posameznikom, na zelo različnih osnovah," razliko med sovražnim govorom in spletnim linčem pojasni Andrej Motl, koordinator prijavne točke Spletno oko na ljubljanski Fakulteti za družbene vede in hkrati soavtor Priročnika za prijavljanje sovražnega govora na družbenih omrežjih.

"Danes je lahko dovolj že zgolj to, da se nekomu zgodi manjša nerodnost ali še manj kot to," opozori Motl. Pogosto so povod za internetno sramotenje sicer res določena moralno vprašljiva dejanja ali stališča. Na storilce pa se nato zgrne velikanska količina internetnega sramotenja, ki lahko celo spodbujanja k fizičnemu nasilju, doda Motl.

Cilj spletnega linča je družbeno onečaščenje

Ker napad množice na posameznika ni le spletni temveč zgodovinski pojav, smo za definicijo linča prosili profesorja socialne filozofije in filozofije zgodovine na Filozofski fakulteti Igorja Pribca. "Linč je zunajsodni uboj, ki ga opravi skupina ljudi," na osnovno definicijo pojma opozori Pribac. "Tudi spletni linč je uboj, vendar ni fizični uboj. Star je toliko, kot je star splet oziroma nekoliko manj, saj je linč vezan na množičnost tistih, ki se spravijo nad nekoga, in ta množičnost na začetku spleta ni bila zagotovljena. Spletni linč se od tistega pred časom spleta loči po tem, da je zadnji stregel po fizičnem življenju, medtem ko ima spletni linč za cilj simbolni linč človeka. V prvem je posledica fizična smrt, v drugem pa družbeno onečaščenje," ugotavlja Pribac.

"Tiste, ki se lotijo linča, spoštljivo imenujemo množica ali mnoštvo. Najpogostejša oznaka, ki je skozi zgodovino postala stalnica, je, da to skupino imenujemo sodrga ali drhal. S to nedvomno izrazito slabšalno oznako hočemo označiti, da je to dejanje povezano z najslabšim, kar je v človeku. S tistim, kar nas približa živalskemu svetu, od katerega pa se v resnici hočemo razlikovati," meni Pribac, ob tem pa opozori, da je kljub vsemu pojav linča nekoliko bolj zapleten.

"Linč je pravzaprav skrajna in nezaželena posledica nečesa, kar v družbi sicer je zaželeno. Gre za sposobnost moralne presoje vsakega posameznika, ki zmore oceniti dejanja in stališča, ki jih izrečejo drugi (tudi institucije) z moralnega zornega kota. Prav ta zmožnost, ki jo hočemo gojiti, je tista, ki nas privede do t. i. družbenih sankcij. To so pravzaprav neformalne zunajsodne kazni, ki jih nekdo, ki je po mnenju drugih storil nekaj napačnega ali moralno zgrešenega, doživi. Gre za samoregulacijski mehanizem, ki ne potrebuje sodnega aparata za vsako malenkost," izvor takšnega delovanja pojasni Pribac.

Močna čustva in šibki zadržki

Težava nastane, ko se ‒ sicer zaželen ‒ moralni čut sprevrže: "Če se ta mehanizem sproži na način, da so čustva tako močna in zadržki pred dejanji tako šibki, se lahko to iz moralne sodbe prelevi v jemanje pravice v svoje roke. V predstavo, da je sodba, ki jo izrečeš sam pri sebi, že nujno resnična in dokazana." Pripadnika skupine ljudi, ki se loteva linčanja nekoga, ki je naredil nekaj moralno neznosnega, torej v osnovi vodijo moralni nagibi: "Ni bilo prav, kar je naredil in za to mora plačati." Problem nastane takrat, ko ta moralni čut, ki je v vseh nas, ne doživi tiste vzgoje, ki bi jo moral, da bi dozorel v izdelan moralni čut, ki zmore na stvari pogledati z več zornih kotov, je manj vodljiv in se zaveda, da mora pri najbolj resnih situacijah nastopiti sodni sistem, ki smo ga izdelali prav zato, da bi take stvari reševal, še dodaja Pribac.

Razlika med sramotenjem in konstruktivno kritiko

Tudi Motl poudarja, da je pomembno, da jasno ločimo med virtualnim sramotenjem ter opozarjanjem na določene nemoralne prakse: "Posameznik oziroma posameznica ima seveda pravico opozoriti na krivice. Pravico ima tudi zahtevati, da se ta odnos spremeni, tudi na družbeni ravni. Je pa pomembno, da je kritika osredotočena na domnevno sporno ravnanje oziroma sporni govor, ne pa na osebo samo oziroma na sramotenje te osebe ali družbenih skupin. V številnih primerih internetnega sramotenja želi nekdo popolnoma upravičeno opozoriti na neko domnevno krivično ravnanje, potem pa ga, ko je denimo spodbujen s strani drugih v skupini, zanese in že se spusti v nekontrolirano sramotenje."

Za ljudi, ki niso javne osebnosti, so posledice lahko tragične

Množični pogrom nad posameznikom lahko pusti resne posledice. "Posameznik se lahko počuti žalostno, nemočno, osamljeno, lahko zapade v depresijo. Plaz sporočil lahko zelo zamaje samopodobo, kar je, posebej v primeru posameznikov, ki imajo že od prej težave s samopodobo, ali v primeru posameznikov, ki niso politiki ali javne osebnosti in niso vajeni tovrstnih napadov, lahko tudi usodno. Neredko tarče internetnega sramotenja ali spletnega nadlegovanja razmišljajo tudi o samomoru, nekatere ga storijo," pove Motl. Pribac pa ob tem spomni na mariborskega ravnatelja, ki si je po javnem razkritju ljubezenske afere s sodelavko vzel življenje. "Primer smo skoraj uspešno izbrisali iz našega javnega spomina, ker je za nas precej neznosen."

Kako se odzvati, ko nas same ujezi določeno dejanje posameznika?

"Ko nas ujezi določeno ravnanje posameznika, in začutimo impulz, da bi se takoj odzvali, je zelo pomembno, da tega ne storimo. Namesto tega se ustavimo, zajamemo sapo, počasi izdihnemo, štejemo do deset, in se šele nato odločimo kako, če sploh, se bomo odzvali," svetuje Motl. "Roka bi nam morala zadrhteti," izraz, ki ga običajno uporabljamo za spreminjanje ustave, kot varovalo pred nebrzdanim sramotenjem uporabi Pribac: "To bi si moral reči vsakdo pri sebi, preden hoče svojo moralno sodbo s pestjo ali kako drugače z roko, uresničiti nad drugim."