Na Poljanski cesti v Ljubljani se je pred dnevi slovesno odprla majhna trgovinica, napolnjena z rabljenimi knjigami, raznimi figuricami, steklenimi izdelki, starejšimi električnimi napravami, LP-ploščami, plišastimi igračami, skodelicami in še s čim. Prostor je pisan in svetel, v njem pa vas pozdravita nasmejana prodajalca. Gre za posredovalnico rabljenih stvari, ki je zaživela pod okriljem društva za pomoč in samopomoč brezdomcev Kralji ulice.

»Ideja je prišla iz tujine, kjer so znane t. i. charity shops. Dobesedni prevod je sicer dobrodelna trgovina, a mi smo izbrali ime posredovalnica. Želeli smo se izogniti konceptu dobrodelnosti, saj gre tukaj za enakovredno menjavo,« nam pojasni vodja projekta Luna Jurančič Šribar. Enakovredno menjavo med socialno izključenimi in morda tudi brezdomnimi ljudmi, ki v posredovalnici delajo in si zaslužijo za preživetje, med socialno šibkimi ljudmi, ki si zaradi nizkih cen ponujene predmete lahko dejansko privoščijo in vsemi tistimi, ki v posredovalnico prinesejo stvari, ker jih ne želijo zavreči ali ker želijo podpreti projekt. Hkrati je to tudi okoljevarstvena dejavnosti, da se stvari ne mečejo vstran.

Socialno podjetništvo šele odkrivamo
Govorimo torej o socialnem podjetništvu, ki se pri nas šele začenja razvijati. »Ideja je k nam prišla že pred leti, a za uresničitev dolgo nismo dobili sredstev, saj družbena klima očitno še ni bila prava za takšen projekt,« pravi Jurančič Šribarjeva. Zdaj pa se stvari vendarle tudi na tem področju začenjajo premikati, saj so pridobili sredstva iz Evropskega socialnega sklada v okviru operativnega razvoja človeških virov, ki so omogočila zagon posredovalnice. V njej bodo socialno izključeni dobili priložnost za usposabljanje, nabiranje izkušenj, nekateri pa tudi za zaposlitev.

Trenutno jih je na usposabljanju pet, med njimi tudi Roman, ki pove, da je včasih delal v gradbeništvu, a kmalu ostal brez zaposlitve, podobno kot njegova partnerka, ki je opravljala prakso v kliničnem centru, a se nato zanjo v administraciji ni našlo dela. Zdaj oba delata v posredovalnici in si tako zaslužita za sprotne stroške ter za plačilo najemnine stanovanja, ki ga najema društvo za pomoč brezdomcem Kralji ulice. »Obogatela na tak način ne bova, a denar za preživetje imava,« se nasmeji Roman in hitro opiše, kako so trgovinico opremili in uredili sami ter doda, da bodo svoje dejavnosti zdaj razširili še na šivanje vrečk iz blaga ter pozneje v popravljanje rabljenih aparatov. Že zdaj pridobljene predmete očistijo, jih razvrstijo in sami postavijo njihove cene.

Začeli so s stojnico na Čopovi
Kar nekaj izkušenj s tem namreč že imajo, saj so zadnji dve leti kot poskusni projekt, kako bi se takšna posredovalnica obnesla, enkrat mesečno postavili stojnico z rabljenimi predmeti na Čopovi ulici. Zanjo so se odločili tudi iz potrebe, saj so ljudje v društvo Kralji ulice pred leti sami začeli nositi stvari, ko so povedali, da potrebujemo oblačila. Prinašali so tudi knjige, steklene izdelke in tako se je počasi začel razvijati ta projekt. »S stojnico smo zaslužili ravno toliko, da smo lahko krili najemnino za garažo, kjer smo skladiščili stvari. Zato smo se vedno šalili, da smo na pozitivni nuli. Zdaj smo se z nje končno dvignili. Garažo pa smo še obdržali, saj imamo veliko predmetov, ker zaenkrat ljudje več prinašajo kot pa kupujejo, čeprav se tudi nad prodajo ne pritožujemo,« pojasnjuje Luna Jurančič Šribar.

Imajo ekipo štirih ocenjevalcev, ki s pri postavljanju cen že kar spretni, pri ocenjevanju vrednejših predmetov pa jim pomagajo tudi v antikvariatu. Sicer pa pazijo, da postavijo nizke cene, ker je v širšem smislu projekt namenjen tudi ljudem, ki imajo manj denarja, da bodo lahko tukaj kupovali in se udeleževali te potrošniške dejavnosti. »Na ta način se krepi samospoštovanje, saj je popolnoma nekaj drugega, če si stvar kupiš sam, pa četudi gre za vrednost 25 centov, kot pa da greš v dobrodelno organizacijo in tam dobiš nekaj zastonj. Dejstvo je, da se v družbi producira preveč stvari, mi pa se trudimo obrniti pretok teh stvari od tistih, ki jih imajo preveč, do tistih, ki jih res potrebujejo. Zato ima ta projekt tudi aktivistično obliko,« je poudarila vodja projekta.

Pri njih kupujejo tudi brezdomci
Roman je dodal, da na to nakazuje tudi ime posredovalnice Stara roba – nova raba, »saj če ne bi bilo nas, bi se stvari, ki jih zdaj prodajamo, zavrgle ali bi se na njih nabiral prah, marsikdo, ki jih potrebuje, pa si jih ne bi mogel privoščiti novih.« Brezdomcem, ki pridejo sem kupit kakšno stvar, nadaljuje, jih ponudijo po še nižjih cenah, in najboljši kupec je bil med kralji ulice. A v trgovinici ne želijo le prodajati stvari. Skušajo namreč ustvariti tudi nekakšno skupnost, zato imajo majhen kavč in mizico, obiskovalcem lahko skuhajo kavico in se pogovorijo, izmenjajo izkušnje. »Ni samo poudarek na prodaji, ampak da nekaj prispevamo v samo lokalno skupnost in ustvarimo nekakšno solidarnostno okolje,« opozarja Jurančič Šribarjeva.

Občina jim vseeno zaračunava najemnino
Čeprav se, kot pravijo, nad obiskom ne morejo pritoževati, pa vse ni tako rožnato. Lokacija posredovalnice moti nekatere sosede, ki izražajo lastne predsodke, pretirane spodbude za takšno obliko socialnega korektiva pa ne kaže niti Mestna občina Ljubljana. Za majhen lokal jim namreč zaračunava mesečno najemnino 250 evrov, ki so jo določili že pred časom, ko je v tem prostoru delovalo društvo Kralji ulice. Naša sogovornica pri tem opozarja, da »če bi prostor najemali v tem trenutku, nam nižje najemnine verjetno ne bi uspelo pridobiti. Občina nas sicer na kak drug način ne podpira. Osebno menim, da bi nam ta prostor lahko ponudili tudi zastonj.«

Bo podpora ljudi dovolj velika?
Po dveh letih, ko se iztečejo sredstva, pridobljena iz evropskega sklada, bodo namreč za svoj obstoj morali poskrbeti sami. Zdaj imajo zagotovljena sredstva za 12 ljudi, ki bodo opravili usposabljanje, nato so obvezani zaposliti tri izmed njih. Za tri zaposlene bodo 70 odstotkov plače dobili iz evropskih sredstev, preostalih 30 odstotkov pa morajo zagotoviti sami. »Po dveh letih bomo odvisni sami od sebe, saj evropskih sredstev ne bo več. Težimo k temu, da bo še vedno lahko pri projektu sodelovali čim več ljudi, verjetno na različne načine. A upamo, da nam bo šlo tako dobro, da bomo lahko ponudili še več zaposlitev.« To pa je seveda odvisno od ljudi in od tega, kako bodo sprejeli ta projekt.