Predlog zakona, ki ureja številna vprašanja na področju obravnave, zdravljenja in rehabilitacije duševnih bolnikov, so poslanci potrdili za drugo branje, ki ga čaka predvidoma julija.

Kot je za MMC pojasnila dr. Vesna Švab, predstojnica Oddelka za klinično psihiatrijo Psihiatrične klinike Ljubljana in nekdanja predsednica Šenta, slovenskega združenja za duševno zdravje, je sprejetje novega zakona potrebno predvsem iz dveh razlogov: »da bi bilo povsem jasno, kako se nadzira postopek zdravljenja in sprejema proti volji, in zato, da se celotno področje lahko začne urejati z nacionalnim programom za duševno zdravje«.

Zastareli, celo škodljivi deli zakona
Kot pojasnjuje dr. Švabova, je stroka pri pripravi sicer bila upoštevana, a ne v dovolj, saj zakon v nekaterih delih izraža v psihiatriji že zastarele poglede. Tako denimo 11. člen prepoveduje psihokirurgijo (ki, kot je povedala naša sogovornica, sploh ne obstaja), obenem pa omejuje predpisovanje zdravil, kar lahko povzroči veliko škodo. Psihiatri bodo namreč prisiljeni v predpisovanje nižjih odmerkov različnih zdravil, kar je strokovno napačno in škodi pacientom z najhujšimi duševnimi motnjami, je povedala dr. Vesna Švab.

Ljubljanska klinika: nekaj oddelkov brez psihiatra
V zvezi s pripravo zakona se je oglasila tudi varuhinja človekovih pravic Zdenka Čebašek Travnik, ki jo je zmotilo, da zakon ne ureja vprašanja neenake dostopnosti do psihiatričnega zdravljenja med posameznimi regijami (v Ljubljani naj bi bilo na prebivalca desetkrat več psihiatrov kot v Murski Soboti). Z njeno pripombo se strinja tudi dr. Švabova, ki pa meni, da ta pomanjkljivost ni toliko odvisna od samega zakona, temveč je posledica splošnega pomanjkanja kadrov pri nas. Dostopnost do psihiatričnih storitev je v nekaterih delih Slovenije porazna, »razumeti pa je tudi treba, da je absolutno število psihiatrov pri nas najnižje v Evropi.« »Katastrofalno slaba« je po besedah Švabove tudi kadrovska pokritost same ljubljanske psihiatrične klinike, saj nekaj bolnišničnih oddelkov sploh nima psihiatra.

Kdo vse bo vedel za podatke?
Varuhinja človekovih pravic pa je opozorila še na drug problem, namreč na preveliko število ljudi, s katerimi se pacienti srečujejo v postopku zdravljenja (zagovornik, zastopnik, koordinator, zdravstveno osebje, sodni uslužbenci). »To je naraščajoč problem, podatke o pacientu bomo pošiljali na toliko instanc, da bo varovanje zdravniške skrivnosti praktično onemogočeno. Sporočila zakonodajalca so torej nasprotujoča si - varovati podatke in jih razpršiti hkrati,« pritrjuje dr. Švabova.

Kdaj neprostovoljna hospitalizacija?
Zakon ureja tudi vprašanje neprostovoljne hospitalizacije, o kateri je ustavno sodišče že pred časom ugotovilo, da krši ustavne pravice. Kot je povedala dr. Švabova, je to področje dejansko že usklajeno z odredbo ustavnega sodišča, prejšnjo zakonodajo in evropskimi smernicami. Vsi sprejemi v bolnišnico proti volji se že veliko let nemudoma prijavijo sodišču, ki določi odvetnika in neodvisnega psihiatričnega izvedenca, ki preverita odločitev. Že v obstoječi ureditvi torej ni mogoče sprejeti v bolnišnico nikogar, ki ne bi bil nevaren sebi ali drugim, pri čemer to po besedah psihiatrinje ni vedno dobro, saj bi "marsikdo moral imeti možnost, da se zdravi, čeprav proti svoji volji tudi zato, ker je hudo bolan, vendar moramo upoštevati pravni red".

Večja vloga nevladnih organizacij
Predlog zakona uvaja tudi večjo vlogo nevladnih organizacij pri rehabilitaciji pacientov in njihovem vračanju v lokalno okolje: »NVO so najpomembnejši nosilci socialne in zaposlitvene rehabilitacije. Zdravstvena rehabilitacija in spremljanje pacientov v njihovem domačem okolju, posebej pri hudih oblikah duševnih motenj pa do zdaj sploh nista bila urejena.«

V pomoč pacientom tudi zastopnik
Novost je tudi uvajanje pravice do zastopnika v vseh postopkih obravnave v mreži izvajalcev za duševno zdravje, saj se bolnik pogosto znajde v situaciji, ko ne more sam varovati svojih pravic. Za zastopnika je prevideno tudi posebno izobraževanje in dodaten izpit. Dr. Vesna Švab v zvezi s tem pravi: »To je dodatna oblika varovanja pacientovih pravic, v tem zakonu socialna institucija, ki v bolnišnično obravnavo ne bo vnesla bistvenih sprememb, saj se bodo morali postopki zdravljenja izvajati v skladu z strokovnimi smernicami. Pacienti pa bodo imeli verjetno več možnosti posveta s socialnimi strokovnjaki. Želimo si sodelovanja v korist pacientov z usposobljenimi sodelavci.«

Erna Strniša