Ob 17. maju, mednarodnem dnevu boja proti homofobiji, se med drugim zastavlja vprašanje, kako je z družbeno integracijo gejev, lezbijk, biseksualcev in transeksualcev v Sloveniji. Kako je torej v deželi na sončni strani Alp biti gej ali lezbijka? Se je v zadnjih letih zgodil kakšen napredek? MMC je odgovore, ki niso nič kaj optimistični, poiskal pri sociologu in društvu LEGEBITRA, katerega poslanstvo je izboljšati položaj in odnos do istospolno usmerjenih na različnih ravneh in področjih življenja v Sloveniji. Vse se začne s težavami, konča pa z upi in zgledi.

Diskriminacija homoseksualcev se kaže na več načinov. V prvi vrsti je naš sogovornik v tem kontekstu omenil državno raven: "Najprej v zakonodaji – istospolna partnerstva so drugorazredna, niso priznane socialne, pokojninske in invalidske pravice, ni priznan status svojca /…/. Istospolne družine pa sploh niso pr iznane, pač pa jih zakonodaja obravnava kot enostarševske družine, saj socialni starš ni priznan oziroma ni viden." Da je trenutni zakon o registraciji istospolnih partnerskih skupnosti diskriminatoren, je za MMC zatrdil tudi Simon Maljevac, vodja društva LEGEBITRA.

Diskriminacija prikrita, izmuzljiva in težko dokazljiva
Po Kuharjevih besedah se geji in lezbijke v Sloveniji spopadajo predvsem s prikrito diskriminacijo, ki je "izmuzljiva in težko dokazljiva". "Verjetno vas nihče ne bo odpustil z delovnega mesta, če ste gej ali lezbijka … ampak: ali o tem lahko prosto govorite, tako kot vaši sodelavke in sodelavci govorijo o svojih družinah? Koliko slik istospolnih partnerjev ste videli na mizah zaposlenih v pisarnah? Navsezadnje – koliko gejevskih in lezbičnih parov, ki se držijo za roke, vidite v Ljubljani? Za vse to obstaja vzrok …" navaja.

Svoje trditve je podkrepil z rezultati raziskave Mirovnega inštituta iz leta 2004. Ta je pokazala, da homoseksualci v Sloveniji še vedno pogosto skrivajo svojo spolno usmerjenost - v službi denimo več kot polovica vprašanih gejev in lezbijk (ali pa so o tem spregovorili le z eno ali dvema osebama). "Verjetno sleherni gej ali lezbijka v določenem obdobju svojega življenja skriva svojo spolno usmerjenost, ker je ta stigmatizirana in nezaželena," je dodal.

Mlajše generacije pogumnejše pri razkrivanju
Raziskava Mirovnega inštituta kaže, da se mlajše generacije razkrivajo prej kot starejše in to delajo bolj brezkompromisno, pojasnjuje Kuhar, ki gejevske in lezbične študije predava tudi na Filozofski fakulteti v Ljubljani: "Razkritje ni več prošnja: prosim, sprejmi me takega, kot sem. Gre bolj za: sem to in to, vzemi ali pusti …"

Nekaj drugega kot verbalno razkritje pa je manifestacija homoseksualnosti v javnosti, ki je po besedah sociologa vedno povezana z morebitno grožnjo nasilja. Te njegove besede potrjuje tudi že omenjena raziskava Mirovnega inštituta, ki je pokazala, da ima več kot polovica vprašanih gejev in lezbijk izkušnjo nasilja zaradi svoje spolne usmerjenosti, kar v 60 odstotkih takih primerov pa so bili akterji nasilja neznanci na ulici oz. v javnem prostoru.

Velika večina jih homofobičnega nasilja ne prijavi
Na drugi strani raziskava društva LEGEBITRA iz leta 2008 kaže, da kar 92 odstotkov vprašanih diskriminacije oziroma homofobičnega nasilja, ki so ga izkusili zaradi svoje spolne usmerjenosti, ni prijavilo ne policiji ne drugim podpornim sistemom. Seveda se na tem mestu zastavlja vprašanje, zakaj? "Na prvo žogo bi rekli, da zaradi strahu pred razkritjem, ampak raziskava je pokazala, da je večina tistih, ki niso prijavili, nasilje minimaliziralo – ni se jim zdelo dovolj pomembno ali pa so menili, da s prijavo ne bodo ničesar dosegli. No, take zgodbe slišimo tudi od pretepenih žensk, češ saj me je samo malo udaril. Tu gre za 'racionalizacijo', češ saj so samo za nama pljuvali in vpili 'prekleta pedra'!" razlaga Kuhar, ki tudi sam sodeluje z LEGEBITRO in je sodeloval pri njeni raziskavi. "Zagotovo pa je del odgovora na vaše vprašanje tudi v strahu pred razkritjem in v nezaupanju policiji. Nekateri ne želijo prijaviti, ker se bojijo, da jih bodo tudi policisti diskriminirali oziroma zasmehovali zaradi take prijave," je dodal.

Strah pred negativnim odzivom policije nepotreben
Nasilje je torej prijavilo le osem odstotkov vprašanih. Maljevac nam je povedal, da so med njimi izključno osebe, ki so predtem javno razkrile svojo spolno usmerjenost. To pomeni, da je pripravljenost posameznikov, da uradno prijavijo homofobično nasilje, povezano s tem, ali je posameznik svojo homoseksualnost razkril prijateljem, družini ali kar večini. Ti respondenti "poročajo, da je bil odnos policije do njih ob prijavi nevtralen (60 odstotkov) oziroma podporen (40 odstotkov). Nihče od vprašanih ni poročal o sovražnem odnosu policije ob prijavi homofobičnega nasilja ali diskriminacije. Zdi se, da je strah pred negativno reakcijo policije v večji meri anticipiran kot pa zasnovan na dejanskih izkušnjah," še navaja Maljevac.

Najprej mora ukrepati politika
K reševanju vprašanja homofobije in homofobičnega nasilja morajo pristopiti vse institucije, je prepričan vodja društva LEGEBITRA. Najprej bi, kot pravi, morala ukrepati država in seveda politiki: "Če ti s pozicij moči producirajo sovražni govor, homofobične trditve in podobno, potem na neki način legitimirajo homofobično nasilje." Pomembno pa se mu zdi tudi izobraževanje, "saj primanjkuje informacij o istospolni usmerjenosti". "Mogoče bi bilo dobro, če bi se vsak izmed nas na tej točki vprašal, koliko informacij je o istospolni usmerjenosti pridobil v času svojega šolanja. Kot vemo, pa svoja mnenja zgradimo na podlagi informacij, ki jih pridobimo, in če so te informacije v veliki večini zgolj stereotipi in predsodki, to privede do stanja, ki vlada danes v Sloveniji – do fizičnih napadov na posameznike sredi belega dne zgolj zaradi njihove spolne usmerjenosti."

Napredek je, vendar manjka še veliko volje
Kljub vsemu zapisanemu pa je mogoče reči, da se je, ko gre za istospolno usmerjene, v zadnjih letih le zgodil napredek. "Danes večina ne problematizira več, ali je treba pravno urediti istospolne partnerske zveze ali ne. Pred časom je bilo to vprašanje. Danes se pogovarjamo, ali jih bomo uredili enakopravno ali le delno," ugotavlja Kuhar in dodaja, da tudi raziskave slovenskega javnega mnenja kažejo, da se socialna distanca do istospolno usmerjenih zmanjšuje, "kar je dobro – in zagotovo tudi posledica 25-letnega prizadevanja nevladnih GLBT-organizacij". Dodal je, da treba poskrbeti še za natančno implementacijo protidiskriminacijske zakonodaje.

Tako Kuhar kot Maljavac med državami, ki najbolje skrbijo za homoseksualce, naštevata Švedsko, Norveško, Nizozemsko, Belgijo in Španijo. "In res ne razumem, zakaj se pri nas pogovarjamo o nekih starih in delnih rešitvah, če vse več držav v EU-ju izenačuje raznospolne in istospolne /…/. In prav Španija je dober primer, da je vse to politično vprašanje – če je politika pripravljena spoštovati človekove pravice in sprejeti zakone o homoseksualnih porokah itd., potem je to mogoče povsod, tudi pri nas. Če pa te volje ni – in pri nas je do zdaj ni bilo – potem pa dobimo take zmazke, kot je zakon o registraciji istospolnih partnerskih skupnosti," je sklenil Kuhar.

Marjetka Nared
marjetka.nared@rtvslo.si