31. maj je zato zagotovo eden tistih dni, ki jih bomo pomnili. To je tudi priložnost, ko velja udeležence tedanjega dogajanja povprašati, kakšni spomini jih vežejo na omenjene prelomne dogodke. In ker je bil ena od osrednjih figur začetka prave liberalizacije prav Janez Janša, se samo od sebe zastavlja vprašanje, kako vidijo nekdanjega in sedanjega Janšo. V njem še prepoznavajo nekoga, ki se v prvi vrsti bojuje za demokracijo? Odgovore je MMC iskal pri nekdanjih članih odbora, odzvalo pa se nam je šest sogovornikov.

Na drugi je Bojan Korsika, danes zaposlen v podjetju Bistra, za MMC poudaril, da gre za lepe spomine na mladost in velike družbene probleme. »Spomini so seveda lepi. Na mladost in velike družbene prelome. Nismo bili čisto prepričani o njih, toda v zraku so se slutile spremembe. Velike. Veliko nas je bilo tudi družbeno angažiranih, kritičnih do razmer v tedanji družbi. Kljub upanju na drugačno prihodnost, me je vseeno osupnila poznejša hitrost sprememb,« je zatrdil.

Hribarjeva: Bil je čas zbujanja kolektivne energije
»Moj spomin na tiste čase je lep, svetel! Bil je čas zbujanja kolektivne energije in predvsem občutka, da je zdaj dovolj... (Dost' 'mam!), da imamo pravico do spremembe v družbi in da smo sposobni, da jo dosežemo. Skratka, notranje smo se osvobodili letargije. Vsako kolektivno občutje skupnega cilja zbudi občutke sopripadnosti in s tem občutek varnosti, zavarovanosti znotraj množice ... Dobili smo občutek za skupnost in celo občutek moči,« se konca 80. let čustveno spominja Spomenka Hribar.

Ali Žerdin, ki ga dandanes poznamo predvsem kot urednika in novinarja časnika Dnevnik, pa je opozoril, da je bil to čas, ko je bila ključna vrednota solidarnost, cilj gibanja pa spreminjanje standardov človekovih pravic. »Gre za čas, ko je civilna družba znala prepoznati obči interes, država pa tega ni bila sposobna, čeprav je država na svetu prav zato, da v množici nasprotujočih si interesov, ki obstajajo v civilni družbi, najde tisto, kar je skupnega,« je dodal. Gregorju Tomcu, danes profesorju na Fakulteti za družbene vede, pa je kar nekoliko nerodno, če pomisli, kako pravičniški je bil takrat. »Verjel sem v demokracijo, in ko je postalo jasno, da znotraj Jugoslavije ni bila mogoča, sem podpiral tudi osamosvojitev Slovenije. Danes so se nekdanji ideali obrusili v vsakdanji rutini slovenskega vsakdana in postal sem neprimerno bolj ciničen. A to je v demokraciji nekaj povsem normalnega,« ugotavlja.

Korsika: Pravi šok je bil, ko so Janšo odpeljali
Aretacije Janše se naši sogovorniki spominjajo različno. Kot pravi Bavčar, je bil priča hišni preiskavi njegovega doma in pisarne, tistega majskega dne pa si nikakor ni predstavljal, da se bodo stvari odvile v sodni proces, nastanek odbora in vsega preostalega, kar je sledilo, »čeprav je bilo jasno, da gre zares«. »O aretacijah se je tisti čas veliko govorilo, saj je moral vsak družbeno angažiran kritik, žal, tudi to dejstvo vzeti v zakup. Če zdaj gledam nazaj, je to še posebej držalo za Janeza Janšo, ki je bil kot obramboslovec zelo kritičen do jugoslovanske armade. Lahko mirno rečemo, da takšne kritike armada do tedaj sploh ni doživela,« trdi Korsika. Tudi on je bil priča ob preiskavi na MikroAdi. »Za vse skupaj, ki smo bili pri preiskavi, lahko rečem, da takrat še nismo čisto dojemali resničnosti dogajanja. Še toliko bolj lahko to rečem za Janeza Janšo. Pravi šok je bil, ko so ga odpeljali. Kakšen šok je bil to zanj, pove dejstvo, da je v zaporu v enem tednu shujšal skorajda za sedem kilogramov. Tako se spominjam.«

Da je bila Janševa aretacija pošastno streznjenje, nam je povedala tudi Hribarjeva. »Aretacija Janše in ostalih je bila pretres, ki je raztrgal videz in pokazal bistvo: da je nad nami neka druga 'logika', vojaška, da smo ji vsak hip na razpolago, da z nami lahko dela, kar hoče,« je pojasnila in dodala, da kolikor bolj je bila nedotakljiva oblast, toliko bolj so bili razpoložljivi državljani. Ko vojska poseže v miru v civilno sfero, je to po njenih besedah znak za alarm. »In aretacija civilnih oseb je bil alarm, ki je nakazoval, da je možna katastrofa družbe tako rekoč na dosegu roke.«

Žerdin na dan aretacije prekinil program Radia Študent
Kako pa se 31. maja spominja Žerdin? »Klical me je Franci Zavrl in mi je sporočil, da so aretirali Janšo. Odšel sem v studio Radia Študent, prekinil sem program, povedal sem, kaj se je zgodilo. Hkrati sem najavil, da bo to v naslednjih dneh osrednja tema radijskega programa. Potem sem se iz Rožne doline odpeljal v center mesta in sem iskal ljudi, ki so se začeli organizirati,« razlaga. Na drugi strani Stres navaja, da so aretacijo vseh štirih obtožencev jemali kot napad na osamosvojitvene in demokratične težnje Slovencev, kot napad nase, napad na najbolj legitimne in upravičene teženje, Tomc pa se spominja svojega pesimizma: »Ko so aretirali Janšo, sem bil prepričan, da je to začetek konca. Prepričan sem bil, da bo JLA kot ena najmočnejših vojaških organizacij na svetu zlahka opravila s slovensko disidentsko sceno. Ni nas bilo več kot nekaj sto in nismo zgledali preveč nevarni.«

Bavčar: Nekatere stvari ostajajo, tudi pri Janši
Kako pa zagovorniki tedanjega Janše vidijo sedanjega Janšo? Je po 21 letih, v katerih se je razvil v uspešnega politika, brez katerega si zdaj ni mogoče predstavljati slovenskega političnega parketa, zanje še vedno ostal, kar je bil – borec za demokracijo? »Enaindvajset let je pomemben del človekovega življenja, spremembe so normalne, pa vendar nekatere stvari ostajajo, tudi pri Janezu Janši,« se glasi Bavčarjev odgovor. Na neki način se s temi besedami, čeprav skopimi, verjetno strinja tudi Stres, ki pravi, da med Janezom Janšo tedaj in danes ne vidi nobene posebne razlike. »Vedno je bil pogumen, odločen, brezkompromisen.«

»Lahko rečem, da sem bil v tistem obdobju z Janšo prijatelj. Vsekakor me je najbolj fascinirala njegova ekstremnost. Ne ekstremizem, ampak ekstremnost v njegovih stališčih. V smislu pritiskanja odnosov do rob, vendar ne čez. Praktično vse, ki smo tedaj družili z njim, je to presenečalo. Nekatere negativno, druge pozitivno. Vsekakor pa se je že takrat kazala tudi njegova izredna premočrtnost,« pozitivno nekdanjega osamosvojitelja ocenjuje tudi Korsika. Žerdin pa pojasnjuje, da je Janšo tedaj poznal le bežno. Kot meni, je bil zanimiv komentator. »Njegove ocene politične situacije so zanimive tudi danes, se pa z njimi pogosto ne strinjam. Ali sem leta 1988 od Janše kaj pričakoval? Ne. Seveda ne. Tisto, kar je bilo leta 1988 v ospredju, so bili standardi varovanja človekovih pravic in vprašanje, kako te standarde dvigniti. Se pa pogosto sprašujem, kako to razume Janša,« je povedal.

Tomc: Presenetile so me Janševe avtoritarne tendence
Bolj kritična sta do današnjega Janše Tomc in Hribarjeva. »Na disidentski sceni nas takrat niso zanimale razlike med nami, ampak le to, kar nas je povezovalo, privrženost demokraciji in želja po ločitvi od Miloševića. Janša je bil takrat eden od nas. Razlike med nami so se začele kazati šele po osamosvojitvi, kar je povsem normalno. To, kar me je najbolj presenetilo pri Janši, so njegove avtoritarne tendence. Zdi se mi, da je demokrat samo na površini, globoko v sebi pa je privržen makiavelizmu, ki ga je spoznal v partiji,« je na naše vprašanje, ali se je slika, ko gre za Janšo, v 21 letih spremenila, odgovoril profesor sociologije.

Na drugi strani je Hribarjeva najprej poudarila, da sta s soprogom Tinetom z Janšo kot sodelavcem pri Novi reviji tudi osebno prijateljevala in sta v odboru za varstvo človekovih pravic vztrajala do konca – tudi, ko je na sestanke hodilo le še nekaj članov. »JJ, simbol 'slovenske pomladi' je iz osebe Janeza Janše dejansko ustvaril odbor za varstvo človekovih pravic, ki ga je ves čas zagnano in požrtvovalno vodil Igor Bavčar. Kasneje sva se z Janezom Janšo kot politikom razšla. Njegova politična metodologija je avtoritarna, kar ne spada v demokracijo, do katere smo sicer prišli tudi z njegovim velikim deležem,« je sklenila.

Marjetka Nared
marjetka.nared@rtvslo.si