Türkov "dribling" z Voljčem, medijsko "potiskanje" sredinskih strank v koalicijo z Jankovićem, Stanovnikov govor v Dražgošah, dejavnosti ameriškega veleposlanika Mussomelija. To so nekatere izmed tem, o katerih smo se pogovarjali s političnim analitikom Matevžem Tomšičem.

Po odločitvi DeSUS-a za začetek pogajanja o vstopu v desnosredinsko koalicijo se zdi, da je Janševa vlada skoraj že neizogibna. Lahko še kaj prepreči Janši vnovičen prevzem položaja predsednika vlade?

Kot kaže, se bo desnosredinska koalicija dejansko oblikovala. Nekaj, kar po objavi volilnih izidov 4. decembra lani ni bilo videti prav verjetno, se bo kljub vsemu uresničilo. Če je Janša nepričakovano izgubil (relativno) volilno zmago, se je Jankoviću to zgodilo z mandatarstvom. Vidimo torej, kako se v politiki lahko stvari kaj hitro obrnejo.

Seveda lahko pričakujemo, da si bodo zakulisni centri moči še vedno prizadevali, da se to ne zgodi. To so počeli pravzaprav ves čas po volitvah, ko so aktivirali svoj "podporni sistem" za to, da bi se oblikovala vlada pod Jankovićevim patronatom. Tudi nekateri osrednji mediji so jim bili pri tem močno "na uslugo", kar je bilo včasih že kar neokusno.

Neverjetno je, kako so predvsem manjše stranke ves čas "potiskali" v naročje Jankoviću, celo SLS, čeprav so njeni ključni ljudje, na čelu s predsednikom Radovanom Žerjavom, znova in znova čas zagotavljali, da v takšno koalicijo nočejo iti.

Najbolj pa je bila tukaj "na udaru" Virantova Državljanska lista, za katero se je kar predpostavljalo, da mora iti z Jankovićem, čeprav si je v programskem smislu bistveno bližje z desnosredinskimi strankami. Češ da bo drugače "izdala" svoje volivce, kar je spet manipulacija, saj so bili poslanci te stranke izvoljeni v tradicionalno "desnih" okrajih, kar nakazuje, da so jo volili predvsem ljudje, ki so prej volili desnico.

Kljub vsej tej močni mašineriji pa tranzicijski levici ni uspelo. Zoran Janković se je izkazal kot nedorasel svoji nalogi. S svojim značilnim "menedžerskim" pristopom, utemeljenim na zaverovanosti v lasten prav (ko je govoril o timskem delu in timskih igralcih, je imel v mislih predvsem takšne, ki bodo delali tako, kot bo on hotel), je uspel uspešno odvrniti svoje potencialne partnerje, nekaj pa so k temu prispevali tudi njegovi podporniki (predvsem Janez Stanovnik s svojim dražgoškim grmenjem).

Razlika med pogajanji za Jankovićevo koalicijo in pogajanji za desnosredinsko koalicijo je bila namreč očitna - v zadnjem primeru je vse potekalo bistveno bolj gladko in tekoče, na bistveno bolj konsenzualen način. Tako je verjetno, da bo koalicija, ki je postavila vodstvo državnega zbora, prerasla v novo vladajočo koalicijo, zelo verjetna.

Predsednik republike Danilo Türk, ki je po Jankovićevem neuspehu na glasovanju za mandatarja nekaterim strankam očital "politični dribling", se je zdaj po mnenju številnih tudi sam lotil "driblinga", ko je predlagal strankam v premislek Marka Voljča za mandatarja. Kaj menite vi? Kje so razlogi oz. kaj stoji v ozadju Türkove odločitve, da je strankam v premislek ponudil bančnika Voljča, ki je bil pred dvajsetimi leti že neuspešen kandidat levice za mandatarja.

V procesu postavljanja nove vladne koalicije je bil predsednik države bolj del problema kot del rešitve. Od začetka je bilo namreč jasno, da bo storil vse, da bi za mandatarja ustoličil človeka iz vrst tranzicijske levice. Glavni smoter je bil torej preprečiti, da postane mandatar Janez Janša. In ko je Janković kot mandatar v državnem zboru pogorel, za povrhu pa še dobil ovadbo od Dursa, je pač bilo treba na hitro poiskati drugega kandidata. Marko Voljč je bil torej rešitev v skrajni sili. In po pričakovanju se ta manever ni posrečil.

To, da je Türk predlagal človeka, ki je pred dvajsetimi leti že neuspešno kandidiral za taisto funkcijo, poleg tega pa se je moral od vodenja Nove Ljubljanske banke (NLB) posloviti na dokaj neslaven način (po neuspehu z dragim in neučinkovitim informacijskim sistemom Sigma), priča o precejšnji kadrovski izčrpanosti tranzicijske levice, kar je posledica njenega intelektualnega in moralnega razsula (in tega tudi Jankovićeva relativna zmaga na volitvah ni mogla prikriti).

Pokazalo pa se je tudi, da Janković ni kakšen poseben "car", za kakršnega ga imajo njegovi privrženci, ampak še ena izmed figur, ki so je "strici iz ozadja" po uporabi namenili zavreči. To, da se je bi pripravljen nemudoma odreči kandidaturi v prid Voljču, jasno kaže na njegovo politično nesamostojnost.

Pred t. i. drugo črno sredo (oz. srečno sredo, odvisno od zornega kota) je Zoran Janković trdil, da ima dovolj glasov za izvolitev za predsednika vlade, na glasovanju pa se je izkazalo, da ni dobil niti 44 glasov. Zakaj so proti Jankoviću glasovali tudi poslanci strank levice oz. strank, ki so bližje levice?

Že obe stranki, ki sta v prvem krogu podprli Jankovića, tj. SD in DeSUS, sta to storili s precej nejevolje. Vemo namreč, da sta se prvaka obeh strank koaliciji z Jankovićem na začetku upirala. Še več, oba sta izrekla kar nekaj ostrih obtožb na njegov račun. Vendar sta bila pozneje pod vplivom omrežij, ki močno obvladujejo njuni stranki, prisiljena popustiti. Vendar pa je bilo nasprotovanje takšni koaliciji v obeh strankah še vedno precej močno, tako da to, da niso vsi njuni poslanci podprli Jankovića, nikakor ne preseneča.

Kaj je za vas sporno oz. bolj sporno - neglasovanje na tajnem glasovanju za predsednika vlade ali morebitno kupovanje glasov za izvolitev za predsednika vlade?

Absurdno je, da tistih politikov in komentatorjev, ki so tako močno kritizirali odločitev nekaterih poslanskih skupin, da ne dvignejo glasovnic za volitve mandatarja, češ da jo to v nasprotju z demokratičnimi standardi, ni prav nič motilo zakulisno novačenje poslancev iz nasprotnega tabora, ki so ga izvajali v Jankovićevem taboru.

Eden izmed poslancev njegove stranke se je s tem celo javno hvalil (kako da so priskrbeli dodatne glasove). Odločitev strank iz 'protijankovićevega tabora', da ne glasujejo, je bila sicer nenavadna, vendar v danih okoliščinah edina logična. To je bil namreč učinkovit način, da so stranke in tudi posamezni poslanci zaščitili svojo integriteto.

Poglejmo samo npr. primer poslanca Vogrina, ki so ga je pred glasovanjem najpogosteje navajali kot potencialnega "prestopnika": če bi glasoval in bi slučajno Janković zbral večino, bi bil zagotovo on tisti, ki bi bil ožigosan, čeprav bi glasoval v skladu z dogovorom v stranki.

Predvsem pa so na ta način preprečili netransparentna ravnanja, ki nevarno mejijo na politično korupcijo. In to je bistveno bolj problematično od neglasovanja. Z neglasovanjem so namreč poslanci izrazili svoje stališče, se pravi nasprotovanje Jankoviću (to je v tem primeru enako, kot če bi glasovali proti) - in s tem opravili to, za kar so plačani.

V zadnjem obdobju sta po ostrih protiameriških govorih znana iranski predsednik Mahmud Ahmadinedžad in venezuelski predsednik Hugo Chavez. Nedavno pa smo imeli po mnenju številnih primer ostre protiameriške retorike kar v Sloveniji, v govoru predsednika Zveze borcev Janeza Stanovnika na obletnici dražgoške bitke. Vas je ostrina Stanovnikovega govora presenetila? Kje so po vašem vzroki za Stanovnikov govor?

Potem ko je bilo kmalu jasno, da vlada pod vodstvom Zorana Jankovića ne uživa podpore Zahodnjakov, je bilo samo vprašanje časa, kdaj bomo doživeli razmah protizahodnih, predvsem protiameriških sentimentov. Morda je presenetljiva samo ostrina izrečenih besed, ne pa dejstvo, da je do njih prišlo.

Stanovnikov bes je bil posledica tega, da se je zavedal, da se Jankovićevo mandatarstvo in s tem nadaljevanje vladavine "njegovih" izmika, zato je moral izliti svoj gnev na vse tiste, ki so po njegovem mnenju to zakrivili, tako na "zunanje" kot na "notranje" sovražnike. Kar je čisto v skladu z boljševiško logiko nekdanjega režima - zunanji in notranji sovražnik sta vedno hodila "z roko v roki".

Vendar pa tukaj ne gre zgolj za reakcije ostarelega revolucionarja, ampak ima to širše ozadje. Protiameriški oz. kar protizahodni sentimenti so nekaj, kar je predvsem v krogih slovenske tranzicijske levice močno zakoreninjeno. Tega je dosti v politični, medijski, civilnodružbeni in akademski srenji. Gre pravzaprav za ideološki mainstream.

V Dražgošah je namreč sedela cela vrsta vodilnih predstavnikov slovenske politike, pa se nihče od Stanovnikovih besed ni distanciral. Kot je nedavno v intervjuju za vaš medij ugotovil Brane Senegačnik, eden največjih problemov tranzicijske Slovenije je v tem, da številne vodilne položaje (ne samo v politiki) zasedajo ljudje, ki niso privrženi vrednotam zahodne civilizacije.

Nekateri menijo, da delovanje in besede ameriškega veleposlanika Josepha Mussomelija kažejo, da so ZDA proti temu, da bi Zoran Janković postal predsednik vlade. Kakšno je vaše mnenje?

Jasno je, da veleposlanikove dejavnosti niso bile njegovo osebno "soliranje", ampak je šlo za izvajanje uradne politike ZDA. To pomeni, da opcija, ki jo pooseblja Janković, nima zaupanja te države (pa tudi drugih razvitih zahodnih držav ne). Običajno se ameriški diplomati bolj intenzivno angažirajo v raznih problematičnih državah. Kar nam dosti pove o položaju, v katerem se je znašla Slovenija.

Ni skrivnost, da gre slovenski levici že tradicionalno na živce republikanski del ZDA. Republikanci pač nikoli niso bili priljubljeni med slovenskimi levičarji, Bushevo Ameriko, denimo, so celo razglašali za totalitarno državo. Po drugi strani so bile vidne simpatije do demokratov - priljubljen predsednik je bil Bill Clinton in pred leti se tudi t. i. obamamanija ni ognila slovenske levice. Toda zdaj se je, malce ironično,slovenska levica zapletla v spor prav z Obamovo Ameriko. Ali to pomeni, da slovenska levica nima več zaveznikov niti v demokratskem delu ameriške politike?

Pri nas mnogi ne razumejo, da ima politika ZDA (kakor tudi drugih velikih sil) določene stalnice, se pravi usmeritve, ki jih sledi vsaka administracija, ne glede na to, ali jo vodi republikanski ali pa demokratski predsednik. Še več, naše lokalne politične oznake, delitve in stereotipe prenašajo na ameriški prostor.

Tako so zmago Baracka Obame mnogi levičarji (ne sicer samo) pri nas videli tako rekoč kot odrešitev, malodane kot zmago socializma v srcu zahodnega kapitalističnega sveta. Razočaranje je logično kmalu sledilo, ko se je pokazalo, da deluje Obama znotraj utečenih smernic, o katerih obstaja v ameriški politiki dolgoletni konsenz.

Ko govorimo o mednarodnih zaveznikih slovenske levice, je treba gledati na to diferencirano. Stranka SD je integrirana v evropski in širše mednarodni politični prostor in tudi Pahorjeva vlada je bila leta 2008 sprejeta kot normalen partner. Levica, ko jo pooseblja Janković, pa je druga zgodba. In pri tem ni problem sama ideološka usmeritev, ampak način delovanja.

Jankovićevi nasprotniki so po volitvah poudarjali odsotnost čestitk tujih državnikov in politikov za njegovo zmago. To naj bi po njihovem kazalo, da Janković nima podpore na Zahodu in v EU-ju ter da bi bila Slovenija, če bi jo vodil Janković, na neki način izolirana, tako kot pred leti Miloševićeva Srbija oz. danes Lukašenkova Belorusija. Kakšno je vaše mnenje?

"Bonitetna ocena" Slovenije v političnem smislu je po razglasitvi rezultatov volitev 2011, ko se je napovedovala vlada pod vodstvom Jankovića, zagotovo precej padla. Tako zaradi njegovega pristopa k vodenju gospodarstva, utemeljenega na intenzivnem zadolževanju, kot njegovih spornih družinskih poslov in nenazadnje zaradi nevarnosti, da bi Slovenija opustila svojo prozahodno usmeritev. Vlada s takšno usmeritvijo in takšnim načinom delovanja na Zahodu zagotovo ne bi uživala ugleda.

Pred volitvami, ko so javnomnenjske ankete kazale na premočno Janševo zmago, se je - zlasti na levici - pojavila interpretacija, da ni nujno, da vodi vlado predsednik najmočnejše stranke. Bili so namigi, da bo Türk za mandatarja imenoval Jankovića, tudi če bo zmagal SDS. Zdaj je za nekatere politične in medijske kroge sporno, če bi vlado vodil Janša, ker se je njegova stranka uvrstila na drugo mesto. Je po vašem mnenju sporno, če vlade ne vodi relativni zmagovalec volitev?

Po volitvah smo nasploh priča izjemnemu sprenevedanju. Veliko je tistega, čemur nekateri pravijo "spin", a gre pri tem za čisto navadne manipulacije. Ta, ki ste jo omenili, je le najbolj očitna med njimi. Spomnimo se, kako so mnogi, od politikov in mnenjskih voditeljev do razpravljavcev na spletnih forumih, opozicijo Pahorjevi vladi na čelu z Janšo obtoževali, da je zakrivila predčasne volitve (čeprav so to v resnici zakuhale nekdanje vladne stranke), češ da povzroča nepotrebne stroške; zdaj, ko se obeta, da njihova opcija ne bo sestavila vlade, pa sami zahtevajo predčasne volitve, ne da bi nova vlada sploh dobila priložnost.

Tako nekateri tako rekoč v isti sapi obtožujejo Janšo nekonstruktivnosti v času Pahorjeve vlade in pozivajo k nezaupnici zoper njegovo vlado, ki še niti ustanovljena ni. Ali pa kako tisti, ki so razlagali, da Janša ne sme postati predsednik vlade, ker je v kazenskem postopku, zdaj, ko je taisto doletelo tudi Jankovića, to pri njem mirno ignorirajo. In še bi lahko naštevali takšne primere. Vse to so dvojna merila, ki kažejo na odsotnost neke temeljne intelektualne konsistentnosti in kredibilnosti.

Ko je pred leti Janša predlagal večinski volilni sistem, je bila levica (pa tudi marsikdo na desnici) proti temu sistemu. V času Jankovićevega (neuspešnega) sestavljanja vlade pa se je za večinski volilni sistem, ki bi omogočil lažje oblikovanje vlade, ogrela levica, vsaj tisti del, naklonjen Pozitivni Sloveniji. Je po vašem mnenju večinski sistem pravi odgovor ali skriva tudi (usodne) pasti?

Tako proporcionalni kot večinski sistem imata svoje prednosti in slabosti. Sam nisem pristaš čistega večinskega sistema, saj lahko le preveč izkrivi politično sliko (s tem, da izloči manjše in privilegira večje stranke), poleg tega pa privede to prevelike koncentracije moči. Se mi pa tudi obstoječi sistem ne zdi ustrezen (predvsem zaradi volilnih okrajev, ki ustvarjajo lažni občutek personificiranosti volitev).

Osebno mi je najbližje t. i. nemški sistem, ki pomeni kombinacijo večinskega in proporcionalnega sistema (volivec odda dva glasova, enega za konkretnega kandidata, drugega pa za stranko), saj po moji oceni dokaj dobro nevtralizira slabosti enega in drugega.