“Ni težava samo v tem, da starši primerjamo otroke, temveč tudi sebe z vsemi drugimi. Skrbi me, ko vidim poplavo različnih priročnikov in oglasov: postanite verzija 2.0, postanite hiperčlovek … To pomeni, da je človek postal neke vrste materialno blago v tem kapitalistično-digitalnem sistemu, v katerem se moramo nekako posodobiti, kot se naš telefon ali operacijski sistem. Če imajo taki starši otroka, mora biti tudi otrok absolutno popoln, še naslednja različica njih, nadgradnja, operacijski sistem, ki mora delovati še bolje in hitreje,” pravi klinični psiholog Tristan Rigler.

Starši kot krojači otrokovega uspeha

Rigler pravi, da so starši od nekdaj primerjali otroke, je pa to zdaj veliko bolj poudarjeno in očitno, k čemur je pripomogla sodobna tehnologija. “Pretok informacij je hiter in množičen, otroci so na Instagramu in drugih omrežjih, na katerih starši objavljajo popolne fotografije ...” Starši si pod vplivom oglaševanja želijo postati najboljša različica sebe, “danes moramo biti hiperlepi, hiperzdravi, moramo se razstrupiti, ko se fotografiramo, dodamo milijon filtrov in tako naprej …”. Takšni starši imajo podobna, celo višja pričakovanja od svojega otroka. Star in znan je mit, da lahko zarodku oziroma dojenčku s poslušanjem Mozarta zvišamo inteligenčni kvocient, k temu naj bi pripomogle celo barve stene pri otroku in tako naprej. “Veliko je nekih smeti, ampak misel je prav ta, če gremo nazaj k osnovi, da imajo starši neko supermoč, da bodo s svojimi pravilnimi dejanji vplivali neposredno na otroka in ga vzpostavili, sproducirali,” pojasnjuje sogovornik. Nadaljuje, da gre za industrijo, ki smo jo uvozili iz Amerike in je v samem bistvu prodajna strategija. “Je prodajanje ideje, da lahko starši z nekimi veščinami dosežejo, da bo otrok srečen. Kaj pa se zgodi v vsej tej množični izbiri strategij … Predstavljajte si, da hodite po trgovini in obstaja petnajst vrst mleka. Marketing in propaganda dobro vesta, da bomo izbrali tistega, na katerega smo bili prej navajeni, ki nam je všeč. Ko starši berejo nasvete in ponudbe o vzgoji otrok, bodo najverjetneje izbrali tisto, ki jim je že v startu všeč.” In kdaj se zavemo, da je otrok postal projekt zaradi naših ambicij? “Odgovor je preprost: običajno takrat, ko je že prepozno. Če so otroci projekt in nam ta nekaj časa dobro uspeva, je videti super. Lahko so nekaj časa uspešni otroci, imajo odlične ocene, igrajo dve glasbili, govorijo šest jezikov … Opozorilni znaki se običajno pojavijo že v predadolescenci, ko se otrok začne upirati, izražati svojo voljo in postane nejevoljen.”

Prepiranje s starši v najstništvu je nujno za razvoj, saj je pot k neodvisnosti

Ob tem strokovnjak poudarja, da so priročniki za uspešno starševstvo problematični, saj ni univerzalnega recepta za vzgojo. Otroci so si preprosto preveč različni. Tako je pristop drugačen, če si neki otrok v eni sezoni petnajstkrat premisli in menja petnajst športov, je nezmožen vztrajati, ali pa pri otroku, ki je vesten, ima odlične dosežke, nato pa reče: ne zmorem, ne morem več. V vsakem primeru moramo prisluhniti otroku. “Seveda starši nimamo radi upora, to ni prijetno, je pa nujno. Upor je nujen za zdrav razvoj, zlasti v obdobju adolescence. Bom kar uradno in na glas rekel: prepiranje, kreganje je nujno. In to, kar ponujajo nekateri: vzgojo brez prepiranja … Me kar zmrazi. Tako se otrok razvija, izraža svojo voljo in to je njegova pot k odcepljanju, k neodvisnosti, k individualnosti. Starši smo velikokrat butlji, saj imamo idejo, da bomo lahko celotno otrokovo življenje sprogramirali. Ne vprašamo se, kaj se bo zgodilo, če bo otrok še naprej treniral nogomet, še bolj intenzivno, in se potem zlomil. Morda je boljše otroku reči: v redu, do zdaj si igral, imel te dosežke in užival, mogoče pa zdaj res razmislimo o kakšni drugi možnosti.” Prepiranje je torej del odraščanja in družinskega življenja, ne sme pa biti njen prevladujoči del ali stalnica. Konflikti so seveda prisotni tudi med starši ali partnerji, pomembno je, kako jih rešujemo. “To mora biti izmenjava mnenj, izkušenj in iskanje rešitev oziroma kompromisov. Največkrat vidim, da je pri partnerstvu težava deljenja vlog. Najboljši partnerji so tisti, ki si znajo razdeliti delo.”

Odgovornost pomeni, da razumeš, da imajo dejanja posledice

Psiholog je v enem od svojih nedavnih predavanj razmišljal in govoril tudi o prevzemanju odgovornosti, ki jo starši pogosto nosijo namesto svojih otrok. “Mladi starši mislijo, da so oni izumili starševstvo in da se je svet takrat šele začel. To je nekaj, kar naša vrsta homo sapiens pozna že dolgo časa, je pa res, da se razvijamo in se moramo temu prilagoditi.”

Pravi, da so še pred petdesetimi leti otroci delali v tovarnah, na žalost se v nekaterih delih sveta to dogaja še danes. Uspel nam je velik napredek v psihološki znanosti, da razumemo, da je otroštvo samostojna razvojna kategorija in otroci seveda ne sodijo v tovarne. To pove, da živimo dobro, da je standard visok in moramo biti za to hvaležni, meni Rigler. “Se pa odgovornost začne, ko se zgodi nekaj neprijetnega. Če je nekdo odgovoren za uspeh, je slišati lepo, če pa je nekdo odgovoren za razbito steklo v šoli, je to slabo. V današnjem svetu se prevečkrat dogaja, da otroci ne prevzemajo odgovornosti za svoje napake. Že če rečem napake, nekatere starše kar vrže. Tudi ne smemo več uporabljati izraza kazen in tako naprej, ker je to že preveč občutljiva tema v določenih sferah … Ampak pri odgovornosti gre prav za to, da razumeš, da si naredil nekaj narobe, da ima to dejanje posledice in, kar je najpomembneje, da jih bomo preživeli, da je učna izkušnja,” pojasnjuje klinični psiholog.

Kaotična vzgoja: spreminjanje pravil, iskanje hitrih rešitev v priročnikih in pri vplivnežih

Kako torej danes vzgajati otroka? Rigler opaža, da se štirje osnovni tipi vzgoje (avtoritarna, avtoritativna, demokratična in razpuščena) mešajo med seboj, nadomeščajo in prepletajo in tako nastane peti način: kaotična vzgoja. “To se zgodi, ko mora otrok kot nekakšen proizvod delovati, zato potrebujemo priročnik. Poiščemo torej priročnik, tečaj, podkast ali posnetek na YouTubu, zaupamo vplivnežu, ki nam razlaga: moj otrok je bil neuspešen, a odkar uporabljam to metodo, se je popolnoma spremenil. ADHD je zdaj njegova prednost, ne šibkost in tako naprej. Seveda poskusimo, ne deluje, takrat potrebujemo nov priročnik, ne deluje, gremo na nekaj novega. Ob tem bi se iskreno tudi vsakemu odraslemu zmešalo, saj se pravila ves čas spreminjajo. Otrok več ne ve, kaj je gor in kaj je dol, vrstijo se konflikti in dekompenzacije, občutki neuspeha. Največkrat se govori, da je najškodljivejša permisivna vzgoja, da se otroku torej vse dovoli. A če tako pogledamo: tudi to so neka pravila, v čemer se otrok znajde, pozna koncept, ve, kaj lahko pričakuje in je vsaj v neki meri konstantno. Če se pravila spreminjajo, je to nekaj najhujšega, kar se lahko zgodi.”

Smo torej sodobni starši preveč obsedeni z vzgojo, iskanjem rešitev in odgovorov? “Žal poznamo tudi starše, ki se absolutno ne ukvarjajo z otroki, po večini pa je res ta trend, da je otrok neki proizvod, ki ga moramo izpopolniti z različnimi veščinami. Ta preokupiranost je prisotna, a se bojim, da ima več opraviti s starši kot z otrokom samim. Na neki preneseni način se ukvarjajo sami s seboj.”

Ena največjih napak je misliti, da bo otrok zakrpal ali utrdil slabo zvezo

Ko govorimo o družinah, govorimo o različnih odnosih. Rigler poudarja, da so v odnosih prisotni tudi nestrinjanja, razhajanja in prepiri. Če se zgodi, da izbruhnemo, je prav, da se z otrokom o tem pogovorimo, lahko se opravičimo, predvsem pa razložimo, zakaj se je to zgodilo. Seveda, če je otrok dovolj zrel, da nas razume. “Me pa bistveno bolj skrbi, ko slišim, da dobi – največkrat je to mama – otroka in reče: jaz bom popolna mama. Ne bom počela tega, kar so počeli moji starši z menoj … To so že namigi na določene travme. No, ampak že takrat vidimo, da ji bo spodletelo. Če grem še malo nazaj, ko govorimo o partnerskih odnosih. Ena največjih napak, to moram na glas povedati, pa upam, da bodo slišali tisti, ki jih to zadeva, pa je: imela bova otroka, da naju bo povezal. Otrok je potres v zvezi in vsaka razpoka v medosebnem odnosu bo takrat postala kanjon. Otrok v družini je zares test vzdržljivosti, test, kako trdna je naša zgradba.”