“Ko rodiš, uvidiš, da nikoli več ne bo enako, do smrti boš skrbel za otroka, do smrti te bo zanj strah. Zato si rečem: skuliraj se, vzgojiti moraš samostojnega otroka, ki bo srečen, samostojen in se bo rad vračal. Ker šel bo in to bo pomenilo, da sva ga prav vzgojila, da bo svoboden,” pravi mama dveh fantov Mojca Černigoj Bizjak, ki se večkrat spomni na misel iz časa svojega študija pedagogike: “Starši, vaš otrok je na posodo.” Pravi, da svojih dveh fantov s partnerjem ne želita prikleniti nase, želita si, da bi zapustila dom in se k staršem rada vračala.

Podobno razmišlja mama treh deklet Andreja Košnik. S hčerami si želi imeti odprt in iskren odnos, pogosto se z najstnicami najbolj poglobljeno pogovarjajo na sprehodu: “Takrat vprašam, kaj se je zgodilo danes, začnem temo, vprašam, ali ti je ona že spet nagajala ali kaj podobnega. Na sprehodu je fino, ker je že tema in lahko malo gledamo stran, pri mizi nas je preveč, težko katera kaj sama vpraša. In sprehodi so odlična priložnost ali pa ko se peljemo s treninga, nakupov. So pa otroci danes že naša nadgradnja, saj pridejo sami vprašat. Hči je začela sama uporabljati tampone, sem jih nekoč našla, pa mi je rekla, pa saj veš, kaj je to, mami, saj jih tudi ti uporabljaš!”

Mojca Černigoj Bizjak pravi, da posebnega interesa za pogovore o spolnosti pri svojih dveh najstnikih (še) ni zaznala, saj sta na tem področju dovolj splošno razgledana. “Poznata osnove, vesta tudi, da imam boleče menstruacije in takrat ležim. Zadnjič mi je sin rekel: ‘Mami, boš temno čokolado? Imaš menstruacijo.’” O tem so se pogovarjali pri spolni vzgoji. “So pa mojo prijateljico pri biologiji učenci spraševali o spolnosti, jim je razlagala tudi o samozadovoljevanju, da tega ne počnejo samo fantje, temveč tudi dekleta. Takoj naslednji dan je dobila grozno elektronsko sporočilo od staršev,” še pravi.

So pa tudi starši tisti, ki prejemajo sporočila iz šole, predvsem prek e-asistenta. “Vsako leto greva z možem septembra za en teden na dopust sama. In samo prosiva, da ne bo tisti teden prek e-asistenta kakšnega obvestila, da hči klepeta, ne more sedeti pri miru, nima naloge. Vedno prosim, pa vedno naredi nasprotno,” pravi Andreja Košnik, ki sicer meni, da mora prav vsak v življenju narediti nekaj napak.

“Naj pride mama v šolo!”

“Naj pride mama v šolo!” je stavek, ki ga ne želi slišati nobena od sogovornic, a je vendar del njunih življenj s šolajočimi se najstniki. Mojca Černigoj Bizjak pravi, da je nekoč verjela, da bo imela dva neproblematična otroka, saj sta s partnerjem stroga in dosledna. Zdaj se, kot številni starši najstnikov, ki preizkušajo meje, po nedavnem incidentu v šoli sprašuje, kaj je šlo narobe. “Počutim se, kot da nisem opravila svoje starševske vloge in sem, če rečem v najstniškem jeziku, “failala”, neuspela.”

Sin je med petminutnim odmorom na šolskem stranišču prižgal petardo, fant iz višjega razreda pa jo je odvrgel v straniščno školjko, ki se je nato razletela. “Ob tem sem bila izpraznjena, uničena, sesuta. Ko je prišel sin v avto, nisem bila sposobna niti govoriti z njim. Tudi on je bil tiho, v stanju negotovosti. Vsa ta leta, mesece smo se doma pogovarjali, razredničarka je super, prav tako svetovalna služba, ravnateljica. Ko sem govorila z njo, sem jo prosila, naj mu dajo vzgojni opomin in naj med odmorom čisti wc-školjke. Seveda tega niso zahtevali, se je pa ravnateljica z mano pogovorila kot z mamo. Skratka, ima podporno okolje …” In kljub vsemu je, kot pravi, naredil neumnost.

Zaupanje gradiš zelo dolgo, izgubiš pa ga lahko zelo hitro, se strinjata mami najstnikov. Kaj storiti potem? Mama treh deklet Andreja Košnik pravi, da otrok ne kaznuje s pospravljanjem, tako kot so njo v otroštvu. “Če sem zamudila z žura, sem morala ob šestih zjutraj čistiti neki star marmor, to je bilo ‘orto’ kaznovanje. Nihče me ni poslušal, zakaj sem zamudila. Svoje otroke vprašam, pogovorimo se, kaj je bil vzrok. Neka kazen je, kazni omejevanja telefona pa nimamo, ker so hčere že napol odrasle.” Tudi sama ima na telefonu nameščene aplikacije, da razume, zakaj so tako priljubljene, “in si z njimi pošiljam snapchat ogenjčke, da sem vpeta v to, da razumem, kaj gledajo”.

Ko se najstnik upre, ker razmišlja drugače

“Pri hčeri sem bila pogosto obveščena o motenju pouka, o tem smo se pogovorili doma. Bistveno se mi zdi, da otroku dopoveš, da mora sam odgovarjati za svoje napake, ne pa da ga jaz kaznujem. Na začetku sem se spraševala, ali sem naredila premalo, ali se premalo pogovarjamo, zakaj preizkuša meje, zakaj je to storila. Nato pa sem z vsakimi govorilnimi urami rasla,” pripoveduje mama treh deklet Andreja Košnik.

Spominja se dogodka, ko je starejša hči zamajala njene predstave o vzgoji in vrednotah, ki jih je želela posredovati svojim otrokom. “Babica me je vzgajala z vero, če mi bo kdaj hudo, me bo v cerkvi nekdo slišal, razumel. Cerkvica v našem kraju je prostor, kjer čutim odpuščanje, sprejetje, da tam najdeš sebe in si lahko res ti. Mož je ateist, ki je to sprejel, jaz pa sem otroke vpisala k verouku. Zgodil pa se je trenutek, besed se ne spomnim, bili smo pri kosilu, ko je hči rekla nekaj v smislu ‘jaz v to tvoje sra*** ne verjamem’. Rekla je drugače, a jaz sem tako to slišala. Nisem vedela, ali naj jem naprej ali začnem kričati, kako naj se odzovem, gledala me je s svojimi očmi, kaj bom storila. In začutila sem en velik premik v sebi, da sem vse svoje strahove in vprašanja, kaj je narobe s tabo, dala na stran. To mi je dalo nekaj več, o, moj Bog, moj otrok razmišlja s svojo glavo, nima moje, temveč svojo. Nisem se strinjala, nič ni bilo v redu, a sem rekla: v redu, spoštujem to. Nisem sprostila svojih frustracij in za to sem si neznansko hvaležna, čeprav bi najraje kričala. Razlagala je, zakaj ne verjame, a tega nisem slišala. Sem pa hvaležna, da sem rekla prav, razmišlja s svojo glavo in bo našla svojo pot. Še vedno spoštuje moje običaje in se v njih ne meša.”

Pogovor in ljubezen, ne pa stremenje k popolnemu otroku

“Na TikToku so najstniki prikazani, kot da sploh ne komunicirajo, pri nas to ne drži, ni res. Ne skrivata se v svoji sobi, rada prideta v družinski prostor,” na vprašanje o umikanju najstnikov pred starši odgovarja Mojca Černigoj Bizjak.

Andreja Košnik pritrjuje, tudi oni so povezana družina. “Sem pa zadnjič razmišljala, kaj če bi mene nekdo vsak dan spraševal, kako sem se imela v službi in kaj sem počela in ali imam vse narejeno. Tako da sem hčer po šoli pričakala z vprašanjem in nagovorom: “Kako si danes? Dobrodošla doma!” Vprašala me je, ali je kaj narobe, in me še ves dan spraševala, ali sem v redu,” v smehu pripoveduje mama najstnic.

Sogovornici podkasta Šala za starše poudarjata, da je pogovor vezivo družine, saj se z njim vzpostavlja zaupanje, tako spoznaš svojega otroka in on tebe. Kar pa seveda ni zagotovilo, da otrok ali najstnik ne bo počel lumparij, neumnosti, preizkušal in presegal meje in naredil česa, na kar ne bo ponosen. “V življenju moraš na vseh področjih, ne samo pri vzgoji otrok, doseči stopnjo, da razumeš, da ne more biti vse perfektno. Če stremiš k temu, pozabiš na eno in edino stvar, na to, da imaš nekoga rad. Tudi če vrže petardo v stranišče. Morda je to naredil, ker je hotel biti kul, pokazati prijatelju, da si upa več kot on, morda tega v tistem trenutku sploh ni hotel narediti … Le otrok in starši lahko pridejo do tega, zakaj je to naredil in zakaj tega ne bo več počel. Ljubezen, pozornost, ki jo čuti otrok: to je tisti perfekcionizem, h kateremu bi morali stremeti, ne pa da si bo znal pri dveh letih sam zavezati čevlje. Če si jih ne bo, bo pa nosil čevlje na ježke,” je sklenila Andreja Košnik, Mojca Černigoj Bizjak pa dodala, da je vsak neljubi dogodek priložnost, da se nekaj izboljša in premakne naprej.