Sama osebno nikoli ne bi mogla odreči blagoslova verujočemu geju ali lezbijki. To pomeni, da bi odrekla blagoslov človeku. Tega pa mi niti moja vera niti vest ne dovolita, je za MMC dejala evangeličanska duhovnica Jana Kerčmar mlajša.
Jana Kerčmar prihaja iz duhovniške družine; evangeličanska duhovnika sta tako njena mati kot njen oče. Z njo smo se ob bližajočem dnevu reformacije med drugim pogovarjali o veri v današnjem, kot sama pravi, 'skoraj popolnoma razvrednotenem' času, strahu pred ateizmom, prilagajanju in o tem, kako naj bi Cerkev šla v korak s časom.

Stati inu obstati, je dejal Primož Trubar. Kaj to pomeni za vas?
Primož Trubar je takrat ta stavek izrekel predvsem vernikom, naj vztrajajo v svoji veri v Boga in svoji novi veroizpovedi kljub težkim časom. In izrekel ga je vsem, 'lubim Slovencem', naj stojijo in obstojijo v nameri in želji po učenju, branju, pisanju ter uporabi slovenskega jezika. Ta stavek je univerzalen. Še vedno je aktualen, danes pa še posebej. Meni osebno, ko pomislim nanj, dobesedno daje moč in pogum 'stati inu se truditi obstati' v moji osebni veri v Boga, v mojem luteranskem prepričanju. V današnjem pohlepnem in skoraj že popolnoma razvrednotenem svetu, v Evropi, v Sloveniji pa, upam, da bo ta stavek dajal moč vsem tistim, ki morda zdaj trpijo in so zaničevani, 'stati inu obstati' v poštenosti, ljubezni do sočloveka, verujočim pa še v ljubezni do Boga.

Ali menite, da je evangeličanski praznik kot edini državni praznik, ko je v ospredju Evangeličanska cerkev, kot tak dovolj prepoznaven v javnosti? Večina ga namreč preživi v pripravi na dan spomina na mrtve, del ljudi pa takrat celo praznuje ameriško noč čarovnic.
Če se ne motim, smo še vedno edini ali pa vsaj med zelo redkimi v Evropi, pri katerih je 31. oktober kot dan reformacije državni praznik in dela prost dan. Veliko je različnih, zelo kakovostnih prireditev, ki se vrstijo po vsej Sloveniji. Velika zahvala, da je naša maloštevilna Cerkev bolj znana tudi drugod po Sloveniji in ne le v Prekmurju, gre ravno temu prazniku. In to je zelo pohvalno. Kljub temu pa imam občutek, da je pri teh naših reformatorjih, protestantskih piscih, kot so Trubar, Küzmič in drugi, premalo poudarjeno, da so bili oni v prvi vrsti evangeličanski, luteranski duhovniki. In prav to Lutrovo učenje je bilo, poleg čiste vere v Boga, povod, da so se odločili svoja življenja živeti tako, kot so jih živeli. Glede praznovanja teh dni pa … Sama sicer nisem ljubitelj vpliva ameriškega potrošništva in so mi domači običaji mnogo bolj pri srcu kot tuji, razumem pa tudi vse tiste, ki želijo dan spomina na mrtve združiti s praznikom reformacije. Vsak pri pa sebi najbolje ve, kaj mu je bolj drago in kaj manj.

Kaj bi torej izpostavili kot najpomembnejše sporočilo praznika?
Izpostavila bi dve stvari. Sporočilo praznika reformacije je 'ecclesia semper reformanda' (vedno reformirajoča se Cerkev), kar pomeni, da bi tudi Cerkve morale malo bolj iti ali pa vsaj poskusiti iti v korak s časom. Sporočilo našega učenja, ki temelji na Jezusovem nauku in na Svetem pismu in ga lahko strnemo v en stavek, Jezusovo zlato zapoved, pa je: "Ljubi Boga nadvse in svojega bližnjega kakor samega sebe!"

Za zdaj še ni jasno, ali bo Primož Trubar dobil svoj dan ali ne in ali bo 31. oktober ostal državni praznik. Kakšno je vaše stališče? Bi bilo bolje, da Trubar dobi svoj praznik, čeprav je seveda njegov lik neločljiv od lika Evangeličanske cerkve?
Po mojem mnenju bi bil še en praznik preveč, saj menim, da jih imamo dovolj. Reformacija so Luter, Melanchton, Trubar, Dalmatin, Küzmič, Kulčar… Naši luteranski predniki so ta reformacija, ki je spremenila tok mračnega srednjega veka in tedanjega krščanstva. Zato mislim, da je popolnoma dovolj ohraniti praznik reformacije ter takrat počastiti dejanja in dela teh pomembnih duhovnikov in protestantskih piscev.

Za Katoliško in Evangeličansko cerkev se zdi, da dobro sobivata v slovenskem prostoru in to kljub razlikam, ki so za Katoliško cerkev bistvene in za katere se za zdaj zdi, da v pri njih ne namerava popuščati in se prilagajati. Če jih nekaj naštejem: ženske duhovnice, celibat, možnost ločitve in ponovne cerkvene poroke ter odnos do istospolno usmerjenih. Vaš komentar?
Kljub neomajnosti Vatikana imam občutek, da se sodelovanje med našima Cerkvama, ki je bilo do zdaj vedno korektno, še izboljšuje. To opažam predvsem pri delu. Tudi tam, kjer so katoliški bratje in sestre v veliki večini, kot na primer v Lendavi, smo uvedli ekumenska bogoslužja, se obiskali ob nekaj drugih priložnostih in to na pobudo bratov župnikov, kar se mi zdi zelo lepo. Sodelovanje se poglablja. Vzrok za to pa, mislim, da tiči prav v čudovitem sobivanju naših vernikov, ki so pri nas v Prekmurju različnih veroizpovedi. Oni mislim, da so tisti Božji blagoslov, ki mehča nekatera malo trša srca nadrejenih. In pri takih dogodkih in doživetjih razlike niso važne.

Kot gostja v oddaji TV Slovenija Hri-Bar ste simbolično poročili animirani gejevski par. Zdi se, da je stališče Evangeličanske cerkve manj ostro do problematike istospolnih parov.
Naše stališče je manj ostro, vendar pa, vsaj za zdaj, do določene meje. Čeprav naša Cerkev javno ne zagovarja blagoslova istospolnega para, pa nimamo nekih prepovedi glede tega. Sama osebno nikoli ne bi mogla odreči blagoslova verujočemu geju ali lezbijki. To pomeni, da bi odrekla blagoslov človeku. Vsi ljudje smo Božji otroci. Brez razlik. Da bi obsojala nekoga ali določala, kdo je "normalen" in kdo ne? Tega mi moja vera niti vest ne dovolita.

Že nekaj časa je med najbolj vročimi javnimi temami družinski zakonik, ki povzroča vročo kri in do določene meje "izpade" sovražnosti zaradi morebitne možnosti, da bi istospolni pari posvajali otroke. Kaj o tem menite vi, na čigavi strani ste?
Cerkev javno podpira svetopisemsko, Božjo misel o heteroseksualni družini. Sama se osebno strinjam, da je taka družina osnovna celica družbe, že zaradi reprodukcije in same tradicije vzgoje. Vendar pa ne moremo mimo tega, da so istospolne družine že med nami, da so to ljudje s čustvi, Božji otroci. In ne moremo mimo tega, da je nemalo heteroseksualnih družin, v katerih vladajo alkoholizem, nasilje in ločitev. Sama osebno bi veliko raje videla, da otroka vzgaja ljubeč in pošten istospolni par, kot pa da otrok raste v neki pohlepni podjetniški ali menedžerski družini. Zavedam se Božjih besed v Svetem pismu. Vendar pa mislim, da bi tu morali iti v korak s časom. V nasprotnem primeru namreč ne bo doseženo nič, razen še več sovraštva in nesrečnih ljudi. Tega imamo v naši državi dovolj. In tudi, če bi malo popustili, mislim, da Bog ne bi bil jezen na nas.

Kako bi sicer ocenili stanje tolerance, (ne)strpnosti v Sloveniji? Smo Slovenci nestrpni do drugačnih? Navsezadnje je Evangeličanska cerkev preživljala čase protireformacije, zato vam ta vidik ni tuj.
Mislim, da Slovenci nismo neki pretirano nestrpen narod. Obstajajo posamezniki in mogoče kakšne skupinice. Na splošno pa mislim, da smo kar strpni.

Se tudi vi, podobno kot Katoliška cerkev (glede na besede kardinala Franca Rodeta) bojite, da bi Slovenija ostala majhen brezbožen otoček sredi Evrope?
Ne. V zadnjih letih sta se tako razmahnila materializem in pohlep po denarju, da so duhovne in etične vrednote padle v ozadje. To je pač eno od obdobij. Zdaj smo v nekem duhovno praznem obdobju. Tisti, ki se še trudimo ljubiti Boga in svojega bližnjega, moramo stati inu obstati. In verujem, da se bodo tisti, ki so malce zaspali, nekoč mogoče vendarle prebudili.