Slovesnosti pred praznikom so se že začele. Zdajšnji predsednik Türk in nekdanji predsednik Kučan sta na Nanosu in na Pohorju poudarila, da so se partizani borili za svobodo in mir.

Nanoška bitka je bila ena prvih bitk primorskih partizanov in kot taka pomeni prelom v partizanskem odporu proti italijanski okupaciji na Primorskem. Tako velja za začetek osvobodilnega boja ob zahodni meji. 18. aprila 1942 se je na Nanos umaknilo 54 partizanov, ki so jih obkolile precej številčnejše italijanske sile. V osemurnem boju z 800 italijanskimi vojaki je bilo 14 partizanov ubitih, preostali so se rešili iz obroča.

"Bitka na Nanosu sodi med epopeje slovenskega NOB-ja"
Slavnostni govornik na nanoški prireditvi predsednik republike Danilo Türk je v nagovoru zbranim pred torkovim dnevom upora proti okupatorju dejal, da so se partizani, ki so padli v boju na Nanosu, borili za svobodo in za boljši svet. "Danes se nam za te cilje ni treba boriti z orožjem. Toda prizadevanje za boljši svet ostaja. Tudi danes potrebujemo modrost, odločnost in pogum. Kadar koli se nam zazdi, da nam teh lastnosti primanjkuje, se moramo spomniti: v preteklosti smo bili sposobni velikih dejanj. Tudi danes moramo zbrati to sposobnost."

Po njegovih besedah ni bila zavest o nujnosti narodnoosvobodilnega boja nikjer na Slovenskem bolj jasna kot na Primorskem, prispevek Primorcev k temu boju pa je bil izjemen: "Bitka na Nanosu, ki se je spominjamo danes, spada med epopeje slovenskega narodnoosvobodilnega boja."

"Upor proti okupatorju odločilnega pomena za našo zgodovino"
"Odločitev za upor proti okupaciji je bila največja odločitev v dotedanji zgodovini Slovencev in je zahtevala odločilen prelom s preteklostjo. Slovenski narod ni hotel - in tudi ni smel, če je želel preživeti - več prepuščati svoje usode odločitvam velikih. Čas je zahteval jasno opredelitev do narodovega obstoja in do tega, da narod vzame svojo usodo v svoje roke - in to z orožjem, z oboroženim bojem proti veliko močnejšemu vojaškemu stroju, podprtem z agresivno ideologijo nacizma in fašizma, stroju ki je v tistem času zmlel vse, kar se mu je postavljalo po robu," je nadaljeval predsednik.

Partizanski upor proti okupatorju je bil, kot je zatrdil, odločilnega pomena za poznejšo zgodovino. Brez tega upora bi bil namreč slovenski narod po Türkovem prepričanju prepuščen volji in odločitvam drugih, njegova usoda pa bi bila popolnoma negotova. Ker pa se je zgodovina odvila tako, kot se je, smo Slovenci dokončno postali gospodarji svoje usode in svoje prihodnosti. Slavnostni sogovornik je tako zatrdil, da ima vse, kar je bilo doseženega do osamosvojitve in po njej, "svoj temelj v narodnoosvobodilnem boju".

"Fašizem se ne more in ne sme vrniti"
"Povedati moramo in po potrebi tudi vztrajno ponavljati, da je bil fašizem v tem delu Evrope prvi totalitarizem, ki je prizadejal veliko gorja - Slovencem, Italijanom in drugim. Fašizem je bil med pobudniki agresivne vojne, druge svetovne vojne, ki se je končala pred petinšestdesetimi leti z njegovim porazom. In fašizem se ne more in ne sme vrniti. Res je, da so naš prostor usodno zaznamovale tudi druge ideologije, nasilje in velike kršitve človekovih pravic. Te kršitve zaslužijo obsodbo. Sistem, ki jih je omogočil, se ne bo obnovil in se ne sme obnoviti. Vendar ne smemo pozabiti ali zamolčati prvega zla, tistega, iz katerega je izšlo vse drugo. Če ne bi bilo fašizma, ne bi bilo svetovne vojne in njenih posledic. To moramo vedno znova poudarjati," je še opozoril.

Na Pohorju slavnostna govornika Kučan in Šteiner
Slovesno pa ni bilo le na Nanosu, temveč tudi na Pohorju, saj je bil tam v sklopu Festivala miru, organiziranega v počastitev dneva upora proti okupatorju, že tretji Šarhov pohod po poteh Pohorskega bataljona. Pohod se je sklenil pri Treh Kraljih, kjer sta zbrane nagovorila nekdanji predsednik države Milan Kučan in načelnik generalštaba Slovenske vojske Alojz Šteiner.

Kučan je ob tej priložnosti poudaril, da je Pohorski bataljon padel za mir, mir pa je po njegovih besedah danes vrednota, ki je ni mogoče utemeljevati na vojaški sili. Narod, ki mu je vojna vsiljena, ima sicer pravico in dolžnost, da se brani in bori. Pri tem ga je mogoče ubijati, ne pa premagati, je prepričan. "To je tudi nauk poslednje bitke Pohorskega bataljona na Osankarici," navaja.

Pri Osankarici življenje izgubilo 69 borcev
Spomnimo, da je bila partizanska enota Pohorski bataljon ustanovljena 11. septembra 1942 v Dobrovljah na Pohorju. Sprva je štela 90 borcev, poveljeval pa ji je Rudolf Mede. Pohorski bataljon je izvedel številne akcije, 21. decembra 1942 pa se je premaknil proti Osankarici, kjer si je uredil zimski tabor. Prve dni leta 1943 so nemške sile odkrile partizanski tabor, 8. januarja pa ga je obkolilo okoli 2.000 nemških vojakov. V boju je umrlo 69 borcev bataljona.