"V tujini lahko dobite veliko dobrih izkušenj, vendar ima selitev visoko čustveno ceno," pravi mlada zdravnica pripravnica v Splošni bolnišnici Trbovlje Danica Stojanović.

Iz medicine je diplomirala na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani, trenutno opravlja staž v Splošni bolnišnici Trbovlje. Je tudi odbojkarska sodnica, kar ji je prav tako pomagalo pri učenju slovenščine. Kaj za mlado osebo pomeni preselitev v drugo državo, kako se nauči novega jezika in vklopi v družbo? Ta in druga vprašanja smo zastavili 27-letni Beograjčanki z ljubljanskim naslovom Danici Stojanović. Oddaja NaGlas! je na sporedu na TVS1 ob 12.35. Vabljeni tudi k branju.

V Beogradu ste študirali stomatologijo in v tretjem letniku spoznali, da to ni za vas. Kako ste nato prišli do ljubljanske medicinske fakultete?
Drži. Popolnoma po naključju sem izvedela, da se lahko s študija stomatologije v Beogradu prepišem na študij medicine v Ljubljani. Iskala sem po spletu in našla razpis za študij medicine v Ljubljani. Do konca razpisa je bilo samo še dva dni. Zato sem se hitro prijavila in zbrala dokumente. Pri tem sta mi pomagala sestra in svak, saj mi sicer ne bi uspelo, ker je bilo tako na hitro.

Vpisali ste se na študij medicine v Ljubljani. Kaj je to pomenilo? Vaša povprečna ocena je bila 8,5. Znanje slovenščine ni bil pogoj. Kako pa ste spremljali predavanja?
Tako je. V razpisnih pogojih je pisalo, da je zahtevana visoka povprečna ocena, nad 8,5. Znanje slovenščine na razpisu ni bilo zahtevano. Na začetku sem se morala pri predavanjih zelo truditi. Lažje mi je bilo, ker sem medicinsko vedo študirala že v Beogradu. Zato sem poznala že veliko strokovne terminologije in sem lahko sledila. Sprva je bilo seveda težje, vendar mi je šlo z vsakim tednom bolje.

Imeli ste blokec ...
Res je. Že od prvega dne sem se trudila. Vedno sem imela s seboj blokec, v katerega sem si zapisovala besede, ki jih nisem poznala in sem jih slišala v okolici. V veliko pomoč mi je bila tudi sostanovalka, ki je Slovenka. Z njo sem vadila konverzacijo. Ob petkih sem obiskovala tečaj slovenskega jezika, ki je trajal dva semestra. Organizirala ga je Univerza v Ljubljani, imenuje se Leto plus. Tam sem se naučila slovnice, sklonov in slovenske dvojine.

Malo vam je pomagalo tudi sodniško delo pri odbojki. Ste namreč odbojkarska sodnica. Kako se je to zgodilo?
Tako je, od leta 2014 sem odbojkarska sodnica. Ko sem se preselila v Ljubljano, sem se takoj včlanila v Društvo odbojkarskih sodnikov Ljubljana. Zato sem že od prihoda sem v družbi Slovencev, kar mi je zelo pomagalo, da sem lahko vadila konverzacijo. Tudi na igrišču si prisiljen, da hitro odgovarjaš igralcem in trenerjem. Na tekmah je uradni jezik slovenščina, zato sem se morala hitro privaditi, da lahko delo opravljam na najvišji ravni.

Kako pa so vas sprejeli kolegi na fakulteti? Kakšne so podobnosti in razlike med fakultetama v Beogradu in Ljubljani?
Vsi so me izjemno lepo sprejeli. Največja razlika je, da smo se v Beogradu po predavanjih veliko več družili. Vsi smo šli skoraj vsak dan skupaj na kavo. V Ljubljani je drugače. Družili smo se, a ne pogosto.

Kakšen pa je bil odziv profesorjev?
Vsi so bili navdušeni nad mojo odločitvijo, da bom študirala v Ljubljani. Odločitev se jim je zdela pogumna, ker se je vse zgodilo v tednu in pol. Ko sem odkrila razpis, sem se prijavila, bila sprejeta na fakulteto in se preselila v Ljubljano. Vse to se je zgodilo v tednu in pol, torej je bilo res ...
Zelo hitro.
Hitro in pogumno.

Se strinjam. So med vašimi študijskimi kolegi tudi taki, ki so se za medicino odločili zaradi ugleda in zaslužka? Kaj menite o tem?
Res je, nekateri se na študij medicine vpišejo predvsem zaradi položaja. Zaradi položaja v družbi, ne toliko zaradi zaslužka. Vemo, da medicina v zadnjem obdobju ni najdonosnejše področje. Mislim, da je takih vse več. Vseeno pa si več pozornosti zaslužijo kolegi, ki se na študij medicine vpišejo iz ljubezni do nje in v njej vidijo čudovito poslanstvo.

Zakaj ste izbrali prav medicino in za kaj se boste specializirali?
Medicino sem izbrala predvsem zato, ker zelo rada študiram to vedo. Zelo lepo je, če lahko svoje znanje, ki ga pridobiš z učenjem, pri katerem si užival, uporabiš za dobro ljudi. Zato čutimo veliko zadovoljstvo ob hvaležnosti, ki nam jo bolniki izražajo. Nihče ne gre rad k zdravniku. Ljudem lahko olajšamo življenje, jih razbremenimo in jim pomagamo k ozdravitvi. Da bi jim bilo potem lažje.

Kako pa kot mlada zdravnica, pripravnica gledate na stavko slovenskih zdravnikov? Veste, da traja že 11 ali 12 tednov. To je najdaljša stavka v zadnjih 30 letih. Ste jo pri delu v bolnišnici občutili?
Če sem iskrena, stavke nisem pozorno spremljala. Sem na začetku medicinske kariere in se še nisem dovolj poglobila v slovenski zdravstveni sistem, da bi lahko oblikovala mnenje na podlagi svojih izkušenj. Zato bi bilo zelo nehvaležno, da bi se odločala na podlagi tega, kar sem prebrala ali kar mi je nekdo povedal, čeprav smo kolegi. Zato bi o takih temah raje govorila, če bi to sama doživela in imela izkušnje.

Omenili ste hitro selitev in odločitev. Kaj še je prinesla ta odločitev? Bili ste na avtobusu, iskali ste stanovanje, vse se je zgodilo na hitro. Po nekaj letih pa vendarle lahko potegnete črto in poveste, kaj vam je odločitev poleg študija in dela prinesla? Kaj to pomeni za mladega človeka, ki se preseli v drugo državo?

To prinese veliko lepega. Selitev v tujino je pomembna izkušnja, širite obzorja, spoznate novo kulturo in prijatelje. V tujini lahko dobite veliko dobrih izkušenj, vendar ima to tudi svojo ceno. Danes ima vsaka stvar svojo ceno. Ko greste v trgovino, morate za vsako stvar plačati. Selitev ima tudi visoko čustveno ceno. Pripravljeni morate biti na to, da za svoje najbliže ne boste vedno dosegljivi. Pripravljeni morate biti tudi na to, da boste zamudili pomembne dogodke, družinska srečanja, praznovanja rojstnih dni, morda celo svojih otrok, nečakov, sorodnikov ... Čustveno boste prikrajšani, sploh če ste navezani na družino.