Prvi slovenski TV Dnevnik je bil sicer predviden za 1. januar 1969, a so ga predvajali več kot osem mesecev prej, saj je takratni predsednik Izvršnega sveta Slovenije Stane Kavčič zagrozil, da bodo "letele glave", če Dnevnika ne bodo začeli predvajati v slovenščini. Kavčičeva zahteva, ki so jo podprli tudi slovenski kulturniki, je nastala v času liberalističnega gibanja v Jugoslaviji, v okviru katerega so posamezne republike zahtevale več besede pri skupnih zadevah.

V Sloveniji je bilo v tistem času že 150.000 televizorjev, preko katerih so gledalci vsak dan spremljali poročila, ki so jih za celotno jugoslovansko radiotelevizijsko mrežo pripravljali v Beogradu, in v katerih je bilo le malo vesti iz Slovenije.

Dnevnik namesto Obzornika
Aprila 1968 se je vodstvo RTV Ljubljana odločilo, da takratni Obzornik preseli v termin Dnevnika, mu doda še nekaj vesti iz federacije in sveta ter tako ustvari osrednja poročila. Dnevnik je bil sprva precej okoren in bolj podoben radijskim poročilom, a so bili gledalci navdušeni. Prvi Dnevnik je nastal pod direktorjem Dušanom Fortičem, urednik je bil Marko Rožman, redaktor Tugo Klasinc, odgovorni urednik Vid Štempihar, režiser pa Emil Rižnar. Liberalizem je bil pozneje zatrt, direktorji in uredniki so bili zamenjani, TV Dnevnik pa je ostal.

Dobrih deset let pozneje je Dnevnik doletela druga prelomnica - začelo se je predvajanje v barvah, novice pa so začeli povezovati voditelji.

Dnevnik podpiral osamosvojitvene težnje
V času osamosvajanja je Dnevnik odigral pomembno vlogo. Podpiral in spodbujal je osamosvojitvene težnje, vse do priznanj Slovenije s strani prvih držav v začetku leta 1992. Ustvarjalci Dnevnika so bili med osamosvojitveno vojno na posebej težki preizkušnji, saj so Dnevniki tekli drug za drugim. Dnevnik je namreč prevzel skoraj celoten televizijski program. V 40. letih so se Dnevniku pridružile številne druge informativne oddaje, a je ostal osrednja informativna oddaja Televizije Slovenija.

15. aprila 2008 bo na sporedu že 14.618-ti Dnevnik.