Simona Šarlah na Osnovni šoli Vojnik poučuje nemščino, filozofijo in še predmet domovinska in državljanska kultura ter etika. V okviru iniciative Učitelj sem! Učiteljica sem! je bila letos spomladi izbrana za učiteljico leta in bo Slovenijo prihodnje leto zastopala na svetovnem izboru učiteljev. V novem šolskem letu si želi predvsem, da bi bili učenci opolnomočeni pri reševanju vsakdanjih konfliktov ter da bi starši zaupali v delo učiteljev.

Kako v prvih dneh septembra pristopite do učencev, ki jih prvič srečate in jih še ne poznate?

Mislim, da je prvi stik zelo pomemben. Predvsem poskušam biti sproščena, a postavim jasne meje. Kajti če sem sproščena, še ne pomeni, da je lahko v razredu kaos. Najprej povem, kaj od njih pričakujem in da v prvi vrsti zahtevam spoštovanje. Ne le do mene, tudi do sošolcev. Predstavim način dela, ki bo drugačen. Povem jim, da želim, da z mano soustvarjajo učni proces in da so aktivni. Želim slišati, kaj pričakujejo, kaj si želijo, pripravim jim veliko didaktičnih iger, da se učimo sproščeno. Na ta način začnem.

Ker učim tudi jezik, je pogosto pri učencih prisoten strah, da jim ne bo šlo ali da bodo nemščino mešali z angleščino. Takrat jih potolažim, da se lahko učimo tudi s pomočjo drugih tujih jezikov. Pri učenju jezika nikoli ne grem po učbeniku, ampak poskušam učiti življenjsko. Učim jih, da če pridejo v restavracijo, ne bodo pomotoma naročili polžev namesto zrezka. Da se bodo znali zmeniti v trgovini, navezati stike, rezervirati sobo, letalske vozovnice ipd. Položaje, s katerimi se bodo srečevali, ko bodo prišli v tujino, skušam narediti čim bolj življenjske. Spodbujam jih, naj ne bodo tiho, naj govorijo pa četudi z napakami. Ne da utihnejo, ker jih je strah, kateri člen morajo postaviti. Da le govorijo, govorijo, govorijo in se iz napak učijo.

Poudarili ste, da je pomembno, da so pri učenju jezika učenci sproščeni. Najbrž jih pretirano popravljanje, sploh pri ustnem izražanju, lahko zavre?

Predvsem je nujno, da so čim bolj aktivni, ne da samo poslušajo. Moje ure nikoli ne potekajo tako, da se jaz usedem, oni pa imajo samostojno delo. Včasih delajo v parih, strašno radi delajo v skupinah, sodelovanje tudi prilagajam, saj morajo drug drugega poslušati, včasih se med sabo popravljajo pri napakah. Ne izhaja več vse iz slovnice, ampak iz situacije. Otroci nimajo več občutka, da se učijo slovnice, a se jo v bistvu ves čas učijo, le na drug način. Najpomembneje pa se mi zdi, da se počutijo varno, da se počutijo varne govoriti in da se ne posmehujejo. Tega ne prenašam, da se nekdo drugemu smeji, ker je naredil napako. To razčistimo na prvi uri.

Torej že na začetku zelo jasno postavite pravila?

Včasih je nevarno, če se greš sproščen pouk z veliko humorja, potem učenci nimajo več občutka, da je to tudi resen pouk. Meje je res treba jasno postaviti. Neke hude tišine sicer nimamo, učenci tudi dostikrat vstanejo, gredo kaj iskat na drugo stran učilnice, se prestavljajo, ker imajo nalogo na drugi strani … Trudim se, da je ves čas zanimivo, da obdržim njihovo pozornost in motivacijo. A vztrajam, da se morajo spoštovati in aktivno poslušati. Zelo pomembno se mi tudi zdi, da prevzamejo odgovornost. Če nekdo ne posluša, ne dela domačih nalog, si je sam kriv, da nečesa ne zna ali ne razume. Vztrajam tudi, da če se dogovorimo za določen datum za oddajo naloge, da se tega držimo. To so tiste meje, od katerih ne odstopam.

Poučujete tudi predmet državljanska in domovinska kultura ter etika in filozofijo. Pri teh predmetih se pogovarjate tudi o splavu, smrtni kazni … Na kakšen način obravnavate teme, o katerih se še odrasli včasih ne znamo strpno pogovarjati?

Veliko delamo na strpnosti. Otroci si teme sami izbirajo. Pri filozofiji imamo čitanko, v kateri preberemo zgodbo njihovega sovrstnika, to so običajno situacije, ki se jim dogajajo v vsakdanjem življenju. Pogovarjamo se na primer o svobodi, kaj je zanje svoboda. Iz tega izpeljejo debatne trditve, jaz trditve napišem na tablo, nato pa se razdelijo v skupine za in proti. Poskušam jih moderirati, ustavim jih, če je kaj neprimerno.

Teme si izbirajo sami in včasih je prav zanimivo, o čem vse se želijo pogovarjati. So neizmeren vir idej in me res vsako leto presenečajo. Zadnjič je 14-letna učenka vprašala: Ali mi dejansko živimo, ali umiramo? Res sem bila presenečena, začeli so debatirati, poslušala sem jih in usmerjala.

Včasih imajo že zelo izdelano mnenje, na primer o istospolnih porokah. Pomembno pa je, da če imajo oblikovano mnenje, ga morajo argumentirati. In da so spoštljivi, da rečejo: "Sprejmem, da ti ne maraš istospolnih porok, jaz pa mislim tako in tako."

Znate pri perečih temah sami ostati nevtralni?

Težko. Morda se včasih razlikujemo od svojih kolegov … Nikoli jim na začetku ne povem svojega mnenja in sem zelo nevtralna, tako da učenci niso čisto prepričani, kaj jaz mislim. Ne želim vplivati na njihovo mnenje. Odrasli preveč poskušamo vsiliti svoja mnenja. Želim si, da si ustvarijo svoje mnenje. Ne da kot papige ponavljajo tisto, kar slišijo od njim pomembnih odraslih.

Govorite pa tudi o človekovih pravicah?

Obravnavamo jih po učnem načrtu pri državljanski in domovinski kulturi ter etiki. Človekove pravice so zapisane v učbeniku in jih preberemo ter razložimo na njim razumljiv način. Velik poudarek pa dam tudi na dolžnosti, da se torej moje pravice končajo tam, kjer se začnejo pravice drugega. Govorimo o državni ureditvi, izvedemo tudi županske razredne volitve, ustanovimo podjetje. Otroci gredo na AJPES, pogledajo, kaj morajo izpolniti, izračunajo stroške za ustanovitev, najem prostora, preverijo, kakšni so stroški vode, odvoza smeti, ustvarijo ime, reklamo, poiščejo možnosti trženja … Izračunajo si tudi profit in v koliko letih bodo odplačali stroške itd. Prej nimajo občutka, kaj vse je potrebno in da direktor ali lastnik ni nekdo, ki ima noge na mizi in uživa cel dan.

V javnih šolah poučujete že 20 let. Izkušenj imate veliko, a učenci so verjetno zelo različni, nekateri so bolj pripravljeni sodelovati, drugi so bolj zadržani, sramežljivi ali pa manj zainteresirani. Kako mednje razporejate pozornost in ali je to ena težjih nalog učiteljskega poklica?

Najtežje je otroke motivirati, da so sploh pripravljeni delati. Včasih smo vedeli, da moramo sodelovati, mogoče smo otroke k temu tudi več silili. Zdaj vidim, da lahko, če otroke preveč silimo, tudi zablokirajo in nočejo sodelovati. Poskušam predvsem najti področja, ki so jim blizu. Pri čemer ne mislim na teme, te so določene v učnem načrtu, ampak predvsem na načine, kako se bodo teh tem lotili. Nekateri na primer zelo radi ustvarjajo. Ko pri nemščini govorimo o hiši, lahko učenec naredi maketo hiše in z njeno pomočjo opisuje prostore. Če nekdo rad snema videe, mu naročim, naj na primer v nemščini posname dialog v restavraciji. Prek področja, ki mu je blizu, se učenec lažje izraža, počuti se varno in udobno in je prej ali slej pripravljen sodelovati. Res pa je, da je nekdo odličen govorec in pri izražanju ne bo potreboval veliko napora, kdo drug pa si pomaga z glasbo, videom, ustvarjanjem. Če delamo prek področij, v katerih so močni, se počutijo varno in potem ni težav.

Torej ste zelo pozorni na želje in interese posameznih učencev?

Dovolim jim, da najprej povejo sami, kaj bi radi, jaz pa se nato odločim. Dam jim možnost, da projekt predstavijo v živo pred razredom, se posnamejo doma, odigrajo dialog pred razredom ali pa so vprašani na klasičen način. Res pa je včasih v velikih razredih to zelo težko … Ko imaš 28 otrok, je včasih kar umetnost, da vsakega naštudiraš in opaziš tudi tistega, ki sedi zadaj v levem kotu in gleda v mizo.

V enem od intervjujev ste izjavili, da so otroci drugačni kot pred 10 leti. Na kakšen način so drugačni?

Po mojem mnenju je to posledica drugačne vzgoje in sistema. Če gledamo res zelo daleč nazaj, je bilo šolanje privilegij, nagrada. Zdaj tega ni več. Včasih je bil učitelj avtoriteta, kdor se je postavil pred kateder, je bil že avtomatsko strahospoštovan. Po drugi strani pa so morda tudi otroci bolj apatični, bolj čakajo na to, da učitelj začne akcijo. Težje jih motiviramo. To se mi zdi tista bistvena razlika. Ko jih enkrat motiviraš, potem se odprejo … Ko dokažeš, da si vreden zaupanja, da lahko govorijo, da se počutijo varno … Tu se mi zdi, da je zdaj učiteljem veliko težje. Ob vsem vmešavanju staršev v način dela in v šolski sistem se nam kar precej jemlje avtoriteta. Mislim, da bi se nam moralo malo bolj zaupati pa bi nam tudi otroci bolj zaupali.

Zdi se mi, da starši preveč poskušajo preprečevati konflikte. Strah jih je neudobja otrok, mislijo, da morajo biti ves čas v coni udobja. Konflikti so del življenja, do konca življenja se vsi srečujemo z njimi. Učenci ne znajo več sami reševati konfliktov, ampak kar počakajo, da jih nekdo drug reši namesto njih, ne znajo se spopadati s tem.

Po koncu epidemije so specialni pedagogi in drugi strokovni delavci opozarjali prav na to, na upad socialnih veščin med otroki in mladostniki oziroma na težave pri razreševanju konfliktov. Po vašem mnenju smo za to soodgovorni tudi starši?

To je logično, v naravi starša je, da hoče zavarovati svojega otroka. Mislim, da so učinki epidemije počasi pojenjali, položaj bi moral biti že boljši, pa ni. Imela sem učenca, ki je imel daljše lase in so se iz njega precej norčevali. Starši so mi rekli, naj kaj rečem v razredu. Seveda sem se pogovarjala z njimi, ves čas smo se pogovarjali o sprejemanju drugačnosti, da ima nekdo daljše lase, drugi krajše, nekdo je manjši, rdečelas, pegast … A otroke moramo opremiti, da se bodo znali postaviti zase. Daj, bodi ponosen na svoje lase. Postavi se zase in povej: Tule je meja, to zdaj ni več smešno, meni je to všeč. Zelo zelo redko se tudi zgodi, da se na njegovo stran upa postaviti kakšen sošolec, da si upa postaviti na stran žrtve.

In ko bo učenec enkrat sam rešil konflikt, bo tudi sam bolj samozavesten. Ko bo znal reči sošolcu, da je dovolj in bo sošolec to upošteval, bo to njegova zmaga. V razred bo v prihodnje šel veliko bolj samozavestno in tudi v nov konflikt. V službo ne bova šli z njim ne jaz ne njegova mama. Otroke bi morali bolj opremiti s prevzemanjem odgovornosti za svoja dejanja.

Če je bil učitelj včasih avtoriteta … Se strinjate, da je učiteljskemu poklicu v družbi upadel ugled in zakaj?

Absolutno se strinjam. Zato imamo tudi pomanjkanje učiteljev. Samo v tem šolskem letu jih manjka kar 4000. Ni več zaupanja v učitelje. Zdi se mi, da serviserju bele tehnike ljudje bolj zaupajo kot učitelju ali pa zdravniku. Res se mi zdi narobe, da toliko energije zapravimo za to, da se dokazujemo, da smo strokovnjaki. Preveč se vmešava v naše delo, mi pa izgubljamo energijo, da pojasnjujemo vsako stvar, zakaj smo se tako odločili, zakaj imamo tak sistem ... Namesto da bi se ukvarjali s tistim, s čimer bi se morali. Težko vzgajamo otroke, če nam starši ves čas kontrirajo, nas preverjajo, popravljajo in iščejo napake.

So poleg nezaupanja problem tudi nizke plače, veliko dela z birokracijo?

Ne morem govoriti v imenu vseh učiteljev, a mislim, da z višjo plačo ne bomo rešili vseh problemov. Težava je v ugledu in v preobremenjenosti. Najprej z birokracijo, ki je je preveč, a vedno več je tudi nekih učnih obvez, dodatnih stvari, učitelji smo konec dneva izmučeni, zmanjkuje nam energije. Šolstvo bi moralo bolj sodelovati s socialo, zdravstvom, vedno več sodelujemo s pravosodjem … Nimamo pa neke sistemske podpore in smo dostikrat prepuščeni sami sebi. Mladi, ki se odločajo za ta poklic, se ustrašijo, ko vidijo, v kakšnem položaju smo, kako smo včasih nemočni in bombardirani z vseh strani. Plača ni dovolj visoka, da bi se prostovoljno odločili za to, da jih bo nekdo ves čas kritiziral in bodo morali ves čas dokazovati svoj prav.

Česa si tako za učence kot za učitelje želite v novem šolskem letu?

Želim si predvsem uspešnega sobivanja, spoštljivega sodelovanja in spoštljive komunikacije. Vsi smo v šoli z istim ciljem in namenom. Starši, otroci in učitelji. Želim si, da bi vsak dan poskušali najti nekaj dobrega v dnevu, da bi se manj pritoževali, manj iskali napake. Predvsem, da bi si zaupali, bili pošteni in iskreni. Novo šolsko leto je nov začetek, ko lahko postavimo nove temelje in vpeljemo nove rutine. Zdi se mi, da je z nekim pozitivnim pogledom vse lažje. Če gre učitelj ali učenec v šolo z odporom, je dan čisto drugačen … Da bi tukaj našli iskrico in znali uživati v drobnih stvareh, potem so tudi dolžnosti, učenje, popravljanje testov bolj znosni.